Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja. Pravilno je štelo, da je tožnik z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/94, to je 12.3.1999, mogel izvedeti za vse elemente odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, torej tudi za škodo in za storilca, tožbo pa je vložil šele 24.9.2010, ko je zastaralni rok že potekel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15 dneh plačati 68.377,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki povrniti pravdne stroške v višini 2.023,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je vtoževana terjatev zastarana, ker naj bi za protipravnost izbrisa izvedel oziroma bi zanj lahko izvedel že leta 1999. Protipravno stanje je trajalo od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do izdaje dopolnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve (tako je presodilo tudi Ustavno sodišče v odločbah U-I-246/02 z dne 3.4.2003 in U-II-1/10 z dne 10.6.2010), zato je tožnik izvedel za škodo in storilca šele leta 2009. Tožnik se je lahko seznanil s celotno škodo, ki je bila posledica protipravnega stanja, šele po njegovem prenehanju, zato je zastaranje odškodninske terjatve začelo teči leta 2009. Zastaranje odškodninskega zahtevka začne teči, ko oškodovanec zve za škodo in za tistega, ki je škodo povzročil. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede terjatve iz naslova osebnega dohodka. Pomembno je, ali in kdaj se je oškodovanec dejansko seznanil s škodo, ne pa, kdaj bi se lahko seznanil s škodo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik, če bi se seznanil z odločbo Ustavnega sodišča U-I-284/1994, mogel vedeti, da se predmetna odločba nanaša tudi na njegov primer. Od povprečnega naslovnika ni mogoče pričakovati, da bo več let redno prebiral uradne liste, poleg tega pa tožnik ni bil niti stranka postopka pred Ustavnim sodiščem. V odločbi U-I-284/94 Ustavno sodišče tudi ni ugotovilo protipravnosti izbrisa kot dejanskega, materialnega akta toženke. Pri presoji trenutka seznanitve s škodo je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker ugotovitev o času in načinu seznanitve s škodo ni obrazložena, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodna praksa je enotna, da je škoda znana šele takrat, ko je znan njen celoten obseg oziroma ko je pričakovano, da se obseg škode ne bo več spreminjal. Ni torej relevantno, kdaj je tožnik izvedel za protipravnost izbrisa, temveč je pomembno, kdaj je bila tožniku znana celotna škoda, ki mu je nastala zaradi izbrisa. Ta pa ni bila znana že leta 1999, temveč mnogo kasneje, saj je šlo oziroma še vedno gre za trajne posledice. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja in da je njegova bodoča nepremoženjska škoda predvidljiva in pričakovana. Z izbrisom je tožniku začela nastajati škoda, ki traja še danes. Če pride do poslabšanja tožnikovega stanja, obstaja možnost, da se bo škoda še povečala. Bodoča je le škoda, katere vzrok je že nastal, njene posledice pa bodisi še trajajo bodisi bodo po normalnem teku stvari gotovo nastale kasneje. Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, sploh mogoč. Od oškodovanca ni mogoče zahtevati, naj škodo uveljavlja pred nastopom škodnega primera, čeprav obstaja zadostna verjetnost njegovega kasnejšega nastanka. Tožnik ni bil državljan druge republike, temveč ničiji državljan, zato zanj ne morejo veljati določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj). Sodišče prve stopnje je kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic, saj bi moralo pri svojem odločanju neposredno uporabiti Ustavo RS in s tem preprečiti njeno kršitev. Poleg tega se ni opredelilo do navedb, da tožnik ni bil dolžan spremljati postopka pred Ustavnim sodiščem in ni bil dolžan vedeti za objavo odločbe v Uradnem listu, saj načelo, da nepoznavanje prava škoduje, ne velja za odločbe Ustavnega sodišča. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj se je odločilo za uporabo Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in zakaj šteje čas izbrisa za čas nastanka škode, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njen preizkus je mogoč, saj vsebuje zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih – tudi o nastanku in seznanitvi s škodo, ki jo je tožnik utrpel. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, zakaj je kot pravni predpis uporabilo ZOR. Ker ni ugotovilo, da je vtoževana škoda (v celoti) nastala že s trenutkom izbrisa, ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da tega zaključka ni obrazložilo.

