Jedro

V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89004/2009 z dne 02. 07. 2009 ostane v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo terjatve v znesku 630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 315,00 EUR od 16. 05. 2009 do plačila ter od zneska 315,00 EUR od 16. 06. 2009 do plačila in za sorazmerni del stroškov izvršilnega postopka v znesku 16,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila (1. točka izreka); v presežku – za znesek 2.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.185,00 EUR od 16. 05. 2009 do plačila ter od zneska 1.185,00 EUR od 16. 06. 2009 do plačila in za sorazmerni del stroškov izvršilnega postopka v znesku 63,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti pravdne stroške v višini 366,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe (zavrnilni del) je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vložil pritožbo tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi oziroma izpodbijano sodbo v 2. točki izreka razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje, toženko pa v roku 15 dni obsodi na plačilo stroškov pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

6. Dne 24. 01. 2011 je bil nad toženko s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 144/2011 začet stečajni postopek. Ker je do začetka stečaja in s tem do prekinitve postopka po samem zakonu prišlo po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi 207. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne glede na prekinitev postopka, izdalo predmetno odločbo.

7. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da gre v predmetni zadevi za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), razveljavitev sodbe oziroma sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa je dopustna tudi ob ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP).

8. V konkretnem primeru je med pravdnima strankama obstajala neoblično sklenjena pogodba o naročilu avtorskega dela po 99. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. list RS št. 21-958/1995 s spremembami, v nadaljevanju ZASP). Tožnik je za toženko delal kot zunanji strokovni sodelavec in sedaj s tožbo zahteva plačilo računa z dne 15. 05. 2009 v znesku 1.500,00 EUR (priloga A4) in računa z dne 15. 06. 2009 v znesku 1.500,00 EUR (priloga A5), in sicer za opravljene novinarske storitve za časnik D. in spletni I. 9. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka izdaja zgolj časnik D., spletni I. pa izdaja družba M., d.o.o., pri čemer gre za dve različni pravni osebi brez medsebojne pravnorelevantne povezave in z različnimi zastopniki (podatki AJPES-a, priloge B6-B8), trditve tožnika, da so odgovorni urednik in njegova dva pomočnika v obeh družbah iste osebe in ostala pritožbena navajanja, ki skušajo izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal nobene povezave med družbama M., d.o.o., in R., d.o.o. (toženka), pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.

10. Tudi kar se tiče cene oziroma honorarja za opravljeno delo tožnika je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje, da dogovora o ceni oziroma honorarju ni bilo niti ni mogoče smatrati, da je med pravdnima strankama obstajala ustaljena praksa, da toženka tožniku plačuje mesečni pavšal v višini 1.500,00 EUR, saj je tožnik tolikšen znesek prejemal za delo pri časopisih T., I. in spletni I., ki jih ni izdajala toženka.

11. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič, ki bi pojasnili dejansko stanje, pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka, ki pa se v sporu majhne vrednosti ne more uveljavljati. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da je zaslišanje prič predlagala toženka in ne tožnik, kar pomeni, da tožnik v tem delu za pritožbo sploh nima pravnega interesa. Glede zaslišanja tožnika pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča prve stopnje, saj način sodelovanja med pravdnima strankama izhaja že iz ostalih dokazov (zlasti elektronskih sporočil, priloge A6-A9) in ne vpliva na dejstvo, da toženko ne morejo bremeniti dolgovi druge pravne osebe; kar se tiče obsega in vrste člankov pa tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu in tega ne more nadomestiti z izvedbo dokaza v informativne namene.

12. Ker v pritožbi tako niso podani dovoljeni razlogi, niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP).

14. V skladu s 366.a členom ZPP je v tej zadevi odločala sodnica posameznica.