Jedro

Po presoji revizijskega sodišča so odškodnine za vsako posamično obliko škode ustrezno odmerjene, ker so pri tem upoštevane vse pravno relevantne okoliščine, ki vplivajo na višino odmerjene odškodnine. Pri tem je ugotoviti, da so bile ustrezno in pravilno upoštevane vse specifičnosti tožničinega primera in da je celokupno odmerjena odškodnina ustrezna tudi okvirom, ki se na področju odškodninskega prava izražajo v primerjavi z drugimi podobnimi škodnimi primeri. V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki zadevajo odškodnino za bodoče telesne bolečine in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je opozoriti, da se ti dve obliki škode prepletata (saj so telesne bolečine oziroma telesne neugodnosti v tem primeru glavni izraz škode tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Stvaren obseg vseh treh oblik škode je bil v danem primeru pravno pravilno ovrednoten v priznanih višinah odškodnin in zato ni utemeljena revizija tožnice, da so bile odškodnine za nepremoženjsko škodo prenizko odmerjene.

Izrek

Reviziji obeh pravdnih strank se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4,000.000,00 SIT (1,500.000,00 SIT za telesne bolečine, 2,300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 200.000,00 SIT za strah) ter 36.611,00 SIT za materialno škodo. Višji tožbeni zahtevek (v višini 500.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo) je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno, na pritožbo toženke pa je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 3,000.000,00 SIT ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe pravdni stranki iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagali in sicer tožeča stranka, da se pobijana sodba spremeni tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, tožena stranka pa, da se na drugi stopnji prisojena odškodnina zniža. Tožnica izvaja v reviziji, da sta sodišči obeh nižjih stopenj prezrli dejstvo, da je utrpela hkrati pretres možganov in zvin vratne hrbtenice ter da je kombinacija obeh poškodb neugodna, ker skupaj povzročata intenzivne in dolgotrajne glavobole ter telesne bolečine. Telesne bolečine bo imela občasno tudi v bodočnosti. Čeprav je poškodba ocenjena kot lahka, pa gre za zelo neugodno poškodbo. Po določilu členov 200. in 203. ZOR bi morala biti odmerjena višja odškodnina za telesne bolečine. Tudi odškodnina za strah v višini 200.000,00 SIT je prenizka. Iz vidika kirurške stroke je prestajala strah tri tedne in pol, kar izhaja iz ekspertize dr. H. S.. Iz mnenja prof. dr. J. L. pa izhaja, da je bila zelo zaskrbljena za svoje zdravje v obdobju dveh do treh mesecev. Zato je utemeljena celotna zahtevana odškodnina 400.000,00 SIT iz navedenega naslova. Sodišče druge stopnje ni imelo podlago za znižanje odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 800.000,00 SIT. Nasprotno, sodišči bi morali iz tega naslova priznati celotno odškodnino 2,300.000,00 SIT. Prezrli sta dejstvo, da je bila tožnica stara ob nezgodi 26 let in da bo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prestajala še okoli 50 let. Zaradi utrpljenega pretresa možganov so njene življenjske aktivnosti zmanjšane za 5 % po mnenju mag. dr. L., zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice pa še dodatno za 15 % po mnenju dr. S. Pri tem opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati tudi mnenje neurologa mag. dr. L., ker je bilo pribavljeno sporazumno s toženko, čeprav je bilo zaradi toženkinega vztrajanja dodatno odrejeno še izvedeniško delo dr. J. L. Končno pa tudi stroškovna odločba ni pravilna. Tožnica predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se ugodi celotnemu njenemu odškodninskemu zahtevku.

Toženka pa vztraja tudi v reviziji na svojem stališču, da je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo še vedno previsoka.

