Jedro

V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršbo mogoče dovoliti na podlagi izvršilnega naslova, med drugim na podlagi izvršljive sodne odločbe. V skladu z določbo petega odstavka 40. člena ZIZ mora upnik predlogu za izvršbo, če izvršilni naslov predstavlja tuja sodna odločba, poleg izvršilnega naslova priložiti tudi listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pri presoji teh pogojev v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZIZ pravilno izhajalo iz določb Uredbe. V tem okviru je pravilno upoštevalo, da je v skladu z 39. členom Uredbe sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo, ter da mora za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe vlagatelj v državi članici organu, pristojnemu za izvršitev, predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za ugotovitev njegove verodostojnosti, in potrdilo, izdano v skladu s 53. členom, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je upnik s predložitvijo zgoraj navedenih listin (točka 6 te obrazložitve) tem pogojem zadostil.

Pritožba tudi ne more uspeti z očitki o kršitvah, ki naj bi bile zaradi poteka postopka v nemškem jeziku in nemožnosti sodelovanja dolžnika v postopku, storjene v postopku pred avstrijskim sodiščem, in tudi ne z očitki v zvezi z neobstojem terjatve, ki je bila dolžniku v plačilo naloženo z zamudno sodbo. Že po pravilih slovenskega prava, ki ga je v zvezi z izvršitvijo zadevne zamudne sodbe treba uporabiti na podlagi 41. člena Uredbe, je izvršilno sodišče v skladu z načelom stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, in sicer tudi v primeru, ko gre za tujo sodno odločbo (17. člen ZIZ). V 52. členu Uredbe pa je tudi izrecno določeno, da pod nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici. Sodišče v izvršilnem postopku tako ni pristojno presojati utemeljenosti izdaje zadevne zamudne sodbe in obstoja terjatve, ki je v njej določena, prav tako pa tudi ne obstoja morebitnih procesnih kršitev v postopku, v katerem je bila izdana zadevna zamudna sodba. Takšne kršitve bi lahko dolžnik v skladu z relevantnimi procesnimi pravili uveljavljal le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, v obravnavanem primeru torej v postopku pred avstrijskim sodiščem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tj. v drugem odstavku točke I izreka ter v točkah II in III izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi I 480/2024 z dne 24. 10. 2024 razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 2.531,50 EUR od 28. 7. 2017 do 24. 9. 2021 ter za znesek obresti 725,54 EUR (prvi odstavek točke I izreka). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Pod točko II izreka je odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške postopka z ugovorom. Pod točko III izreka je odločilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti 298,66 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper navedeni sklep se v delu, v katerem v postopku ni uspel, tj. glede drugega odstavka točke I izreka, točke II izreka in točke III izreka, po pooblaščencu pritožuje dolžnik. Opozarja, da je upnik enkrat že poskusil z izterjavo na isti pravni podlagi, in sicer v zadevi Okrajnega sodišča na Ptuju I 345/2023 oziroma Višjega sodišča v Mariboru I Ip 83/2024. Poudarja, da upniku ne dolguje ničesar, upnik pa je terjatev pred sodiščem v Avstriji uveljavljal neutemeljeno. Če je upnik pred avstrijskim sodiščem izposloval sodbo, je ta nepravilna in lahko temelji samo na neresničnih navedbah upnika. Postopek pred avstrijskim sodiščem tudi ni potekal v slovenskem jeziku, ampak zgolj v nemškem jeziku, ki ga dolžnik ne razume, takšno postopanje pa dolžniku jemlje z Ustavo RS (v nadaljevanju: Ustava) zajamčeni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in do sodnega varstva (23. člen Ustave). Dolžnik izraža tudi pomisleke glede obstoja izvršilnega naslova. Navaja, da sodbe Deželnega sodišča v Celovcu, ki naj bi bila priložena predlogu za izvršbo, ne najde, vsaj ne v obliki, kot si sodbo predstavljamo v slovenskem pravnem sistemu. Videti je samo nekakšno štampiljko zamudne sodbe v nemškem jeziku, brez kakršnih koli podatkov o strankah postopka, brez podatkov o zadevi, brez določnega izreka, brez obrazložitve in celo brez pravnega pouka. Sodba tako ne vsebuje osnovnih sestavin in kot taka nasprotuje slovenskemu javnemu redu. Že zgolj zaradi pomanjkanja pravnega pouka pa je podana bistvena kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva. Dolžnik nadalje še navaja, da je že v ugovoru v predhodnem postopku opozarjal na neskladnost dokumentacije, na podlagi katere je upnik izposloval sklep o izvršbi, bistvene pomanjkljivosti te vrste pa je v prvem postopku ugotovilo tudi Višje sodišče v Mariboru. Sklepno dolžnik še poudarja, da sklep o izvršbi ni obrazložen, zato iz njega ni razvidno, kako je obstoj morebitnega izvršilnega naslova ugotavljalo sodišče. Posledično je izvotljena tudi dolžnikova pravica do pravnega sredstva zoper sklep o izvršbi iz 25. člena Ustave. Dolžnik sodišču druge stopnje predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugovoru v celoti ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in upniku naloži povrnitev vseh dolžnikovih stroškov postopka, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje. Primarno predlaga, da sodišče pritožbo dolžnika kot prepozno zavrže, podredno pa predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zanika pritožbene navedbe o neobstoju dolga, pojasnjuje potek postopka pred Deželnim sodiščem v Celovcu in navaja, da se je postopek vodil v skladu s pravili avstrijske zakonodaje. Opozarja, da je izdana zamudna sodba posledica dolžnikove pasivnosti, ker ni podal odgovora na tožbo. Nasprotuje navedbam o kršitvi pravice do enakega varstva pravic in do sodnega varstva in navaja, da se je imel dolžnik možnost udeležiti postopka pred Deželnim sodiščem v Celovcu. Navaja, da glede odločitve o delu terjatve v višini 2.531,50 EUR ne gre za ponovno odločitev o isti stvari, saj gre za nov izvršilni postopek, ki ga je sprožil upnik. Poudarja, da pravnomočna in izvršljiva sodba Deželnega sodišča v Celovcu z dne 28. 7. 2017 predstavlja izvršilni naslov, da je ta sodba formalno in materialno pravnomočna in je ni več mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, iz nje pa izhaja vezanost strank na njeno vsebino ter prepoved ponovnega sojenja o isti zadevi. Na podlagi te sodbe pa je upnik upravičen do glavnice 18.338,02 EUR s pripadki in stroškov pravdnega postopka v višini 2.531,50 EUR s pripadki.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V zvezi z upnikovim predlogom, naj sodišče dolžnikovo pritožbo kot prepozno zavrže, sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep dolžniku po pooblaščencu vročen 31. 12. 2025. V tretjem odstavku 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določen 8-dnevni pritožbeni rok se je tako iztekel 8. 1. 2026, tega dne pa je dolžnik tudi vložil pritožbo, ki je zato pravočasna. Upnikovemu zavzemanju za zavrženje pritožbe kot prepozne sodišče druge stopnje zato ni sledilo.

