Jedro

Sporno določbo petega odstavka 9. člena ZDajMV je treba brati v luči namena celotnega 9. člena ZDajMV, ki je v povečanju mobilnosti otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, oprostitev pa naj se nanaša na vozilo, s katerim se bo ta mobilnost zagotavljala, je treba v okoliščinah, ko je vozilo, ki je skupno premoženje zakoncev, registrirano le na enega od njiju (ker na oba glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZMV-1 to ni mogoče), ta zakonec pa ima na naslovu, na katerem ima otrok iz 4. alineje prvega odstavka 9. člena ZDajMV prijavljeno stalno prebivališče, prijavljeno le začasno prebivališče, drugi zakonec pa stalno, razlagati tako, da lahko tudi ta slednji zakonec, na katerega sicer vozilo ni registrirano, uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 423-324/2020-11 z dne 7. 10. 2020 se v II. točki izreka odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka mora tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Upravna enota je v izpodbijani odločbi zavrnila vlogo tožničinega moža (I. točka izreka) in tožnice (II. točka izreka) za oprostitev plačila letne dajatve za vozilo z ident. št. ... , z motorjem moči 103 kW. Odločila je še, da stroški v tem postopku niso nastali.

2.Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnica in njen mož vlogo za oprostitev plačila letne dajatve vložila na podlagi 4. alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o dajatvah za motorna vozila (v nadaljevanju ZDajMV) v zvezi z njunim mladoletnim sinom A. A. Tožena stranka je njuno vlogo zavrnila sklicujoč se na določbo petega odstavka 9. člena ZdajMV. Ugotovila je, da ima mož tožnice stalno prebivališče na naslovu ..., začasno prebivališče pa na istem naslovu kot tožnica stalno prebivališče, tj. na naslovu .... Po petem odstavku 9. člena ZDajMV namreč za mladoletne osebe iz tega člena oprostitev plačila letne dajatve za eno vozilo, registrirano na njeno ime ali na njenega starša, uveljavljajo njeni starši, pri katerih ima ta oseba stalno prebivališče.

3.Sprva je vlogo za oprostitev vložil le tožničin mož. Po tem, ko ga je tožena stranka seznanila s svojimi ugotovitvami in stališčem, je vlogo vložila še tožnica ter predlagala združitev obeh zadev v en postopek. Tožnica in njen mož sta uveljavljala, da je zakonski pogoj iz petega odstavka 9. člena ZDajMV izpolnjen, ker je vozilo registrirano na otrokovega očeta, ki živi z otrokom v skupnem gospodinjstvu na naslovu ..., in da sta že od julija 2008 v zakonski zvezi, zaradi česar je vozilo, za katerega uveljavljata oprostitev, v njuni skupni lasti. Vsi pogoji so tako izpolnjeni, saj tožnik živi začasno na naslovu otroka, tožnica pa je solastnica vozila.

4.Tožena stranka je na podlagi ugotovitve, da tožničin mož nima urejenega stalnega prebivališča z otrokom A. A. in da iz Registra vozil in listin ne izhaja tožničino lastništvo vozila, njuni vlogi zavrnila.

Drugostopenjska odločba

5.Drugostopenjski organ je pritožbi tožnice in njenega moža zavrnil. Zavrnil je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Po mnenju drugostopenjskega organa je jasen zakonski pogoj, da mora biti vozilo registrirano na ime otrokovega starša, vozilo pa na tožničino ime nesporno ni registrirano.

Tožba

6.Zoper izpodbijano odločbo je tožbo vložila le tožnica. Sodišču predlaga, da prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi oz. podrejeno, da ju razveljavi, in da v celoti ugodi njenemu zahtevku za oprostitev oz. povrnitev plačanih letnih dajatev za uveljavljano motorno vozilo ter za povračilo vseh stroškov postopka na vseh stopnjah.

