Jedro

Zapuščinsko sodišče mora od oporočne dedinje po oporoki, ki je razveljavljena, predno o zadevi odloči, pribaviti novo izjavo te dedinje.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine po pokojni F. M. ter jo, skladno z njihovimi zakonitimi dednimi deleži, glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je zapustničina oporoka neveljavna, razdelilo med njene zakonite dediče. Zapustničina hči K. M. M. sklep o dedovanju s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, izpodbija, predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da na zapuščinsko obravnavo dne 9.12.1999 ni bila povabljena in ji zato ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zaradi te procesne napake ni mogla uveljavljati izločitvenega zahtevka po 32. čl. Zakona o dedovanju in ga je torej prisiljena uveljavljati v pritožbi. Z zapustnico je namreč vse življenje živela skupaj, s svojim delom ter pomočjo materi pa je pripomogla najmanj k temu, da se je ohranila vrednost zapustničinega premoženja. Poleg svoje službe (upokojila se je leta 1984) je redno delala na domači kmetiji, skrbela je za živino, obdelovala kmetijska zemljišča, skrbela za vzdrževanje domače hiše in gospodarskih poslopij, v okviru česar je pomagala zamenjati strešno kritino in postavila nov kozolec. Vsa leta je plačevala zavarovanje za gradbene objekte na kmetiji. Skrbela je za zapustnico, ki je bila od leta 1994 do smrti praktično nepokretna in prikljenjena na posteljo ter odvisna od stalne nege in oskrbe pritožnice. Pomoč slednje zapustnici je bila velika, kar je razvidno tudi iz zapustničine oporoke, v kateri zapustnica to okoliščino poudarja. Zaradi svojega prispevka k ohranitvi vrednosti zapuščine pritožnica zato ocenjuje, da njen prispevek ustreza vrednosti vsaj 1/4-ine zapustničine premoženja, ki zato ne spada v zapuščino in je njena last. Zakonita dediča - pritožničina brata A. M. in A. M. sta na pritožbo odgovorila. Trdita, da je pritožničin izložitveni zahtevek v celoti neutemeljen. Pritožnica je namreč v zapuščinski zadevi po pokojnem M. M. leta 1980 sklenila dedni dogovor, s katerim se je zavezala zapustnici - materi F. M. nuditi preužitek in popolno oskrbo na račun njej odstopljenega dednega deleža. Pomoč, ki jo je nudila materi, je torej že poplačana in ponovnega plačila nemore zahtevati. Prekritje stanovanjske hiše zapustnice sta financirala do 1/5 zapustnica sama iz svojih lastnih sredstev, preostalo polovico pa A. M., ki je lastnik mansardnega stanovanja v tej hiši. Pri delu je sodelovala tudi pritožnica, kar je tudi prav, saj je sama solastnica do 1/4 te iste nepremičnine in je v njej tudi stanovala. Postavitev novega kozolca je financirala zapustnica, vso organizacijo in fizična dela pa je nase prevzel A. M. Pritožnica je sicer pri domačih delih res pomagala, vendar samo, ko je bila doma, upoštevati je namreč treba, da je bila zaradi službe veliko odsotna. Njeno delo se je kompenziralo s tem, da je imela doma prehrano in nastavitev, poleg tega pa je pri domačih delih pomagal tudi zapustničin sin A. M. s svojo družino. Končno zapustnica tuje pomoči ni bila potrebna. Imela je svojo pokojnino, v zadnjem času pa je prejemala tudi varstveni dodatek in je tako iz svojih lastnih sredstev financirala vse svoje stroške. Ker je izločitveni zahtevek neutemeljen, je neutemeljena tudi pritožba, ki naj jo sodišče druge stopnje zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Za zapuščinski postopek se, če zakon o dedovanju nima posebnih določb, uporablja Zakon o nepravdnem postopku, podrejeno pa tudi Zakon o pravdnem postopku. Tako sme zapuščinsko sodišče odločiti, ne da bi dalo kakšnemu udeležencu možnost, da se izreče, samo če tako izrecno določa zakona (4. čl. Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s 5. čl. Zakona o pravdnem postopku in 207. čl. Zakona o dedovanju). V zapuščinskem postopku obravnava sodišče vsa vprašanja, ki se našajo na zapuščino, zlasti pa pravico do dediščine, velikosti dednega deleža in pravico do volila (1. odst. 207. čl. Zakona o dedovanju). Obravnavati mora torej vsa tista vprašanja, o katerih odloči s sklepom o dedovanju (214. čl. Zakona o dedovanju). V ta namen lahko sodišče določi narok za zapuščinsko obravnavo (1. odst. 205. čl. Zakona o dedovanju), lahko pa odloči tudi na podlagi izjav prizadetih oseb (2. odst. 207. čl. Zakona o dedovanju) ali pa jim, če so bili na narok pravilno povabljeni, pa se ga niso udeležili, prizna pravice na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga in upoštevaje njihove pismene izjave, ki sodišču prispejo do izdaje sklepa o dedovanju (3. odst. citiranega člena Zakona o dedovanju). V konkretnem primeru je bila pritožnica pravilno vabljena na prvi narok za zapuščinsko obravnavo, na katerem je bila razglašena v njeno korist sestavljena oporoka zapustnice, po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ugotovljena neveljavnost te oporoke, pa na narok za zapuščinsko obravnavo ni bila pravilno povabljena. Iz spisa je namreč razvidno, da je sodišče za dne 9.12.1999 povabilo samo dedinjo F. R., nato o zadevi odločilo, ne da bi pred tem pribavilo pisno dedno izjavo K. M. M. v svojstvu zapustničine zakonite dedinje. Glede na to, da je imenovana doslej podala le dedno izjavo kot dedinja na podlagi oporoke, za katero je naknadno ugotovljeno, da je neveljavna, bi po oceni pritožbenega sodišča moralo zapuščinsko sodišče, predno je o zadevi odločilo, pribaviti novo dedno izjavo imenovane dedinje in bi le na ta način zadostilo zahtevi iz 2. odst. 207. čl. Zakona o dedovanju, po katerem o pravicah dedičev odloči sodišče prve stopnje praviloma, ko prejme od prizadetih oseb potrebne izjave. Ker je to opustilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in 8. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postoku, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).