6.V obravnavani zadevi je upnik s predlogom za izvršbo z dne 25. 9. 2024, dopolnjenim 7. 10. 2024, predlagal izvršbo za izterjavo glavnice 18.338,02 EUR, stroškov pravdnega postopka v višini 2.531,50 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 4 % od dneva izdaje zamudne sodbe 28. 7. 2017 do dneva vložitve izvršbe v višini 725,54 EUR ter stroškov izvršilnega postopka, in sicer na podlagi izvršilnega naslova - zamudne sodbe Deželnega sodišča v Celovcu 26CG89/15g z dne 28. 7. 2017 in potrdila o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah iz 53. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba) z dne 28. 8. 2024. Predlogu za izvršbo je priložil zamudno sodbo Deželnega sodišča v Celovcu z dne 28. 7. 2017 s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti, in sicer v nemškem jeziku in v overjenem prevodu v slovenski jezik, ter Potrdili o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah iz 53. člena Uredbe z dne 28. 8. 2024, ki se nanašata na sodbo 26CG89/15g, v slovenskem in nemškem jeziku.

7.Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega predloga s sklepom o izvršbi z dne 24. 10. 2024 dovolilo izvršbo za izterjavo glavnice 18.338,02 EUR in stroškov v višini 2.531,50 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 4 % od dneva izdaje zamudne sodbe 28. 7. 2017 do dneva vložitve izvršbe v višini 725,54 EUR, in sicer z izvršbo na premičnine (točka I izreka). Za izvršitelja je določilo Jožeta Žela (točka II izreka). Predlog za izvršbo je zavrnilo glede izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na dolžnikovo plačo in na nematerializirane vrednostne papirje (točka III izreka), in dolžniku naložilo povrnitev 297,76 EUR izvršilnih stroškov, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Po vloženem ugovoru je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v prvem odstavku točke I izreka ugovoru delno ugodilo v obsegu, kot izhaja iz točke 1 te obrazložitve (ta del izreka pritožbeno ni izpodbijan), posledično pa je v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka, izvršba dovoljena le še za izterjavo zneska 2.531,50 EUR, brez obresti.

