Jedro

Nastanek zavarovalnega primera mora izkazati tožnik, toženka pa je tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja izključitvenega razloga iz 7. točke prvega odstavka 9. člena splošnih pogojev – torej bi morala najprej trditi, da je tožnik aktivno sodeloval v pretepu oziroma fizičnem obračunavanju, nato pa za to svojo trditev pravočasno predlagati ustrezne dokaze.

Obrazložitev

Revizija tožene stranke se zavrne, revizija tožeče stranke pa zavrže. OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju med drugim zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo zavarovalnine. Ocenilo je, da tožnik ni podal ustreznih navedb in dokazov o okoliščinah nastanka škodnega dogodka, da bi bilo mogoče presoditi nastanek zavarovalnega primera.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča med drugim spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo obveznost toženke za izplačilo zavarovalnine, glede odločitve o njeni višini pa je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek. Presodilo je, da (ne)poznanstvo tožnika z napadalcem ni pravno relevantna okoliščina za odločitev v tej zadevi in da je nastal zavarovalni primer, s tem pa tudi obveznost toženke za izplačilo zavarovalnine. Ocenilo je, da ima toženka trditveno in dokazno breme glede obstoja izključitvenega razloga njene obveznosti in da v tej smeri ni postavila ustreznih trditev. Iz razlage Splošnih pogojev nezgodnega zavarovanja oseb NE-91 (splošni pogoji) namreč izhaja, da je izključevalni razlog zavarovalnice podan le v primeru, ko zavarovanec aktivno sodeluje v pretepu ali fizičnem obračunavanju.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je pritožbeno sodišče v nasprotju z njenimi navedbami zaključilo, da ni nikoli zatrjevala, da je šlo za pretep. Toženka je dolžna je izplačati odškodnino, če zavarovanec izkaže nastanek škodnega primera (5. člen splošnih pogojev) in neobstoj izključitvenega razloga (9. člen splošnih pogojev). Po določilu 12. člena splošnih pogojev mora zavarovanec podati navedbe in dokaze o okoliščinah nastanka škodnega dogodka. Šele nato se toženka lahko izjasni, če je šlo za nezgodo, in poda ugovore v smislu izključitvenih razlogov. Tožnik je od štirih prič, ki so bile prisotne ob dogodku, predlagal le zaslišanje svoje zunajzakonske partnerke. Njegovo pričanje je bilo prirejeno, prav tako pa tudi drugo pričanje njegove partnerke. Tožnik storilca pozna. Pozna tudi priče, ki jih je navedla njegova zunajzakonska partnerka, vendar ne želi povedati njihovih imen. Kako in v kakšnih okoliščinah je utrpel hudo telesno poškodbo, je tako ostalo nepojasnjeno. Ni obvestil policije, kar je nenavadno in kaže na to, da ni bil zgolj pasivna žrtev in nedolžen prejemnik silovitih udarcev v glavo, saj bi v tem primeru sodeloval z organi pregona. Zato je nevzdržen zaključek sodišča, da ni šlo za pretep v smislu 9. člena splošnih pogojev. Za takšen zaključek sodišče v izvedenih dokazih ni imelo opore, saj sploh ni ugotovljeno, kako je prišlo do nastanka nezgode. Tožnik je dolžan dokazati okoliščine nastanka nezgode, zato je zaključek pritožbenega sodišča napačen. Toženka ni dolžna ugibati, kako in zakaj je tožnik izzval reakcijo napadalca, temveč je tožnik dolžan dokazati okoliščine nastanka nezgode. Izpodbijana sodba postavlja toženko v položaj, ko bi morala ona dokazovati, kdo je bil v lokalu kot priča dogodka in s tem nastanek škodnega primera, kar je v nasprotju z določili 12. člena splošnih pogojev. Ob pravilni uporabi materialnega prava (dokaznega bremena) je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

4. Prvostopenjsko sodišče je postopek nadaljevalo in presodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku (skupaj) 8.896,93 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

5. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v delu, kolikor le-te presegajo glavnico. V ostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

6. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero izpodbija odločitev o obrestih.

7. Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanju nista odgovorili.

8. Revizija toženke ni utemeljena, revizija tožnika pa ni dovoljena.

O nedovoljenosti revizije tožnika

9. Novela ZPP-D je začela veljati 1. 10. 2008. Po prehodnih določbah 130. člena novele se spremenjena ureditev revizije uporablja v tistih zadevah, v katerih se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal po uveljavitvi novele. V obravnavani zadevi to pomeni, da je treba glede revizije tožnika uporabiti spremenjene določbe, saj je sodišče prve stopnje sodbo, s katero je odločilo o višini tožbenega zahtevka, izdalo 18. 11. 2008. Po spremenjeni ureditvi revizija ni dovoljena oziroma je sodišče ne more dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR (četrti odstavek 367. člena ZPP).

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil revizijo in ne predloga za dopustitev revizije, kar jasno izhaja tako iz same vsebine njegove vloge, kot iz njene oznake. V reviziji sicer navaja vrednost spornega predmeta v višini 44.364,88 EUR, vendar pojasni, da ta znesek predstavlja prikrajšanje, ki ga je utrpel zaradi napačne odločitve o obrestih, ki jo z revizijo izpodbija.

