Jedro

V določilu 75. člena SPZ je izrecna obveznost presoje tolerance praga posega glede na vrsto in namen nepremičnine. Za poseg, ki vpliva na svetlost in zračnost sosednje nepremičnine, ni vseeno ali je ta stanovanjsko poslopje ali pa poslovni obrat, v katerem se med 8. in 16. uro opravlja gospodarska dejavnost in v katerem nihče ne živi. Nedvomno je v slednjem primeru tolerančni prag višji, tako kot je npr. v primeru hrupa višji pri tovarni kot pri bolnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženca opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino tožeče stranke, parc. št. X, vl. št. Y, k.o. G., in vzpostaviti takšno stanje, da bosta zidana ograja in drevesna meja cipres, ki razmejujeta parceli tožene stranke št. Z in tožeče stranke št. X, v višino segali največ do 1,80 m, merjeno s strani nepremičnine tožeče stranke. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 476,33 EUR.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega dejstva, da je ograja postavljena v nasprotju s predpisi. Sodišče bi moralo vpogledati v Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) in izvesti dokaz z ogledom. Prav tako ne more biti podlaga za presojo utemeljenosti zahtevka in ustreznosti ograje dopis inšpektorata. Meni, da sodišče zato, ker je prostor poslovni, ne more zavrniti varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice. Sodišče, ki ni opravilo ogleda sporne ograje, ni moglo ugotavljati obstoja zatrjevanih dejstev in s tem utemeljenosti navedb o tem, ali sta višina zidu in način uporabe nepremičnine s predmetno zamejitvijo krajevno običajna ali ne. V ponovljenem postopku naj se dokazni postopek dopolni z izvedbo ogleda na kraju samem.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da iz obvestila Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, v katerem je navedeno, da s postavitvijo betonske ograje tožencev ni podana kršitev javnopravnih predpisov, izhaja, da višina ograje ne presega predpisane mejne vrednosti. Ne glede na navedeno pa je potrebno poudariti, da je vprašanje ali je višina ograje v skladu s prisilnimi predpisi ali ne, brezpredmetno. V tem sporu so materialnopravna podlaga za ugotovitev posega tožencev v nepremičnino tožeče stranke lahko le pravila sosedskega prava, ki so določena v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), ki se nanašajo na varstvu subjektivne (lastninske) pravice toženke, ne pa predpisi, ki se nanašajo na varstvo javnega interesa.

Pravila sosedskega prava izhajajo iz spoznanja, da pri skupnem bivanju na določenem manjšem prostoru oziroma v sosedski skupnosti nujno prihajajo v konflikt posamezne pravice enega lastnika zemljišča s pravicami drugega. Gre za vzajemne obveznosti trpeti določene omejitve, ki zadevajo lastnike zemljišč. Tako je lastnik po zakonu dolžan trpeti tiste posege, ki izvirajo iz sosednje nepremičnine in ne otežujejo njene uporabe čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ne povzroča znatnejše škode (1. odstavek 75. člena SPZ). Navedeno določilo torej postavlja določen tolerančni prag in hkrati določa, kdaj postane poseg, ki izvira iz sosednje nepremičnine, protipraven. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da sta toženca postavila ograjo že v letu 1994 ter da stoji ob meji parcele, ki na nepremičnini tožeče stranke predstavlja tlakovano dvorišče med ograjo in stavbo. Tožeča stranka na svoji nepremičnini opravlja poslovno dejavnost (zaposlenih ima 28 delavcev). Prostor poslovne stavbe, ki je obrnjen proti sporni ograji, pa je kuhinja, ki jo zaposleni pri tožeči stranki uporabljajo kot prostor za malico in občasne sestanke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na namen uporabe tožničine nepremičnine, vpliv sporne ograje ne otežuje uporabe njene nepremičnine na, glede na krajevne razmere (stanovanjsko poslovno okolje), neobičajen način. Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi presoje in dokazne ocene zaslišanj pravdnih strank in vpogleda v fotografije, ki jih je predložila sama tožeča stranka. Sam ogled ograje, ki ga je predlagala tožeča stranka, ne bi pogojeval drugačnega zaključka, saj je sodišče prve stopnje v celoti sledilo njenemu tožbenemu opisu.

Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v sodbi nepravilno izpostavilo namen njene nepremičnine, ki je poslovni prostor, v katerem se vrši gospodarska dejavnost. V omenjenem določilu 75. člena SPZ je izrecna obveznost presoje tolerance praga posega glede na vrsto in namen nepremičnine. Za poseg, ki vpliva na svetlost in zračnost sosednje nepremičnine ni vseeno, ali je ta stanovanjsko poslopje ali pa poslovni obrat, v katerem se med 8. in 16. uro opravlja gospodarska dejavnost in v katerem nihče ne živi, kot v primeru nepremičnine tožene stranke. Nedvomno je v slednjem primeru tolerančni prag višji, tako kot je npr. v primeru hrupa višji pri tovarni kot pri bolnici.

Ker v tožbi zatrjevani poseg v lastninsko pravico tožeče stranke, ki je pogojen z obstojem ograje tožene stranke, ne presega tolerančnega praga, kot izhaja iz 75. člena SPZ, ni protipraven. Tožeča stranka zato ni upravičena do pravnega varstva iz 99. člena SPZ. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).