8.V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršbo mogoče dovoliti na podlagi izvršilnega naslova, med drugim na podlagi izvršljive sodne odločbe. V skladu z določbo petega odstavka 40. člena ZIZ mora upnik predlogu za izvršbo, če izvršilni naslov predstavlja tuja sodna odločba, poleg izvršilnega naslova priložiti tudi listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pri presoji teh pogojev v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZIZ pravilno izhajalo iz določb Uredbe. V tem okviru je pravilno upoštevalo, da je v skladu z 39. členom Uredbe sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo, ter da mora za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe vlagatelj v državi članici organu, pristojnemu za izvršitev, predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za ugotovitev njegove verodostojnosti, in potrdilo, izdano v skladu s 53. členom, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je upnik s predložitvijo zgoraj navedenih listin (točka 6 te obrazložitve) tem pogojem zadostil. Prav v tem pa je bistvena razlika med obravnavanim postopkom in predhodnim postopkom I 345/2023, na katerega se sklicuje dolžnik, saj v tistem postopku upnik ni predložil potrdila iz 53. člena Uredbe in tudi ne sodne odločbe 26CG89/15g, na katero se je skliceval v predlogu za izvršbo, zaradi česar že formalni pogoji za dovolitev izvršbe niso bili izpolnjeni, sodišče pa je predlog za izvršbo zato zavrglo.

9.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki jih dolžnik podaja v smeri (ne)primernosti predloženega izvršilnega naslova. Na podlagi prvega odstavka 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Drži, da je avstrijsko sodišče zamudno sodbo izdalo v obliki štampiljke, ki kot taka ne vsebuje podatkov o strankah postopka, podatkov o zadevi in celovite oznake obsega dolžnikove obveznosti.¹ Vendar pa je treba vsebino zadevne zamudne sodbe brati skupaj z vsebino vloge upnika z dne 21. 8 2017, naslovljene "ANERKENNTNIS - BZW VERSÄUMUNGSURTEIL" oziroma v prevodu "SODBA NA PODLAGI PRIPOZNAVE/ZAMUDNA SODBA", na katero se nanaša zamudna sodba. Iz te vloge pa izhaja višina zneska, ki ga terja tožeča stranka in ki je bil z zamudno sodbo naložen v plačilo toženi stranki,² prav tako pa so v tej vlogi navedeni vsi drugi potrebni podatki, in sicer opravilna številka zadeve ter podatki o upniku (tožeči stranki) in dolžniku (toženi stranki). Gre za podoben način oblikovanja izreka sodne odločbe, kot je v Republiki Sloveniji uveljavljen v zvezi s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga izda Centralni oddelek za verodostojno listino (COVL), ko je celovito vsebino izreka sodne odločbe, ki se sklicuje na predlog upnika, in vsebino dolžnikove obveznosti mogoče ugotoviti šele na podlagi vsebine predloga za izvršbo. Po pojasnjenem se izkaže, da ima predložena zamudna sodba vse elemente, določene v prvem odstavku 21. člena ZIZ, in kot taka predstavlja primeren izvršilni naslov. Izvršljivost te sodne odločbe glede obveznosti, za izterjavo katere je bila (po delni ugoditvi ugovoru) s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba, pa izhaja iz predlogu za izvršbo priloženega potrdila iz 53. člena Uredbe.

Pritožba tudi ne more uspeti z očitki o kršitvah, ki naj bi bile zaradi poteka postopka v nemškem jeziku in nemožnosti sodelovanja dolžnika v postopku, storjene v postopku pred avstrijskim sodiščem, in tudi ne z očitki v zvezi z neobstojem terjatve, ki je bila dolžniku v plačilo naloženo z zamudno sodbo. Že po pravilih slovenskega prava, ki ga je v zvezi z izvršitvijo zadevne zamudne sodbe treba uporabiti na podlagi 41. člena Uredbe, je izvršilno sodišče v skladu z načelom stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, in sicer tudi v primeru, ko gre za tujo sodno odločbo (17. člen ZIZ). V 52. členu Uredbe pa je tudi izrecno določeno, da pod nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici. Sodišče v izvršilnem postopku tako ni pristojno presojati utemeljenosti izdaje zadevne zamudne sodbe in obstoja terjatve, ki je v njej določena, prav tako pa tudi ne obstoja morebitnih procesnih kršitev v postopku, v katerem je bila izdana zadevna zamudna sodba. Takšne kršitve bi lahko dolžnik v skladu z relevantnimi procesnimi pravili uveljavljal le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, v obravnavanem primeru torej v postopku pred avstrijskim sodiščem.