7.Zatrjuje, da iz petega odstavka 9. člena ZDajMV ne izhaja obveznost ureditve skupnega stalnega prebivališča za mladoletnega upravičenca in njenega moža. Navedena zakonska norma določa za mladoletne osebe iz 9. člena "oprostitev plačila letne dajatve za eno vozilo, registrirano na njeno ime ali na njenega starša". Ta zakonski pogoj je izpolnjen, vozilo je registrirano na otrokovega očeta. Vsi trije živijo v skupnem gospodinjstvu, v času vložitve vloge na naslovu ..., kjer je imel oče tudi prijavljeno začasno prebivališče. Peti odstavek 9. člena ZDajMV nadalje določa, da oprostitev plačila letne dajatve "uveljavljajo njeni starši, pri katerih ima ta oseba stalno prebivališče" oz. "če je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugi osebi, s katero imata skupno stalno prebivališče, ta uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve". Na tej podlagi je tožnica upravičena uveljavljati predmetno oprostitev plačila dajatve, saj ima mladoletni upravičenec pri njej prijavljeno stalno prebivališče. Poleg tega je vsakršno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze ex lege skupna last. Zakon o motornih vozilih v prvem odstavku 29. člena določa, da "če je vozilo v lasti več oseb, se registrira na osebo, ki jo določijo solastniki". Tožena stranka kot nosilca pravice do oprostitve plačila letne dajatve ne šteje ne mladoletne osebe ne celotne družine v smislu skupnega gospodinjstva, ampak ločeno presoja vsakega od obeh staršev. Določba petega odstavka 9. člena ZDajMV nikjer ne zahteva, da bi moralo biti vozilo registrirano na tistega od staršev, ki za mladoletnega otroka uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve. Na podlagi jezikovne, logične in namenske razlage citirane zakonske norme lahko oprostitev plačila letne dajatve uveljavljata oba starša, če imata stalno prebivališče na istem naslovu kot mladoletni upravičenec. A contrario, če ima isto stalno prebivališče le mati, lahko le ona uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve. Tovrstno razlago logično podkrepi nadaljevanje citirane zakonske norme, kjer določa, da "če je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugi osebi, s katero imata skupno stalno prebivališče, ta uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve". Ker za to "drugo osebo" zakon sploh ne zahteva pogoja registracije vozila, slednji očitno ni vezan na osebo, ki uveljavlja tovrstno upravičenje oz. vloži vlogo. Glede na takšno zakonsko določbo, ki že sama po sebi protiustavno ugodneje obravnava druge osebe v primerjavi s starši, bi bilo absurdno in v nasprotju z ustavnima načeloma enakosti pred zakonom in pravne varnosti, če bi sodišče sprejelo zmotno razlago tožene stranke, ki za "starša" samovoljno postavlja še dodatno zahtevo, tj., da bi isti starš moral izpolnjevati oba pogoja (isto stalno prebivališče in registracija vozila), čeprav tega zakon ne zahteva za "drugo osebo". Zgolj z ugoditvijo zahtevku tožnice bi bil dosežen namen zakonodajalca, tj., da omogoči predpisano olajšavo zdravstveno prizadetemu mladoletnemu upravičencu, ki se vozi s predmetnim vozilom. Upravičenec namreč z obema staršema živi v skupnem gospodinjstvu, prav oče pa ga vsakodnevno vozi v šolo. Tožnica je še opozorila na priporočilo Zagovornika načela enakosti št. 070-87/2019/1 z dne 22. 8. 2019, v katerem je zagovornik ugotovil, da je sporna zakonska določba diskriminatorna.

Odgovor na tožbo

8.Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na razloge iz izpodbijanih odločb in dodatno na 11. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV-1). Ta določa, da je lastnik vozila oseba, ki je kot taka vpisana v evidenci registriranih vozil. Zakon izrecno zahteva pogoj, da je vozilo registrirano na ime upravičenca ali na njegovega starša. Po mnenju tožene stranke iz celotne normativne vsebine določbe 9. člena ZDajMV izhaja, da je zakonodajalec v primeru, ko se oprostitev uveljavlja za mladoletno osebo, kot obvezni pogoj predvidel obstoj skupnega stalnega prebivališča. Obstoj skupnega gospodinjstva niti ni relevanten.

Prva pripravljalna vloga tožnice

9.Tožnica je izpostavila, da tožena stranka ni pojasnila, kje je v petem odstavku 9. člena ZDajMV zapisano, da bi moral isti starš hkrati izpolnjevati tako pogoj istega stalnega prebivališča z otrokom kot pogoj registracije vozila na svoje ime. Tožena stranka določno ne prereka razlage, da lahko pogoj skupnega stalnega prebivališča z upravičencem izpolnjuje starš, ki vloži vlogo (tožnica), pogoj registracije vozila pa drugi starš (oče). Med strankama je nesporno, da je upravičenec otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo, da je vozilo registrirano na očeta upravičenca in da je vlagateljica tožnica-mati upravičenca, ki ima z njim skupno stalno prebivališče. S tem so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za ugoditev njenemu zahtevku. Z jezikovno in logično razlago je mogoče priti celo do zaključka, da je zakonodajalec stalno prebivališče določil zgolj kot procesno podlago za določitev tistega starša, ki je upravičen vložiti vlogo, ne pa kot izključevalni pogoj pri uveljavljanju zakonske pravice upravičenca kot otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo.

