Jedro

V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Zato so pritožbene navedbe o nižji urni postavki neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da v roku 8 dni tožniku plača odškodnino za neizkoriščene ure dnevnega počitka v višini 3.405,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2016 do plačila, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 31. 3. 2014 do 27. 3. 2016 je zavrnilo (točka I izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbenega zahtevka za plačilo 5.998,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2014 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.405,99 EUR za dan 30. 3. 2014 (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 681,62 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka III izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točki I in zoper odločitev o stroških postopka v točki III izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo poročila VP, ki jih je sestavljal vodja VP A. A., pri katerih je sodeloval tudi tožnik. Iz vodene dokumentacije Slovenske vojske izhaja, da je bil tožniku dnevni počitek v večjem obsegu zagotovljen, iz nje pa izhaja tudi, da je tožnikov efektivni delovni čas trajal 8 ur dnevno. Skupina vojaških policistov je vedela, da se vodijo evidence, saj je ena izmed redkih skupin, ki se je udeleževala misij, in ima natančno po urah zabeleženo dnevno delovno obveznost 8 ur. Sodišče tudi ni z zadostno gotovostjo ugotovilo, kateri dnevi so predstavljali kršitev 11 ur dnevnega počitka. Napačno in povsem brez objektivnosti je sledilo izjavam tožnika in njegovih prič ter vsa navedena dejstva vrednotilo kot resnična in zadostno dokazana. Dokazna ocena je površna in nepopolna, zato se je posledično ne da preizkusiti, in sicer, kaj je tožnik na posamezni dan v času ur dnevnega počitka dejansko delal. Tožnikova trditvena podlaga je pomanjkljiva in je ni mogoče nadomestiti z izjavami prič. Pomembno je, katere zadolžitve in obveznosti je imel tožnik in kaj oziroma kdaj je na podlagi čigavega ukaza nekaj konkretnega počel. Ker tega tožnik ni storil, je sodišče kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer to delno upoštevalo, vendar je tožniku v povprečju priznalo tri ure onemogočenega počitka na dan. Pavšalno navajanje dnevne obremenitve je v nasprotju z novejšo sodno prakso. Toženka je vztrajala, da obhod lokalov ni trajal več kot 30 minut in ni bila potrebna aktivacija vseh štirih vojaških policistov, saj bi to lahko opravila dva, ostala dva pa bi bila prosta. Če bi sodišče natančno ocenilo izpovedi tožnika in njegovih prič, bi prišlo do zaključka, da je bil tožniku v večini dni zagotovljen najmanj 11 urni počitek. Po 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere, pri tem pa upoštevati tudi omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Ob pravilni uporabi 155. in tretjega odstavka 158. člena ZDR-1 ter 53. člena ZSSV bi moralo sodišče zaključiti, da se je praviloma zagotavljalo najmanj 11 ur počitka kot povprečje ter da se počitek v trajanju 11 ur ne jamči, ampak zagotavlja. Na podlagi tega bi lahko ugotovilo, da tožniku pravica do počitka ni bila kršena. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da je tožnik upravičen do odškodnine v obsegu postavljenega tožbenega zahtevka, kljub delni izrabi počitka v obsegu minimalno 8 ur, kar je po prepričanju toženke potrebni počitek. S plačilom odškodnine bi toženka tožniku izplačala dvojno plačilo, saj je tožnik prejel plačilo za 24 ur dnevno ne glede na to, ali delal ali pa počival, tako da bi bil tožnik za višino odškodnine neupravičeno obogaten. Tedenska poročila VP SVNKON ... KFOR ne vsebujejo dodatnih nalog, ki jih tožnik in priče izpostavljajo šele v tem sporu. Po sedmih letih jih toženka ne more preveriti, zato bi jih sodišče moralo šteti kot pavšalne in neizkazane. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženki kršena pravica do izjave. Izpovedi in trditev prič ni mogoče preizkusiti. Pripadniki VP bi lahko sedanje navedbe in trditve sproti zavedli v poročila VP na misiji KFOR ... Nadalje toženka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v sodne zadeve, v katerih priča A. A. vtožuje odškodnino iz istovrstnega naslova. Če tega vpogleda ni štelo za potreben dokaz, pa je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je toženka pravočasno opozorila na neprimernost prič in predlagala, da sodišče odloči na podlagi uradnih listin. Nadalje sodišču očita relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker ni tehtalo med nasprotujočimi si izpovedmi prič. Tudi dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, saj je sodišče štelo, da so tožnik in vsi štirje pripadniki VP obhode in kontrole opravljali vsakodnevno le na podlagi njihovih izpovedi in posledično ugotovilo previsoko prikrajšanje v urah dnevnega počitka. Zmoten pa je tudi izračun višine odškodnine. V sodni praksi je uveljavljena urna postavka, po kateri se mesečna plača deli s 174 urami, da se dobi vrednost ene ure, ki se pomnoži z 8, kar je vrednost 24 urnega tedenskega počitka. Tako je vrednost 11 urnega dnevnega počitka lahko le 11/24, saj vrednost za 11 urni počitek ne more znašati več kot se skladno z obstoječo sodno prakso prisoja za 24 ur počitka. Zato je zgrešena obrazložitev v 29. in 30. točki. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži povračilo stroškov postopka toženki, vključno s pritožbenimi stroški, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka v roku 8 dni. Pritožbeni očitki so neutemeljeni. Nesprejemljivo je stališče, da bi se moralo zagotavljati 11 ur počitka kot povprečje in da je potreben počitek zgolj počitek v trajanju 8 ur. V 155. členu ZDR-1 je opredeljen počitek v trajanju najmanj 11 ur v obdobju 24 ur in ne 8 ur. Tožnikova trditvena podlaga ni pomanjkljiva, saj je ves čas postopka trdil, da mu je bila pravica do počitka kršena na dneve, ko je v tedenskih načrtih dela zavedeno, da kontrolo prometa in vojaške discipline opravlja vodja patrulje vodnik A. A., s katerim je tožnik skupaj opravljal delo v patrulji oziroma na dneve, ko je bil eden izmed članov VP na letnem dopustu; ko je iz tedenskih poročil VP SVNKON ... KFOR razvidno, da je dne 30. 11. 2013 in 1. 12. 2013 opravljal naloge v zvezi z volitvami v B. z IMP, zaradi česar je z opravljanjem nalog pričel ob 6.00 uri in zaključil ob 24.00 uri, in med 26. 2. 2014 in 2. 3. 2014, ko je opravljal naloge spremstva in varovanja načelnika in vojaškega vikarja in imel dnevni počitek med 24.00 in 8.00 uro. Te njegove navedbe niso pavšalne in sodišče ni storilo kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi višina izračuna je pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe v tujino za obdobje od 19. 9. 2013 do 31. 3. 2014. Na mirovni misiji je delal kot vojaški policist. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi 8. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. ZPP v tej določbi ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, zato je odločilna dejstva dovoljeno dokazovati tudi s pričami. V obrazložitvi sodbe je izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne. To ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo pristransko, kot to prikazuje pritožba. Poleg izpovedi tožnika in prič, ki jih je ta predlagal, je ocenilo tudi dokaze toženke, tj. listine in izpoved poveljnika kontingenta C. C. Tedenskim poročilom in načrtom dela na misiji ni sledilo, ker so bile vse priče enotne, da ne odražajo dejanskega stanja. Ugotovilo je, da v navedenih listinah posamezne naloge in aktivnosti vojaške policije niso opredeljene v urah. Na pritožbeno navedbo, da bi bile v tedenskih poročilih skupine pod rubriko razno lahko vpisane dodatne naloge, vendar niso bile, pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj pritožba ne pove, v čem konkretno (glede katere naloge) je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. To, da ni bila seznanjena z vsemi odrejenimi nalogami tožniku, toženke ne razbremeni odgovornosti za plačilo škode zaradi več opravljenih ur dela na račun dnevnega počitka.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva in da je sodišče kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je kljub temu o zahtevku odločalo. Tožnikove trditve niso bile pavšalne. Tožnik je konkretno opredelil dneve, ko mu dnevni počitek ni bil zagotovljen. Določno je navedel, katere delovne obveznosti oziroma opravila je opravljal tiste ure, ko naj bi imel zagotovljen počitek in kdo mu je te naloge odredil. Že v prejšnji točki je pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne dokazne ocene ugotovilo, da tedenska poročila VP SVNKON ... KFOR ne vsebujejo dodatnih nalog, ki so jih pripadniki VP opravljali, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi jih moralo sodišče prve stopnje šteti kot pavšalne in neizkazane, ker tega ni storilo, pa naj bi bila to kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženka tega ne more preveriti.