11. V reviziji tožnika so torej sporne samo obresti od že prej pravnomočno prisojenega zneska. Tožnikova ocena vrednosti spornega predmeta v višini 44.364,88 EUR je zato zmotna in neupoštevna. Pri presoji dovoljenosti revizije je namreč odločilna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, pri čemer se (kljub novemu določilu petega odstavka 367. člena ZPP) po prvem odstavku 39. člena ZPP upošteva le vrednost glavnega zahtevka, po drugem odstavku 39. člena ZPP pa se obresti kot postranska terjatev ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Obrestni zahtevek se kvalificira kot glavni zahtevek takrat, kadar je zahtevek za plačilo obresti osnovni razlog pravde. Kadar pa se zahtevek za plačilo uveljavlja poleg zahtevka za plačilo glavnice, kot v obravnavani zadevi, je obrestni zahtevek postranska terjatev, in to lastnost ohrani do konca postopka. Predmet izpodbijanja so torej samo obresti kot stranska terjatev, ki niso samostojni predmet pravde, zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZPP nimajo za dovoljenost revizije nobene vrednosti, zaradi česar tožnikova revizija po 367. členu ZPP ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti revizije toženke

12. Uvodoma je treba pojasniti, da (pavšalno) zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče ni navedlo, da toženka ni zatrjevala, da je šlo za pretep, temveč je navedlo, da toženka ni zatrjevala, da je tožnik v pretepu aktivno sodeloval. Hkrati ne more biti tako imenovano protispisen (v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki) zaključek pritožbenega sodišča, da samo (ne)poznanstvo tožnika z napadalcem v tej pravdi ni pravno relevantna okoliščina, saj gre za materialnopravni (in ne dejanski) zaključek.

13. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje še, da revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. V zvezi s tem razlogom toženka šele v reviziji navaja trditve v smeri, da je tožnik v pretepu oziroma fizičnem obračunavanju aktivno sodeloval, kar je nedovoljena in zato neupoštevna revizijska novota (372. člen ZPP).

14. Nižji sodišči sta tako (glede revizijsko spornega temelja obveznosti toženke) ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnik je s toženko sklenil kolektivno nezgodno zavarovanje, katerega sestavni del so splošni pogoji po polici št. 2325; splošni pogoji v prvem odstavku 5. člena opredeljujejo pojem nezgode; v 7. točki prvega odstavka 9. člena med drugim kot izključitveni razlog zavarovalnice določajo škodo, ki je zavarovancu nastala pri pretepu ali fizičnem obračunavanju, razen v primeru izkazane samoobrambe; v 12. členu pa določajo obveznost zavarovanca, po kateri je nemudoma dolžan prijaviti in pojasniti vse okoliščine v zvezi z nezgodo, in pravico zavarovalnice, po kateri lahko zahteva od zavarovanca dodatna pojasnila; tožnika je v noči iz 5. 1. 1995 na 6. 1. 1995 v njegovem lokalu napadla in pretepla (ne)znana oseba, zaradi česar je utrpel škodo.

15. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je (revizijsko nesporna) razlaga 7. točke prvega odstavka 9. člena splošnih pogojev, ki jo je opravilo pritožbeno sodišče (skladno s 100. členom Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) in po kateri mora za izključitev obveznosti zavarovalnice zavarovanec v pretepu oziroma fizičnem obračunavanju aktivno sodelovati, pravilna. Samo dejstvo pretepa oziroma fizičnega obračunavanja, v katerem je zavarovanec le pasivno udeležen, tako ne more pomeniti izključevalnega razloga obveznosti zavarovalnice.

16. Po presoji revizijskega sodišča so (materialnopravni) revizijski očitki neutemeljeni. Pritrditi velja stališču toženke, da mora nastanek zavarovalnega primera v smislu 5. člena splošnih pogojev izkazati tožnik, kar je v tudi storil, saj je ugotovljeno, da ga je v noči iz 5. 1. 1995 na 6. 1. 1995 v njegovem lokalu napadla in pretepla (ne)znana oseba, zaradi česar je utrpel škodo. Toženka pa je tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja izključitvenega razloga iz 7. točke prvega odstavka 9. člena splošnih pogojev, če se želi razbremeniti svoje obveznosti. Vsebina oziroma domet določbe 12. člena splošnih pogojev pa pri tem ni takšen, da prevaljuje trditveno in dokazno breme glede (ne)obstoja izključitvenega razloga na tožnika. Toženka je zato tista, ki bi morala najprej trditi, da je tožnik aktivno sodeloval v pretepu oziroma fizičnem obračunavanju, nato pa za to svojo trditev pravočasno predlagati ustrezne dokaze, česar ni storila. Nepojasnjene okoliščine (in pomanjkanje opore v izvedenih dokazih) v zvezi z (ne)obstojem izključitvenega razloga ji zato ne morejo biti v korist. Prav tako ji ne more biti v korist dejstvo, da tožnik ni predlagal zaslišanja dodatnih prič oziroma ni navedel, kdo so te priče, saj je toženka tista, ki bi morala poskrbeti za varstvo svojih pravic. Revizijsko zavzemanje za sklep, da ji je bilo s takšnim tožnikovim ravnanjem dejansko onemogočeno varstvo pravic, je neutemeljeno. Sama tudi navaja, da je o dodatnih pričah izpovedala tožnikova zunajzakonska partnerka. To pa je bil hkrati trenutek, ko bi še lahko pravočasno predlagala njihovo zaslišanje, česar ni storila.

17. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo toženke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.