Pomembno je, da je tožnica utrpela le lažje telesne poškodbe, ki so sicer zapustile določene posledice a v blagi naravi. Glede na sodno prakso je odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode previsoka. Toženka predlaga, da se odškodnine znižajo.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vloženih revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je prvenstveno preizkusilo pobijano sodbo v smeri procesnih kršitev v okviru, ki ga predpisuje 386. člen ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Zmotno uporabo materialnega prava uveljavljata v revizijah obe pravdni stranki. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže po revizijskih izvajanjih v tem, da je bila s sodbama nižjih sodišč priznana neustrezna odškodnina za nepremoženjsko škodo in sicer po stališčih tožnice je bila prenizko odmerjena, po izvajanjih toženke pa previsoko. Po takih revizijskih izvajanjih naj bi bili zmotno uporabljeni določili 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Določilo 200. člena ZOR določa tako oblike nepremoženjske škode, za katere se odškodnina lahko priznava, kot tudi merila za odmero odškodnin. Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje drugi odstavek 200. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnin upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri odločanju odškodnin se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa tudi objektivni okvir, ki se izraža na področju odškodninskega prava zlasti z medsebojnim primerjanjem posameznih škod in odškodnin zanje. Določilo 203. člena ZOR pa določa, da sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta nastajala tudi v bodočnosti.

Navedena materialnopravna izhodišča so bila po oceni revizijskega sodišča v obravnavanem primeru ustrezno upoštevana ter zato ocenjuje, da je bila tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje priznana pravična odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je tožnica utrpela pri prometni nezgodi lažji pretres možganov, zvin vratne hrbtenice in udarnino prsnega koša, glede na prejšnje neurološke motnje, ki pa jih sedaj nima več, pa še neurološko okvaro zaradi prizadetosti živca ali živcev na desni strani vratne hrbtenice v višini šestega vratnega segmenta. Po mnenju dr. J. L. izvedenca je imela tožnica dva do tri tedne hude glavobole čeprav ne stalne, tri do pet tednov zmerne, občasne pa še sedaj, vrtoglavice pa od dveh do treh mesecev ter motnje spanja. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje dalje izhaja, da je tožnica po ugotovitvah izvedenca kirurške stroke dr. S. trpela telesne bolečine devet tednov in tri dni (dva dneva hude, občasno hude tri dni, srednje pet dni, občasne srednje sedem dni, zmerne tri tedne, občasne in pojemajoče zmerne štiri tedne). Na podlagi mnenj obeh navedenih izvedencev sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da znaša zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice 15 % ter da je bila tožnica med zdravljenjem tudi zaskrbljena za njegov izid. Spredaj navedene ugotovitve so po oceni revizijskega sodišča utemeljevale priznanje take odškodnine za nepremoženjsko škodo kot jo je odmerilo sodišče druge stopnje in sicer za telesne bolečine 1,300.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjske aktivnosti 1,500.000,00 SIT ali skupaj za vse tri navedene oblike nepremoženjske škode 3,000.000,00 SIT. Po presoji revizijskega sodišča so odškodnine za vsako posamično obliko škode ustrezno odmerjene, ker so pri tem upoštevane vse pravno relevantne okoliščine, ki vplivajo na višino odmerjene odškodnine. Pri tem je ugotoviti, da so bile ustrezno in pravilno upoštevane vse specifičnosti tožničinega primera in da je celokupno odmerjena odškodnina ustrezna tudi okvirom, ki se na področju odškodninskega prava izražajo v primerjavi z drugimi podobnimi škodnimi primeri. V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki zadevajo odškodnino za bodoče telesne bolečine in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je opozoriti, da se ti dve obliki škode prepletata (saj so telesne bolečine oziroma telesne neugodnosti v tem primeru glavni izraz škode tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Stvaren obseg vseh treh oblik škode je bil v danem primeru pravno pravilno ovrednoten v priznanih višinah odškodnin in zato ni utemeljena revizija tožnice, da so bile odškodnine za nepremoženjsko škodo prenizko odmerjene. Prav tako pa ni utemeljena revizija toženke, da je bila odškodnina za iste oblike škode previsoko odmerjena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da ni utemeljena revizija nobene od pravdnih strank v smeri uveljavljene zmotne uporabe materialnega prava.

V stroškovno odločbo revizijsko sodišče kljub predlogu tožnice ni moglo posegati, ker je revizija dovoljena le zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno zaključen, stroškovni sklep pa nima take pravne narave (člen 400 ZPP). Ustrezno s spredaj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni (člen 393 ZPP).