Jedro

Kršitve delovnih obveznosti so predvsem kršitve pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je delavec tudi disciplinsko odgovoren, delodajalec pa mu lahko tudi redno ali izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (3. alineja prvega odstavka 88. člena oziroma 1. in 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zavrnilo je tudi reintegracijski in denarne zahtevke tožnika. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaradi neupravičene odsotnosti z dela v mesecu januarju 2004 opozorjen na možnost odpovedi v skladu s prvim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR). Opozorilo je prejel, podpis vročilnice pa je odklonil. Tožnik je v mesecu avgustu 2004 ponovno samovoljno koristil letni dopust. Zaradi te kršitve delovnih obveznosti ter zaradi večkratnega zapuščanja dela med delovnim časom in samovoljnosti tožnika v odnosu do nadrejene delavke, mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih kršitev glede izvedbe dokaznega postopka in je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more vsebinsko preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se tudi ni vsebinsko opredelilo do ugotovljenih dejstev na prvi stopnji in do pritožbenih navedb. Sodišče ni upoštevalo, da je dokazno breme na toženi stranki. V konkretnem primeru niso obstajali krivdni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma jih tožena stranka ni navedla. Razlogi za odpoved po vsebini lahko predstavljajo zgolj elemente disciplinske odgovornosti. Sodišče ni upoštevalo dokaza z zaslišanjem tožnika, ki je vse obtožbe na svoj račun zanikal in tudi drugih predlaganih dokazov ni izvedlo. Ne strinja se z odločitvijo, da mu je bilo opozorilo o možnosti odpovedi pravilno vročeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Izpodbijana sodba ima zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Povsem neutemeljen in v nasprotju z obrazložitvijo je tudi očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, zakaj nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo, sodišče druge stopnje pa ima obrazložitev v zvezi z dokazi, predlaganimi šele v pritožbi. Vprašanje dokaznega bremena pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega in ne procesnega prava.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnika, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča (in taka je večina revizijskih navedb), ni mogoče upoštevati.

Po določbi prvega odstavka 83. člena ZDR je pisno opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, (pred)pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga. Tako opozorilo ima učinke lahko le, če je delavcu pravilno vročeno. ZDR nima posebnih določb o vročanju opozorila iz prvega odstavka 83. člena, nedvomno pa je vročitev šteti za pravilno, če je opravljena na enak način kot velja za vročanje odpovedi (87. člen ZDR) ali odločb v disciplinskem postopku (180. člen ZDR). Za vročanje v teh primerih velja pravilo (drugi odstavek 87. in 180. člena ZDR) vročanja v prostorih delodajalca. Vročanje po pošti pride v poštev le podrejeno, na primer ob odsotnosti delavca.

Delodajalec mora vročitev opraviti po pravilih pravdnega postopka (tretji odstavek 87. in 180. člena ZDR). To pomeni tudi, da upošteva določbe ZPP o ravnanju v primeru, ko delavec pisanje sicer sprejme, noče pa podpisati vročilnice (tretji odstavek 149. člena ZPP). Ker je bila po ugotovitvah sodišča vročitev opozorila opravljena na navedeni način, jo je šteti za pravilno in zakonito. Neutemeljeni so zato ugovori tožnika, da bi morala tožena stranka vročitev opraviti še po pošti.

Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, tožnik ni imel dovoljenja (soglasja) za izrabo letnega dopusta v avgustu 2004, v času od marca do septembra 2004 je večkrat zapustil delovno mesto brez potrebne dovolilnice in se je od 12.1.2004 (to je od takrat, ko je ta obvestila direktorja o tožnikovi odsotnosti v januarju 2004) samovoljno obnašal do nadrejene delavke. Sodišče je do take dokazne ocene prišlo na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi na podlagi zaslišanja tožnika in je tudi ustrezno utemeljilo, zakaj je verjelo priči - predvsem zato, ker so njeno izpoved potrjevali tudi listinski dokazi.

Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da delodajalec lahko (ne pa mora) zaradi kršitev delovnih obveznosti zoper delavca uvede tudi disciplinski postopek. Delovne obveznosti delavcev so določene predvsem v pogodbi o zaposlitvi, lahko pa tudi še na primer v zakonu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca (prvi odstavek 8. člena ZDR). Kršitve delovnih obveznosti so zato predvsem kršitve pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je delavec tudi disciplinsko odgovoren (174. člen ZDR), delodajalec pa mu lahko tudi redno ali izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (tretja alineja prvega odstavka 88. člena oziroma prva in druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).

Po (dejanskih) ugotovitvah nižjih sodišč je tožena stranka dokazala tako resnost in utemeljenost razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče (drugi odstavek 88. člena ZDR). Zato je tožbene zahtevke utemeljeno zavrnilo.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).