Presoja sodišča

Tožba je utemeljena.

Med strankama je torej sporna zavrnitev oprostitve plačila letne dajatve za osebna vozila, ki jo glede otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, določa 9. člen ZDajMV.

Sodišče najprej ugotavlja, damed strankama niso sporna naslednja, za rešitev spora relevantna dejstva: 1. tožničin sin je otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo; 2. tožnica ima stalno prebivališče na istem naslovu kot otrok (njen mož pa na tem naslovu začasno prebivališče) in 3. vozilo, za katerega sta z možem uveljavljala oprostitev plačila letne dajatve, je registrirano na tožničinega moža - otrokovega očeta. Tožena stranka prav tako ni prerekala dejstva, da spada navedeno vozilo v skupno premoženje tožnice in njenega moža, ker je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, zato sodišče tudi to dejstvo šteje za nesporno.1 Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sicer dodatno sklicevala na določbo 11. točke 3. člena ZMV-1, ki določa, da je lastnik vozila oseba, ki je kot taka vpisana v evidenci registriranih vozil, kar pa očitno ne more pomeniti, da vozilo ne bi bilo že na podlagi zakona2 skupno premoženje, sploh ker tudi prvi odstavek 28. člena istega zakona določa, da se vozilo, če je v lasti več oseb, registrira na osebo, ki jo določijo vsi solastniki s pisnim soglasjem.

ZDajMV v prvem odstavku 9. člena določa, da se lahko uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve za osebna vozila z motorjem moči do vključno 150 kW ter za osebna vozila, prirejena za prevoz oseb na invalidskem vozičku, pod pogojem, da se vozila iz tega odstavka uporabljajo za prevoz izrecno naštetih oseb, in sicer: oseb, pri katerih je ugotovljena najmanj 80 % telesna okvara ali 80 % vojna invalidnost, ter oseb, pri katerih je zaradi izgube, okvare ali paraliziranosti spodnjih okončin ali medenice ugotovljena najmanj 60 % telesna okvara ali 60 % vojna invalidnost (prva alineja); oseb, ki so popolnoma izgubile vid na obeh očesih (druga alineja); oseb z zmerno, težjo ali težko duševno ter najtežjo telesno prizadetostjo, ki jim je priznana invalidnost po predpisih o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (tretja alineja) in otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo do 18. leta starosti oziroma do 26. leta starosti, če se šolajo (četrta alineja). Tožnica je vložila vlogo za oprostitev plačila letne dajatve na podlagi 4. alineje prvega odstavka 9. člena ZDajMV.

V prvem odstavku 9. člena ZDajMV je torej na splošno določeno, da se mora vozilo uporabljati za prevoz oseb s telesnimi okvarami, invalidnostjo, okvaro vida, duševno in telesno prizadetostjo in otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Iz navedene določbe je jasno razviden namen oprostitve plačila letne dajatve, in sicer spodbujanje mobilnosti navedenih oseb.3

To določbo nadalje dopolnjuje sporni peti odstavek istega člena, ki določa, da se lahko oprostitev plačila letne dajatve lahko za polnoletne osebe uveljavlja za eno vozilo, registrirano na ime te osebe ali na njenega starša, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, s katerim živi na istem naslovu. Za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost ali imajo podaljšano roditeljsko pravico, oprostitev plačila letne dajatve za eno vozilo, registrirano na svoje ime, uveljavlja njen zakoniti zastopnik. Za mladoletne osebe iz tega člena oprostitev plačila letne dajatve za eno vozilo, registrirano na njeno ime ali na njenega starša, uveljavljajo njeni starši, pri katerih ima ta oseba stalno prebivališče. Če je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugi osebi, s katero imata skupno stalno prebivališče, ta uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve.

Sodišče uvodoma poudarja, da je treba sporno zakonsko določbo razlagati v skladu z njenim namenom, ki je, kot rečeno, v spodbujanju mobilnosti tudi otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. V tej luči je treba razumeti nadaljnje zakonske pogoje, ki pravico do oprostitve letne dajatve za vozilo, ki bo služilo prevozu takega otroka, vežejo na tisto osebo, za katero je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo z vozilom otroka dejansko prevažala in tako poskrbela za njegovo večjo mobilnost.

Tako ZDajMV v istem, petem odstavku 9. člena za polnoletne osebe določa, da lahko oprostitev zanjo uveljavlja za eno vozilo, registrirano na ime te osebe ali na njegovega starša, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, s katerim "živi na istem naslovu". V tem primeru je torej poudarjeno le dejansko skupno bivanje.

