Jedro

Prijava fizične osebe o premoženju osebe ni listina, ki bi imela lastnosti individualnega upravnega akta, izdanega v upravnem postopku. Z njo ni bilo odločeno o zaplembi premoženja in ne o pravicah in obveznostih razlaščenca. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odpravo izpodbijane odločbe z napotkom, da naj tožena stranka ugotovi vsebino listin, saj gre za pravno vprašanje, o katerem mora sodišče samo odločiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 217/2000-27 z dne 12.12.2000 spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi in odpravilo sklep tožene stranke z dne 25.2.1998, s katerim je tožena stranka zavrgla njeno zahtevo za odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici ter za izrek ničnosti: prijav NOO Š. nad L. z dne 13.8.1945 in z dne 19.10.1945; odločb Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ZP 247/46 z dne 9.1.1946 in ZP 247/46 z dne 8.4.1946 ter dopisa z dne 7.9.1946. Vsi ti akti se nanašajo na zaplembo premoženja sedaj pokojnega V.B. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je tožena stranka pravilno odločila, da ničnosti odločb Okrajnega sodišča opr. št. ZP 247/46 z dne 9.1.1946 in 8.4.1946, ni mogoče uveljavljati v postopku pred upravnim organom, ker gre za sodni odločbi in jih je zato mogoče izpodbijati le v sodnem postopku. Po nadzorstveni pravici tudi ni mogoče odpraviti dopisa MLO K. z dne 7.9.1946, ker nima značaja upravne odločbe. Iz njegove vsebine izhaja, da gre za dopisovanje med MLO K. in MLO za Okrožno mesto L. v zadevi V.B. Ta listina je zgolj sporočilne narave in ni posamični upravni akt, s katerim bi bilo odločbeno o pravici in obveznosti tistega, na katerega se nanaša. Za "prijavi" z dne 13.8.1945 in 19.10.1945 je prvo sodišče ugotovilo, da res nimata sestavin, ki jih za upravno odločbo predvideva Zakon o splošnem upravnem postopku, vendar zgolj pomanjkanje oblike ne more negativno vplivati na pravice stranke v postopku, še posebej zaradi znanih okoliščin, v katerih so v obdobju po vojni delovali različni oblastni organi, katerih sestavni del so bili po Zakonu o konfiskaciji tudi narodnoosvobodilni odbori. Obe "prijavi" sta podpisali fizični osebi, kar po mnenju sodišča ne more imeti negativnega učinka, dokler ni ugotovljeno, v kakšnem svojstvu sta bili ti osebi kot prijavitelja. Zato je za presojo vsebine navedenih listin in učinka, ki sta ga imeli na tistega, na katerega sta se nanašali, predvsem potrebno preveriti, ali so bile navedene prijave v spornem primeru sploh podlaga za zaplembo premoženja. Po oceni sodišča take presoje tožena stranka ni opravila in je to pomanjkljivost, ki bi lahko vplivala na odločitev. Zato je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče v skladu z 2. točko 60. člena in 2. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožena stranka v pritožbi izrecno ne uveljavlja nobenega pritožbenega razloga iz 72. člena ZUS, po vsebini pa trditvena podlaga pritožbe izpodbija napačno materialnopravno presojo v izpodbijani sodbi. Namen tožeče stranke je odprava oziroma razveljavitev zaplembe zato, ker v denacionalizacijskem postopku vrnitev v naravi ni možna glede na dejstvo, da je nepremičnine pridobila fizična oseba. Do zaplembe je prišlo na podlagi odločbe pristojnega sodišča. Sporne prijave, o katerih naj bi tožena stranka ponovno odločala, niso bile podlaga za zaplembo, ker so po 28. členu Zakona o konfiskaciji pristojni Narodnoosvobodilni odbori (NOO) zato, da sodišču pošiljajo popis imovine. Vendar ne glede na to, niso podani zakoniti pogoji za izrek ničnosti upravnega akta oziroma odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Tožena stranka je presodila, da prijavi nista upravna akta, ki bi ju izdal upravni organ v upravnem postopku v določeni upravni stvari. Zato je bila podana podlaga za zavrženje zahteve in ni bilo razlogov, da bi zahtevo vsebinsko obravnavala. Kljub temu pa je pri preizkusu vloge po vsebini ugotovila, da ne obstaja noben ničnostni razlog in tudi ne razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Ta okoliščina za prvostopno sodišče ni pomembna, ampak je pomembno le dejstvo ali je na podlagi navedenih prijav prišlo do zaplembe. Zato predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožba ne navaja nobenega pritožbenega razloga iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Dejanske podlage sodbe tožena stranka ne more izpodbijati, saj je imela v postopku na prvi stopnji pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, novote v pritožbi pa niso dovoljene. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, prav tako pa tudi napotek toženi stranki, da bo morala v ponovljenem postopku ugotoviti okoliščino, ali so bile sporne prijave podlaga za zaplembo. Drugačne odločitve sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti in je pritožbena navedba, da sporni prijavi, ne glede na formalno obliko, nista upravna akta, ki ju je izdal upravni organ v upravnem postopku v konkretni upravni stvari, popolnoma nepomembna in nepravilna. Pomembno je le, ali je šlo za poseg oblasti v ustavne pravice posameznika. Zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje vsebine in učinkov dveh listin - "prijav" podatkov o imetju V.B., ki sta jih fizični osebi podali Narodnoosvobodilnemu odboru. Pravilno je stališče prvega sodišča, da je od presoje navedenih listin odločilna njuna vsebina in učinek, ki sta jih imeli na tistega, na katerega sta se nanašali in nadalje, ali sta bili lahko podlaga za zaplembo premoženja. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odpravo izpodbijane odločbe z napotkom toženi stranki, da ta presodi vsebino spornih listin, saj bi to presojo moralo samo izvesti.

Pravilna uporaba materialnega prava je v tej zadevi odvisna od pravilne presoje spornih listin, torej od pravnega vprašanja. To presojo pa je sodišče prve stopnje nepravilno opustilo in je napačno štelo, da mora to presojo izvesti tožena stranka in o zadevi ponovno odločati.

Iz odločbe je Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Zp 247/46 z dne 31.12.1945, izhaja, da je bilo V.B. zaplenjeno vse premično in nepremično premožeje na podlagi poročila MNOO-oddelka za upravo narodne imovine za okrožno mesto L. Zato pritožbeno sodišče meni, da sporni prijavi nista listini, ki bi imeli lastnosti individualnega upravnega akta izdanega v upravnem postopku, kot je pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Z njima ni bilo odločeno o zaplembi premoženja in ne o pravicah in obveznostih razlaščenca. Dejansko gre za prijavi fizičnih oseb, ki sta v svojem imenu prijavili NOO podatke o delu premičnega premoženja V.B. Prijavitelj z dne 19.10.1945 je bil P.M., na prijavi z dne 13.8.1945, pa prijavitelj ni podpisan. Podpis tajnice in žig NOO, pa po presoji pritožbenega sodišča, pomeni le potrditev prejema prijave.

Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, napačno presodilo sporni listini, ker ni ugotovilo, da iz upravnih spisov zanesljivo izhaja, da nista mogli biti podlaga za zaplembo premoženja V.B. in da ju ni mogoče šteti za upravna akta in ne za akta, ki bi ju izdal oblastveni organ. Napačno je štelo, da mora tožena stranka o zadevi ponovno odločati o tem vprašanju. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1.točke 2.odstavka 77. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), izpodbijano sodbo spremenilo, in tožbo zavrnilo, ker je odločitev tožene stranke pravilna.