Jedro

Organizator jahalne šole odgovarja udeležencu pokala šole krivdno, s tem da je odgovornost povečana glede na to, da to predstavlja vir pridobivanja dohodka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od Republike Slovenije in drugotožene stranke zahtevala nerazdelno plačilo 3.939.900,10 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 155.209,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da se je ponesrečila po opravljenih desetih urah jahanja in je bilo dokazno breme, da je poskrbela za potrebno nadzorstvo nad konjem na toženi stranki, saj se je tožnica poškodovala na konju, ki je namenjen učenju. Od te dejavnosti je tožena stranka pridobivala dohodek, zato za njo velja povečana skrbnost in sicer skrbnost dobrega gospodarja. B.V., ki je tožnico poučevala ni imela opravljenega strokovnega izpita za vodenje tečaja in je pravno nesprejemljiv zaključek, da je bila V. usposobljena za učenje jahanja. Tožena stranka je dopuščala, da vodi učenje jahanja nekdo, ki ni bil ustrezno usposobljen in s tem ni bilo zagotovljeno ustrezno nadzorstvo pri urah jahanja. Poleg tega je tožnica kritičnega dne jahala drugega mlajšega konja kot običajno, ki je bil neprimeren za učenje jahanja, pri tem sodišče ne sledi verodostojni priči T. in nekritično verjame V., P. in Š. v pravdi zainteresiranim pričam.

Kritičnega dne se je v maneži, ki je bila v slabem stanju nahajal še en konj. Izvedenec je tudi navedel, da mora učitelj jahanja prilagoditi učenje motivom učenca in njegovim sposobnostim. V. dveh jahačev ni mogla spremljati istočasno in njeno ravnanje ni bilo primerno v situaciji, ko je eden od jahačev začetnik, ki prvič jaha z nogami izven stremena na njemu nepoznanemu konju. Od tožene stranke, ki se ukvarja z jahanjem je potrebno zahtevati, da je maneža primerna za jahanje. V takih okoliščinah ne more iti za pričakovan dogodek in mora tožena stranka nositi riziko škode, ki ji nastane v zvezi s tem.

Nedopustno je, da sodišče zato, ker zaključi, da ni moč ugotoviti pravega vzroka padca, to šteje v korist tožene stranke.

Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožnice in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnica poškodovala med učno uro jahalne šole, ki jo je organizirala prvotožena stranka, ko je jahala konja v maneži pod nadzorstvom učiteljice jahanja, ko je slednja imela konja na povodcu (lonži) in je konj prešel v galop ter tožnico vrgel iz sedla, so materialnopravno pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je odgovornost prvotožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožnica krivdna tako po citiranem paragrafu 1320 ODZ kot po čl. 154 ZOR, ki ga citira sodišče prve stopnje. Kot že omenjeno je odgovornost prvotožene stranke krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom kar pomeni, da je prvotožena stranka dolžna povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde.

Glede na to, da je tožnica padla iz konja, ki je nenadoma trznil oziroma galopiral, ko je bil na povodcu (lonži) učiteljice jahanja, kaže na to, da žival ni bila pod takšnim nadzorom, ki bi bil prilagojen vsaki možni situaciji. Zaključki sodišča prve stopnje, da drugi konj v maneži, na katerem je jezdila hči učiteljice jahanja, ni bil vzrok padca tožnice, so nesprejemljivi še zlasti ob izpovedi tožnice, da se je V. bolj posvečala svoji hčerki kot njej. Če bi bila učiteljica jahanja pozorna na tožnico in če bi pravočasno reagirala na reakcijo konja slednji ne bi mogel galopirati, saj bi V. to lahko preprečila in tožnice ne bi mogel stresti iz sedla. Nesprejemljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo za pričakovan dogodek, pri čemer sodišče prve stopnje, nerazumljivo ugotavlja, da ni moglo ugotoviti vzroka padca. Kot že omenjeno je ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje dokazno breme glede razbremenitve odgovornosti na toženi stranki, pri čemer je potrebno upoštevati, da je odgovornost tožene stranke, ki se ukvarja z organiziranjem in izvajanjem šole jahanja zaradi pridobivanja dohodka strožja od običajne. Žival mora biti v takem primeru pod takšnim nadzorom, ki je prilagojen vsaki možni situaciji in mora organizator take šole predvideti tudi nepredvidljivost živali in je dolžan zagotoviti nadzor usposobljenih in izkušenih vodnikov, ki žival lahko obvladajo v vseh možnih situacijah. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo višine škode, ki jo je utrpela tožnica, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je bilo pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 355 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obseg škode, ki jo uveljavlja tožnica, glede drugotožene stranke pa tožnico pozvati, da ustrezno popravi tožbo, saj Zavarovalnica Triglav d.d. Območna enota Kranj, Bleiweisova 20, Kranj ni pravna oseba. Območna enota lahko opravlja določene posle, ne more pa biti nosilka pravic in obveznsoti matične družbe, saj nima premoženja (enako odločba Vrhovnega sodišča II Ips 309/2000).

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.