Nadalje je v istem odstavku določeno, da za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost ali imajo podaljšano roditeljsko pravico, oprostitev plačila letne dajatve za eno vozilo, registrirano na svoje ime, uveljavlja njen zakoniti zastopnik. Dejansko prebivanje tu ni zahtevano, dovolj je, da je oseba zakoniti zastopnik upravičenca.

Za mladoletne osebe pa je zakon v isti določbi predvidel, da za oprostitev plačila letne dajatve za eno vozilo, registrirano na njeno ime ali na njenega starša, uveljavljajo njeni starši, pri katerih ima ta oseba "stalno prebivališče", kar je strožji pogoj.

1.Nazadnje zakon v istem odstavku še določa, da če je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugi osebi, s katero imata skupno stalno prebivališče, ta uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve. Sodišče se sicer ne strinja z razlago, ki jo glede te zadnje določbe ponuja tožnica, tj., da ko je torej otrok zaupan v vzgojo in varstvo "drugi osebi", ne zahteva, da je vozilo registrirano na to "drugo osebo", kar bi pomenilo, da lahko ta oseba uveljavljala oprostitev plačila letne dajatve za vozilo, registrirano na nekoga drugega, torej za katerokoli vozilo. To poved je treba namreč brati skupaj z vsemi predhodnimi v istem odstavku, ki vse določajo, da mora biti vozilo registrirano na osebo, ki je z osebo iz prvega odstavka 9. člena ZDajMV na določen način povezana (starš, zakonec ali zunajzakonski partner, zakoniti zastopnik), pa tudi sicer ZDajMV v 2. členu določa, da je zavezanec za plačilo letne dajatve fizična ali pravna oseba, na katero je vozilo registrirano.

2.Glede slednje določbe sodišče opozarja, da 11. člen ZDajMV omogoča, da letno dajatev plača ne le zavezanec, pač pa tudi druga oseba. Slednje smiselno zatrjuje tožnica s tem, ko uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve za vozilo, ki predstavlja skupno premoženje. Letna dajatev glede takšnega vozila namreč predstavlja obveznost nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, kar pomeni, da gre po prvem odstavku 82. člena Družinskega zakonika za skupno obveznost zakoncev. Vlogo za oprostitev plačila letne dajatve sta v obravnavanem primeru vložila tako tožnica kot njen mož (tožena stranka je o obeh njunih zahtevkih meritorno odločala).

3.Ker je treba torej sporno določbo petega odstavka 9. člena ZDajMV brati v luči namena celotnega 9. člena ZDajMV, ki je v povečanju mobilnosti otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, oprostitev pa naj se nanaša na vozilo, s katerim se bo ta mobilnost zagotavljala, je treba v okoliščinah, ko je vozilo, ki je skupno premoženje zakoncev, registrirano le na enega od njiju (ker na oba glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZMV-1 to ni mogoče), ta zakonec pa ima na naslovu, na katerem ima otrok iz 4. alineje prvega odstavka 9. člena ZDajMV prijavljeno stalno prebivališče, prijavljeno le začasno prebivališče, drugi zakonec pa stalno, razlagati tako, da lahko tudi ta slednji zakonec, na katerega sicer vozilo ni registrirano, uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve. Namen zakonodajalca namreč gotovo ni mogel biti, da v tovrstnem položaju, ki življenjsko gledano ni netipičen, za vozilo, ki sicer služi povečanju mobilnosti otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, sploh nihče ne bi mogel uveljavljati oprostitve plačila letne dajatve. Takšna razlaga je tudi skladna s tretjim odstavkom 53. člena Ustave, po kateri država varuje otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere in prvim odstavkom 56. člena Ustave ter 3. členom Konvencije o otrokovih pravicah, po katerih otroci uživajo posebno varstvo in skrb in glede katerih mora biti otrokova korist glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki. Toliko bolj, ker gre za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo.

4.Ker je torej tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, tj. določbo 9. člena ZDajMV, je sodišče upravni akt na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v delu, ki se nanaša na tožnico, odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V njem bo morala tožena stranka na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema sodbe.

5.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi, v postopku pa ni sodelovala stranka z interesom. Izpolnjen je sicer tudi pogoj iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.

Stroški

6.Ker je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, ji je tožena stranka po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 dolžna povrniti stroške postopka v pavšalnem znesku, vse v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnika). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, se tožnici priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V zvezi s stroški upravnega postopka, ki jih zahteva tožnica v tožbi, sodišče pojasnjuje, da sodišče lahko odloča le o povrnitvi stroškov sodnega postopka, in ne upravnega.

7.Sodna taksa za upravni spor bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.