5. Tožnik je zatrjeval, da je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992 utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, saj je izgubil vse pravice v Republiki Sloveniji. Vtoževana škoda tako izvira iz enkratnega škodnega dogodka, to je iz izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva, s čimer se je po neprerekanih trditvah tožnik seznanil leta 1993. Med pravdnima strankama nadalje ni bilo sporno, da je bila tožniku na podlagi prošnje za sprejem v državljanstvo v letu 2003 izdana odločba, s katero je bil sprejet v državljanstvo RS. Svoj status (v smislu ponovne pridobitve pravic v Republiki Sloveniji) je tožnik tako uredil že v letu 2003. Ob upoštevanju zatrjevane nepremoženjske in premoženjske škode zato ni relevantno, ali in kdaj je bila tožniku izdana dopolnilna odločba, ki za nazaj ugotavlja tožnikovo stalno bivališče. Na pritožbeno vztrajanje, da je šele po izdaji dopolnilne odločbe v letu 2009 prenehalo protipravno stanje in je šele takrat izvedel za škodo in storilca, velja še pojasniti, da iz tožnikovih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da mu takšna odločba v letu 2009 ni bila izdana.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja. Pravilno je štelo, da je tožnik z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/94, to je 12.3.1999, mogel izvedeti za vse elemente odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, torej tudi za škodo in za storilca, tožbo pa je vložil šele 24.9.2010, ko je zastaralni rok (1) že potekel. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da Ustavno sodišče v navedeni odločbi ni ugotovilo protipravnosti izbrisa kot dejanskega akta toženke, velja pojasniti, da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega dejanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, vselej nosi tožeča stranka (2). Pritožba neutemeljeno vztraja, da je za ugotovitev, kdaj se je oškodovanec seznanil s škodo (in s storilcem), relevantna le dejanska seznanitev na strani oškodovanca. Subjektivni zastaralni rok začne teči, ko oškodovanec ve za oba pogoja oziroma ko bi glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel zvedeti za oba pogoja, saj se tudi od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi se tožnik ob dolžni skrbnosti lahko seznanil z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/94, objavljeno v Uradnem listu RS z dne 12.3.1999 (sodišče prve stopnje se je tako posredno opredelilo tudi do tožnikovega stališča, da načelo ignoratia iuris nocet velja le za pravne predpise). Navedena odločba se je namreč nanašala tudi na njegov pravni položaj. Pri presoji, kdaj je imel tožnik ob običajni vestnosti možnost seznaniti se s storilcem in škodo, je treba upoštevati dejanske okoliščine primera. Konkretno predstavlja takšno okoliščino tudi izdaja navedene odločbe Ustavnega sodišča, pri čemer očitek, da bi se tožnik moral z njo seznaniti, ne predstavlja očitka nepoznavanja prava, temveč očitek zanemarjanja skrbnosti seznanitve z dejanskimi okoliščinami. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, neobstoj odločbe, ki za nazaj ugotavlja tožnikovo stalno bivališče, ne predstavlja ovire za uveljavljanje odškodninskega zahtevka (3).

7. Pritožbeno sodišče se strinja z vsemi materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi katerih je po mnenju sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode zastaran. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, o katerih pritožbeno sodišče nima pomisleka, izhaja, da je vtoževana škoda nastajala tožniku sproti, vsako leto. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je zatrjevana nepremoženjska škoda (in tudi premoženjska škoda) nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih, nima vpliva na začetek teka zastaralnega roka. Ob vložitvi tožbe je zato pretekel tudi petletni objektivni zastaralni rok. Ker zatrjevana nepremoženjska škoda (duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja tožnika, je bila predvidljiva in pričakovana. Pritožba ne more izpodbiti takšnega zaključka, saj zgolj pavšalno vztraja, da vtoževana bodoča nepremoženjska škoda ni bila predvidljiva in pričakovana, ter zgolj hipotetično navaja, da obstaja možnost, da se bo tožnikova škoda še povečala, če pride do poslabšanja tožnikovega stanja. Tudi sicer iz tožnikovih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da predstavlja vtoževana nepremoženjska škoda, glede katere je tožnik trdil, da še vedno traja (strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) novo, objektivno nepredvidljivo nepremoženjsko škodo. Preostala nepremoženjska škoda (duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic) pa je nujno (po naravi stvari) prenehala nastajati v letu 2003, ko je tožnik pridobil državljanstvo RS. Premoženjska škoda zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka, katere povračilo zahteva tožnik, ne predstavlja občasne terjatve, temveč sukcesivno nastajajočo škodo, pri kateri je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje vseh nadaljnjih škod. Tožnik je iz naslova izgube osebnega dohodka vtoževal le škodo, ki je po njegovih navedbah nastajala do leta 2000, ko se je uspel zaposliti. Že iz tožnikovih navedb tako izhaja, da je v zvezi s tovrstno škodo do vložitve tožbe že pretekel petletni objektivni zastaralni rok. Enako velja glede vtoževane premoženjske škode iz naslova stroškov, ki jih je imel za pridobitev odločb o državljanstvu (po njegovih trditvah pridobljene leta 2003) in stalnem prebivanju (po njegovih trditvah pridobljene leta 2004).

8. Pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, da je bil tožnik ničiji državljan, zato zanj ne veljajo določbe ZTuj, in na pritožbene navedbe, s katerimi pritožba nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, saj le-te po povedanem niso odločilnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je v skladu s prvim odstavkom 376. člena ZOR pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (sodba in sklep VS RS II Ips 11/2008 z dne 10.9.2012) objektivni zastaralni rok pa teče od nastanka škode (drugi odstavek 376. člena ZOR).

(2) Sodba VS RS II Ips 1202/2008 z dne 10.9.2012. (3) Sodba VS RS II Ips 137/2010 z dne 10.9.2012, sodba VSL II Cp 4262/2009 z dne 4.3.2010.