Dolžnik v ugovornem postopku tudi ne more uspešno uveljavljati morebitnih kršitev, ki bi utemeljevale zavrnitev priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe (npr. nasprotovanja javnemu redu). V tej zvezi je namreč v Uredbi predviden poseben postopek zavrnitve priznanja oziroma izvršitve, ki je ločen od izvršilnega postopka, ki se vodi za izvršitev tuje sodne odločbe, za njegovo izvedbo pa je pristojno okrožno sodišče (prim. Oddelek 3 Uredbe in a42.b člen ZIZ).

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z neobrazloženostjo sklepa o izvršbi. Obrazložitev ni obvezna sestavina sklepa o izvršbi, s katerim sodišče izvršbo dovoli. Sklep o izvršbi mora biti namreč obrazložen le v delu, v katerem sodišče predlog za izvršbo zavrne (prim. peti odstavek 44. člena ZIZ). Sicer pa je sklep o izvršbi v obravnavani zadevi vseboval vse obvezne sestavine, določene v 44. členu ZIZ, in se je dolžnik na njegovi podlagi in na podlagi sklepu o izvršbi priloženega predloga za izvršbo lahko v celoti seznanil s terjatvijo, za izterjavo katere je bila dovoljena izvršba, in s podlago za izdajo sklepa o izvršbi (izvršilnim naslovom). S tem mu je bilo v celoti omogočeno uveljavljanje ustavno zagotovljene pravice do pravnega sredstva zoper sklep o izvršbi (25. člen Ustave), tj. ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ; 53. člen ZIZ), ki ga je nenazadnje tudi vložil. O njem pa je sodišče prve stopnje odločilo v izpodbijanem sklepu, v katerem se je celovito opredelilo do očitkov, ki jih je dolžnik uveljavljal v ugovoru, s čimer je bila dolžniku zagotovljena tako ustavno varovana pravica do izjave kot tudi pravica do pravnega sredstva.

Po obrazloženem se izkaže, da očitki, ki jih v pritožbi v zvezi z odločitvijo o delni zavrnitvi ugovora uveljavlja dolžnik, niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi razlogov, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ; drugi odstavek 55. člena ZIZ), ni ugotovilo. Pritožbo dolžnika zoper odločitev o zavrnitvi ugovora je zato kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu točke I izreka odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik izrecne pritožbene graje v zvezi s sprejeto stroškovno odločitvijo (točki II in III izreka sklepa sodišča prve stopnje) ni podal, zaradi česar je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ki pa kršitev ni pokazal. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških ugovornega postopka pravilno upoštevalo, da je dolžnik z ugovorom uspel v sorazmerno majhnem delu, tj. le glede stranske terjatve obresti od stroškov pravdnega postopka, zaradi česar je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, da mora dolžnik svoje stroške ugovornega postopka kriti sam (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), upniku pa mora povrniti stroške, ki so mu v ugovornem postopku utemeljeno nastali (peti odstavek 38. člena ZIZ). Kot take je upniku pravilno priznalo stroške sestave odgovora na ugovor po odvetniku v višini 400 točk (240,00 EUR; tar. št. 31/7 Odvetniške tarife - OT), 2 % materialnih stroškov (4,80 EUR; tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (53,86 EUR), skupaj 298,66 EUR, in ta znesek utemeljeno naložilo v plačilo dolžniku, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). Sodišče druge stopnje je zato tudi pritožbo zoper točki II in III izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in tudi v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, mora svoje stroške pritožbe kriti sam, saj ne gre za stroške, ki bi mu jih upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako mora svoje stroške odgovora na pritožbo sam kriti upnik. Upnik je namreč v odgovoru na pritožbo v bistvenem ponovil navedbe, ki jih je podal že v odgovoru na ugovor, s tem pa ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Stroškov, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, tako ni mogoče šteti kot za postopek potrebnih stroškov, ki bi jih bil upniku dolžan povrniti dolžnik (peti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------------------------

1Kot izhaja iz overjenega prevoda, štampiljka vsebuje naslednje besedilo: "Zamudna sodba v imenu Republike! Toženi stranki se naloži plačilo zneska, ki ga terja tožeča stranka, in stroškov sodnega postopka v višini EUR 2.531,50, tožeči stranki v roku 14 dni ob siceršnji izvršbi.