Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Od odškodnine (zaradi kršitve leasing pogodbe) se DDV ne plačuje.
Pri odškodnini zaradi kršitve leasing pogodbe ni bistveno, kakšna je bila tržna cena vozila, temveč, ali je leasingodajalec pri prodaji vozila ravnal s potrebno skrbnostjo ter izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode. Oddaja vozila v najem (v času od odvzema do prodaje) ne predstavlja razumnega ukrepa, saj vozila na ta način ni mogoče prodati.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se tožeči stranki prisodi še 5.313,00 EUR in se tako sklep o izvršbi VL 73071/2010 z dne 28. 5. 2010 v 1. točki izreka glede glavnice razveljavi nad zneskom 9.455,10 EUR, v III. točki se sodba spremeni tako, da ostane 3. točka izreka sklepa o izvršbi VL 73071/2010 z dne 28. 5. 2010 v veljavi za znesek izvršilnih stroškov v višini 170,18 EUR, v IV. točki izreka pa se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 566,71 EUR stroškov postopka.
II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 374,62 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi VL 73071/2010 z dne 28. 5. 2010 ostane v veljavi v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 4.142,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2010 dalje (tč. I), v ostalem se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, razveljavi pa se tudi glede zneska 168,82 EUR zaradi delnega umika tožbe in se postopek v tem delu ustavi (II. tč.). Sodišče je še odločilo, da ostane 3. točka izreka sklepa o izvršbi v veljavi za znesek izvršilnih stroškov v višini 74,60 EUR, kar je dolžna plačati tožena stranka (III. tč.), tožeča stranka pa mora toženi plačati povrniti njene pravdne stroške v višini 900,61 EUR (IV. tč.).
2. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka, in sicer iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka, in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi obdrži v veljavi v točki 1. za znesek 12.842,21 EUR s pripadki in v celoti glede izvršilnih stroškov, ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške, vključno s pritožbenimi. Tožeča stranka navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo ZDDV-1 ter Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 s tem, ko je zavrnilo obračun DDV od nezapadlih obrokov in pogodbeno dogovorjenega ostanka leasinga. Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 v 13. čl. primeroma določa, kaj se šteje za odškodnino, pri čemer ob upoštevanju restriktivne razlage davčnih oprostitev (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 515/2008), zneska obračunanih diskontiranih obrokov in ostanka leasinga ni mogoče uvrstiti pod nobeno izmed možnosti, ki jih predvideva navedena določba. Tožeča stranka zahteva v enkratnem obroku tisto, kar bi sicer prejela, če bi se pogodba izvajala do predvidenega zneska, v tem primeru pa je dolžna tudi obračunati DDV. Sama od zneska obračunanega DDV ni v ničemer obogatena, saj mora DDV plačati v proračun, kar je tudi storila, toženka pa temu ne oporeka. Sodišče prve stopnje se do takšnih navedb tožeče stranke ni opredelilo, niti ni uporabilo določb ZDDV-1, zato je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je tudi s sklicevanjem na izvedensko mnenje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je izjava izvedenca, da bi tožeča stranka vozilo brez večjega truda lahko prodala za višjo ceno, pavšalna. Takšna izjava ni z ničemer podkrepljena, poleg tega pa izvedenec ni jasno izjavil, da bi tožeča stranka vozilo lahko prodala za ocenjeno vrednost. Tožeča stranka je izpolnila svojo obveznost po 4. odst. 243. čl. OZ s tem, ko je dala vozilo takoj oceniti, vozilo je prodala na dražbi najboljšemu ponudniku, pri čemer je ponudbe zbirala tudi v javno dostopni bazi avto.net. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj meni, da s temi ukrepi tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti. Tožeča stranka je ravnala s skrbnostjo, ki se od nje kot od finančne institucije razumno pričakuje, pri čemer se sklicuje na sklep VSL Cpg 861/2010. Sodišču nadalje očita, da je spregledalo, da ocenjena tržna vrednost vozila vključuje tudi vse dajatve, ki jih mora obračunati prodajalec, torej tudi DDV. Tožeča stranka je pri nakupu vozila odbila znesek plačanega vstopnega DDV skladno s 1. odst. 63 čl. ZDDV-1, zato ga je bila pri prodaji vozila dolžna zaračunati kupcu. Prav tako je bila dolžna zaračunati DDV toženki. Sodišče je s tem, ko je od zneska diskontiranih obrokov ter ostanka leasinga brez DDV odštelo kupnino z vključenim DDV, prekršilo materialno pravo.
3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in opredelila svoje pritožbene stroške. Strinja se z argumenti prvostopenjskega sodišče in predlaga zavrnitev pritožbe, glede nepriznanja DDV-ja pa dodatno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 515/2008. 4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o izvajanju Zakona na dodano vrednost (Pravilnik). Ta v 13. čl. določa, da se od odškodnine ne obračunava in ne plačuje DDV, za odškodnino pa se med drugim šteje tudi povračilo škode zaradi razveljavitve pogodbe, če plačnik za to ni pridobil nobenega blaga oziroma ni prejel nobene storitve. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da so diskontirane vrednosti nezapadlih obrokov, pa tudi pogodbeno dogovorjen ostanek leasinga, po pravnem temelju odškodninske obveznosti in da plačilo takšnih obveznosti ne daje pravice toženi stranki do uporabe vozila. Stranka torej v zameno ne prejme nobene storitve oziroma blaga, zato se od takšne odškodnine DDV ne obračuna in do njega tožeča stranka ni upravičena (1). Med razveljavitvijo in razdrtjem pogodbe tu ni nobene razlike, čeprav načeloma drži, da je izjeme vedno, tako tudi v davčnem pravu, treba razlagati strogo, restriktivno. Pravno nepomembno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je tožeča stranka sporni DDV že obračunala in plačala, saj to samo po sebi ne pomeni, da je do DDV upravičena.
6. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo pri znesku kupnine za vozilo odšteti DDV. Tožeča stranka sama je namreč v postopku na prvi stopnji kupnino, ki jo je iztržila za vozilo in ki naj se nato odšteje od odškodnine, navedla skupaj z DDV. Pritožbeno zavzemanje za drugačno metodo je zato nasprotovanje lastnemu ravnanju (venire contra factum proprium).
7. Utemeljeno pa tožeča stranka izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje sledilo ugovoru toženke, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala višino škode (3. odst. 243. čl. OZ). Da bi tožena stranka uspela s takšnim ugovorom, bi morala zatrjevati in dokazati, da je tožeča stranka z opustitvijo razumnih ukrepov preprečila zmanjšanje škode, ki ji je nastala. Odločilno dejansko vprašanje tako ni, kakšna je bila tržna vrednost vozila v času razdrtja pogodbe, temveč, ali je tožeča stranka ravnala s potrebno skrbnostjo pri prodaji vozila (2).
8. Toženka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bilo vozilo prodano pod ceno in da bi ga z večjo skrbnostjo tožeča stranka lahko prodala dražje. Glede na to, da je odločilna skrbnost ravnanja tožeče stranke in ne tržna cena vozila, je sodišče prve stopnje napačno ugotavljalo tržno vrednost vozila, namesto tega pa bi moralo presoditi, ali je tožeča stranka storila vse razumne ukrepe, da bi zmanjšala škodo. Takšno ravnanje je slednja zatrjevala, in sicer, da je dala vozilo takoj oceniti pri pooblaščenem trgovcu (ki je določil pošteno tržno ceno, da je podobna cena izhajala tudi iz baze Eurotax) in da je pridobila več ponudb (od katerih je bila najvišja za 11.952,00 EUR, kar naj bi bila tudi najvišja cena, za katero je bilo tedaj vozilo mogoče prodati na trgu). Ugovor toženke, da poročilo o cenitvi ni podpisano s strani cenilca in da vrednotenje po Eurotaxu, ki ga je predložila tožeča stranka, nima dokazne vrednosti, češ da ni jasno, ali ima referent ustrezno znanje, po vsebini ne pomeni zatrjevanje nezadostne skrbnosti tožeče stranke, prav tako tudi ne, da se na avto.net prodajajo primerljiva vozila za višjo ceno, saj določba 3. odst. 243. čl. OZ od stranke ne zahteva uspeha v smislu, da bi morala prodati vozilo za tržno ceno in nič manj, temveč zahteva od nje razumne ukrepe za zmanjšanje škode. Da je takšne razumne ukrepe sprejela, je tožeča stranka v postopku zatrjevala, nasprotno, tj. da je slednja takšne ukrepe opustila, je toženka ugovarjala le s tem, da bi tožeča stranka med odvzemom (marca 2010) in prodajo (maj 2010) vozilo lahko dala v najem. Tožeča stranka je na to odgovorila, da vozila, ki se prodaja, ni mogoče dati v najem, saj bi bila prodaja skoraj nemogoča. Z navedenim se pritožbeno sodišče strinja, saj se tožeča stranka nesporno ne ukvarja z izposojo vozil, med odvzemom in prodajo pa je bilo tudi zelo kratko časovno obdobje (dva meseca).
9. Tožena stranka tako ni ne zatrjevala ne dokazala, da tožeča stranka ni sprejela vseh razumnih ukrepov, da bi se škoda zmanjšala, zato se mora njena obveznost znižati le za prejeto kupnino od prodaje vozila, tj. 11.952,00 EUR, in ne, kakor je sodišče prve stopnje napačno odločilo, za tržno vrednost vozila. Navedeno pomeni, da je toženka tožeči stranki dolžna dodatno še 5.313,00 EUR z ustreznimi obrestmi.
10. Zaradi napačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje glede (ne)zadostne skrbnosti tožeče stranke, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako (5. al. 358. čl. ZPP), da se sklep o izvršbi VL 73071/2010 z dne 28. 5. 2010 v 1. tč. izreka glede glavnice razveljavi le nad zneskom 9.455,10 EUR. V preostalem delu je sodišče pritožbo zavrnilo, saj tudi napak, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo in potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (2. odst. 350. čl. in 353. čl. ZPP).
11. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP). Neizpodbijani stroški tožeče stranke znašajo 1.533,00 EUR, kar ob upoštevanju 73% uspeha znaša 1.119,09 EUR, stroški tožene stranke pa 2.045,84 EUR, kar ob upoštevanju 27% uspeha znaša 552,38 EUR. Po pobotanju se izkaže, da je sedaj tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 566,71 EUR stroškov. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti tudi stroške izvršilnega postopka, ki sedaj ob upoštevanju 73% uspeha tožeče stranke znašajo 170,18 EUR.
12. Odločitev o pritožbenih stroških teme1ji na 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v približno 61 %, priglasila pa je 1.064,64 EUR pritožbenih stroškov, kar z upoštevanjem uspeha znaša 649,43 EUR. Tožena stranka je za odgovor na pritožbo priglasila 704.64 EUR stroškov, kar z upoštevanjem 39% uspeha znaša 274,81 EUR. Po pobotanju obeh terjatev je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 374,62 EUR pritožbenih stroškov.
(1) Enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 515/2008. (2) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 861/2010.