Jedro

Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek, to je glede na vrednost glavnega zahtevka, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke.

Tožeča stranka je upravičena do povračila stroškov, ki jih je priglasila v zahtevi za povračilo stroškov, ki jo je podala ob umiku tožbe, glede na ocenjeno vrednost spora, medtem ko do višjih stroškov ni upravičena, ker jih ni pravočasno uveljavljala in jih zato ne more zahtevati šele v pritožbi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, zviša na 155,55 EUR (namesto zneska 76,25 EUR), ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 55,55 EUR, v 15 dneh po vročitvi sklepa, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek nadaljevalo, umik tožbe vzelo na znanje in postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo (I. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške tega postopka v znesku 76,25 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka) se pritožujeta tožeča in tožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da predstavlja vrednost spornega predmeta enomesečno prikrajšanje tožeče stranke, ne pa celotno vrednost spornega predmeta, ki je glede na določbe ZNIRPJU znašal 20-kratnik mesečnega prikrajšanja. Tako je dejanska vrednost spornega predmeta znašala 964,00 EUR. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka z zahtevkom ni uspela v celoti, zato bi ji pripadal kvečjemu del pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje svoje odločitve tudi ni obrazložilo oziroma je obrazložitev v nasprotju z listinami v spisu in navedbami strank. Ker je bil narok, ki je bil opravljen, nepotreben, saj je tožena stranka predlagala, da sodišče odloči brez naroka, tožeči stranki pravdni stroški po tar. št. 3102 ne pripadajo. Zaradi sprejema ZNIRPJU in navodila Ministrstva za finance za izvršitev določb ZNIRPJU je bilo vztrajanje tožeče stranke v tožbi neutemeljeno, saj bi lahko tožeča stranka tožbo umaknila že pred narokom. Stroški po tar. št. 6002 so bili nepravilno odmerjeni v višini 20,00 EUR, čeprav bi morali biti odmerjeni v višini 20 % nagrade. Posledično je nepravilno odmerjen tudi DDV. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 16/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava sprejelo napačno odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora in jih odmerilo v prenizkem znesku.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. oz. 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijani sklep v zadostni meri obrazložen, tako da ga je mogoče preizkusiti, prav tako pa obrazložitev o odločilnih dejstvih ni v nasprotju z listinami, ki so v spisu. Zatrjevano nasprotje med obrazložitvijo in navedbami strank pa (tudi če bi bilo podano) ne predstavlja kršitve določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP.

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od oktobra 2010 dalje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT), po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Tožeča stranka je zahtevala prikrajšanje pri plači za obdobje od 1. oktobra 2010 dalje, kar pomeni, da zajema deloma že zapadle in deloma ob vložitvi tožbe še nedospele – bodoče terjatve. Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek, to je glede na vrednost glavnega zahtevka, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke. Zato sodišče ni pravilno upoštevalo le enomesečnega prikrajšanja pri plači, čeprav je tožeča stranka v uvodu tožbe res navedla to vrednost. Zahtevo za povračilo stroškov zastopanja lahko stranka, čeprav jo je že podala v tožbi (tako kot v obravnavanem primeru), do konca postopka na prvi stopnji spremeni, kar je tožeča stranka tudi storila v pisni vlogi – umiku tožbe z zahtevo za povračilo stroškov, v kateri je kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 900,00 EUR, to je vsota razlik v plači za 20 mesecev (na podlagi ocene da mesečno prikrajšanje znaša 45,00 EUR), in po tej vrednosti tudi priglasila stroške postopka. Omejitev izračuna na 20 mesečnih razlik v plači za potrebe izračuna nagrade za zastopanje je v skladu z določbo citiranega 1. odstavka 24. člena ZOdvT.

Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje o stroških ni odločilo na podlagi pravilne vrednosti spornega predmeta, vendar je njena pritožba utemeljena le delno. Ker je v zahtevi za povračilo stroškov priglasila le stroške glede na vrednost 900,00 EUR, se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi se ji priznali stroški glede na dejansko vrednost spornega predmeta, ki glede na mesečno razliko v plači za 20 mesecev znaša 964,00 EUR, saj ni upravičena do višjih stroškov, ko jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje sama zahtevala (v zahtevi za povračilo stroškov, podani ob umiku tožbe). Skladno s 1. in 2. odstavkom 163. člena ZPP namreč o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja, stranka pa mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Tožeča stranka je torej upravičena do povračila stroškov, ki jih je priglasila v zahtevi za povračilo stroškov, ki jo je podala ob umiku tožbe, glede na ocenjeno vrednost spora 900,00 EUR, medtem ko do višjih stroškov ni upravičena, ker jih ni pravočasno uveljavljala in jih zato ne more zahtevati šele v pritožbi.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da tožeča stranka do povrnitve stroškov postopka ni upravičena, ker v sporu ni uspela s celotnim tožbenim zahtevkom. V času vložitve tožbe je bila tožba potrebna, šele po njeni vložitvi je ZNIRPJU uredil sporno razmerje med strankama, zato je potrebno zaključiti, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela v celoti.

Zmotno je tudi stališče tožene stranke v pritožbi, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za narok po tar. št. 3102, ker naj bi bil ta nepotreben. Sodišče prve stopnje je ta narok razpisalo, nanj je vabilo obe stranki, ki sta se ga morali udeležiti, če sta se želeli izogniti posledicam neupravičenega izostanka s tega naroka (28. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Glede na to je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve teh stroškov in sicer ne glede na pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da ta narok ni bil potreben.

V zvezi z vrnitvijo pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 tožena stranka sicer pravilno opozarja, da se ta znesek odmeri v višini 20 % od vrednosti nagrade, pri čemer ne sme preseči vrednosti 20,00 EUR. Kljub temu pa je ta pritožbena navedba tožene stranke neutemeljena, saj znaša pravilni znesek nagrade za postopek in narok 107,50 EUR, kar pomeni, da se izdatki po tar. št. 6002 odmerijo v višini 20,00 EUR.

Potrebni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki glede na njeno zahtevo, odmerjeni v skladu s 1. odstavkom 154. člena ter določbami 155. člena ZPP in ZOdvT, so: nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 55,90 EUR, za narok po tar. št. 3101 v višini 51,60 EUR (po količniku 1 v višini 43,00 EUR, ki je za vrednost spornega predmeta od 600 do 900 EUR določena v prilogi o višini nagrad po tabeli iz 12. člena ZOdvT). Poleg tega pa je upravičena tudi do povrnitve pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 155,55 EUR.

Ker so v tem obsegu uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti, zvišalo na 155,55 EUR, s tem da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še zamudne obresti od zapadlosti do plačila, kot je določeno v izreku tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 2. odstavka 165. ter 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela in sicer v 75,89 %. Tožeča stranka je glede na dejansko vrednost spornega predmeta 964,00 EUR zahtevala povračilo stroškov v višini 204,96 EUR (glede na faktor 1 v znesku 56,00 EUR po prilogi po tabeli iz 12. člena ZOdvT pri vrednosti spornega predmeta nad 900,00 EUR/), uspela pa z zneskom 155,55 EUR. Zato ji je tožena stranka skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Potrebni priglašeni stroški znašajo: nagrada za pritožbeni postopek (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR, 20 % za materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 10,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 73,20 EUR. Glede na uspeh s pritožbo je tožeča stranka upravičena do povračila pritožbenih stroškov v višini 55,55 EUR, svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, pa tožena stranka krije sama.