9. Sodišče prve stopnje je v točkah 7 in 8 obrazložitve pravilno uporabilo določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), določbo drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), določbi tretjega in četrtega odstavka 158. člena ZDR-1 in določbo drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji) in utemeljeno zaključilo, da je pripadnikom Slovenske vojske zagotovljena pravica do dnevnega počitka v nepretrganem trajanju najmanj 12 ur oziroma 11 ur dnevno v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa, iz določbe drugega odstavka 53. člena ZSSloV pa ne izhaja, da pripadnikom na mednarodnih misijah ne bi pripadala pravica do dnevnega počitka po ZDR-1 in ZObr. ZDR-1 določa najmanj 11 ur počitka v 24 urah in ne v povprečnem trajanju. Toženka v prvostopenjskem postopku ni navajala in dokazovala, da je tožniku v referenčnem obdobju šestih mesecev zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka. Kaj takega pa tudi v pritožbi ne konkretizira.

10. Da na misiji dela vojaških policistov ni bilo mogoče organizirati na način, da bi imeli vsak dan zagotovljen dnevni počitek, ker je bilo dela preveč, saj je bilo premalo vojaških policistov, izhaja iz izpovedi obeh tožniku nadrejenih, in sicer neposredno nadrejenega A. A. in C. C., poveljnika kontingenta. C. C. je pojasnil, da je bilo na misiji nekoliko več specifičnih dogodkov oziroma pojavov glede odnosov, vojaške discipline, zato je vodji skupine vojaške policije odredil, da zagotovijo red in mir in tako preprečijo neljube dogodke. Naloga vojaških policistov je bila izvajanje večernega nadzora gostinskih lokalov, nastanitvenih prostorov v bazi v D., kar so dejanski izvajali. Način in organizacijo je prepustil vodji vojaških policistov A. A. Ta je izpovedal, da sta obe patrulji vsak dan izvajali večerni nadzor gostinskih lokalov in nastanitvenih prostorov v bazi v D., razen v primeru, kadar je bila ena patrulja v drugi bazi. Obhode so začeli opravljati ob zaprtju lokalov okoli 22.00 ure in zaključili okoli 23.30 oziroma 24.00 ure, ob petkih in sobotah, ko so bili lokali odprti dalj časa, pa okoli 00.30 ure, kar sta potrdila tudi vojaška policista E. E. in F. F. Dva dneva v času volitev na Kosovu so delali vsi štirje vojaški policisti, ti pa so izvajali tudi spremstva in varovanja poveljnika, načelnika in drugih (vojaškega vikarja, psihologa itd.), kar sta potrdili obe navedeni priči. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z vpogledom v sodni spis, v katerem priča A. A. vtožuje odškodnino iz istovrstnega naslova, saj je sodišče prve stopnje svoj dokazni zaključek izpeljalo skladno z 8. členom ZPP, ob upoštevanju vseh dokazov in ne le izpovedi A. A. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da evidence mesečne dnevne delovne obremenjenosti ne izkazujejo dejansko opravljenega dela, kljub temu, da jim tožnik ni ugovarjal. Glede na to, da je toženka organizirala delo, tudi posledično odgovarja za kršitev tožnikove pravice do počitka, saj dela ni ustrezno organizirala. Na podlagi teh evidenc mesečne delovne obveznosti pripadnikov VP je sodišče ugotovilo tudi, da je bil tožnik, ki je bil sicer v patrulji z A. A., v patruljah tudi v primeru, če je bil eden od pripadnikov vojaške policije na dopustu.

12. V točki 28 obrazložitve je sodišče natančno pojasnilo, za koliko ur dnevnega počitka je bil tožnik na misiji prikrajšan. Ker pa je tožnik kot prikrajšanje uveljavljal nižji znesek ur, kot ga je ugotovilo sodišče, mu je pravilno priznalo le število ur, ki jih je uveljavljal. Pravilno in skladno s sodno prakso je sodišče odločilo, da tožniku pripada odškodnina v višini več opravljenega dela. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Zato so pritožbene navedbe o nižji urni postavki neutemeljene.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa sam krije svoje stroške, ker z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel.