Jedro

Toženka tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zakonsko določenega roka za zagovor, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožeči stranki z dnem 1. 6. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2014 za delovno mesto „Voznik kamiona v mednarodnem prometu“, za nedoločen čas in za polni delovni čas 40 ur na teden, nezakonita (točka I izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženki na tej podlagi ni prenehalo 1. 6. 2014 in je trajalo do 19. 2. 2015 za polni delovni čas (točka II izreka); da je toženka dolžna tožniku za čas od 1. 6. 2014 do 19. 2. 2015 za vsak mesec obračunati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 1. 2014 v višini osnovne plače 900,00 EUR bruto, h kateri mora prišteti vse dodatke skladno zakonu in panožni kolektivni pogodbi, od tako obračunane plače odvesti predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožniku, pri čemer zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih pa neplačanih neto zneskov pa je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe (točka III izreka); da je dolžna toženka tožniku iz naslova denarnega povračila obračunati znesek 1.798,88 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova v višini 7.201,12 EUR pa je zavrnilo (točka IV izreka); toženki pa je tudi naložilo, da tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe povrne stroške postopka v znesku 719,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje krivična, saj je bilo odločanje materialno in procesno neustrezno, na tej podlagi pa je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je formalizmu postopka izredne odpovedi pripisalo prevelik pomen, saj je na podlagi ugotovitve, da postopek s strani tožene stranke ni bil izveden skladno z zakonom, zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se pri tej točki ustavilo, ne da bi se ukvarjalo s samo izredno odpovedjo. Tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, saj tožnik sam priznava, da je bil dne 14. 9. 2014 pri delodajalcu na zagovoru, kamor je bil povabljen s pisnim vabilom. Takrat sta stranki razjasnjevali okoliščine glede dogodka 1. 6. 2014, ko je tožnik zapustil kamion, ki bi ga bilo potrebno raztovoriti in govorili o možnostih nadaljevanja delovnega razmerja. Tožnik je pojasnil, da je kamion pustil, ker se je odločil, da ne bo več prišel v službo, povedal, da je že vozil za ostale in toženca nagovarjal, da naj ga prijavi na zavod za zaposlovanje, da bo lahko vozil po pogodbi o delu. Tako je toženec, ki je do takrat še upal, da se bo tožnik vrnil na delo, popolnoma izgubil zaupanje vanj in postalo je jasno, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati, ker pa tožnikova odsotnost v resnici ni bila upravičena, je obstajal odpovedni razlog po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tako toženka vztraja, da je bila odpoved pravočasna in zakonita, očitana kršitev pa tožniku dokazana, zato je odpoved zakonita. Glede na tožnikovo postopanje in njegove prave namere je ta delovni spor čista zloraba pravic. Tožnikov pravi namen je bil zaključiti z delom. Tožencu za vožnje za druge ni povedal, nikoli ga ni vprašal za plačo in niti ne za nadomestilo plače. Tako je po mnenju toženke evidentno, da je tožnik po 1. 6. 2014 štel, da je njegovo delovno razmerje že prenehalo, ker se je on tako odločil. V tem sporu tožnik sedaj iz popolnega koristoljubja igra žrtev in išče formalne napake pri tožencu. Zato je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno poklonilo vero. Zato je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi neutemeljen, zahtevek za izplačilo plač pa celo nemoralen, saj plače ni z ničemer zaslužil. Toženka je prepričana, da tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila namesto reintegracije, saj je bila njegova zaposlitev pri njem kratka, poleg tega pa ima dobre možnosti za zaposlitev, saj je že sedaj zaposlen drugje. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba se na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da toženka tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni skladno z 2. odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR- 1, Ur. l. RS, št. 21/2013) pisno seznanila z očitanimi kršitvami, saj iz nedatiranega vabila na zagovor (B1), ki ga je tožnik prejel 10. 9. 2014, izhaja, da je toženec tožnika povabil na zagovor za prekinitev delovnega razmerja na sedež podjetja dne 13. 9. 2014. V vabilu niso navedene kršitve, ki jih tožniku očita in zaradi katerih je vabljen na zagovor; - da med vročitvijo vabila na zagovor (sreda dne 10. 9. 2014) in med opravljenim zagovorom (nedelja dne 14. 9. 2014 namesto sobota dne 13. 9. 2014), niso minili trije delovni dnevi (2. odstavek 85. člena ZDR-1); - da je zaradi tega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita; - da je tožnikov predlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 118. člena ZDR-1 utemeljen, zato je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo zaradi zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu z 19. 2. 2015 (20. 2. 2015) in tožniku dosodilo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznanje delovnega razmerja in plačilo nadomestila plače, ki bi jo prejel, če bi pri toženki delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, in odškodnino namesto reintegracije v višini tožnikovih povprečnih plač, pri čemer je upoštevalo trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki in njegove možnosti ponovne zaposlitve.

6. ZDR-1 predpisuje minimalni postopek, ki ga mora delodajalec izvesti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu v 85. členu. V 2. odstavku tega člena določa, da mora, med drugim, delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Ta postopek zagotavlja pravno varnost delavcu, zato ga je potrebno spoštovati. Tako ne gre zgolj za formalizem, kot to navaja pritožba. Delavcu zakon daje pravico, da se na zagovor pripravi, delodajalcu pa nalaga dolžnost, da delavcu pojasni, zakaj je vabljen na zagovor in mu omogoči, da se s kršitvami seznani in poda zagovor. Posledica nespoštovanja tega zakonskega določila pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Ker je obravnavana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker toženka tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zakonsko določenega roka za zagovor, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z utemeljenostjo oziroma neutemeljenostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Posledica ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tudi ugoditev reparacijskemu zahtevku. Tožnik je za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičen do nadomestila plače, kot če bi delal. Tožnik torej ni upravičen do plače kot plačila za delo, ampak do njenega nadomestila, saj v tem obdobju ni delal. Ker mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito, se šteje, da ni delal iz razlogov na strani tožene stranke, zato je upravičen do nadomestila plač in vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja.

9. Po stališču pritožbenega sodišča je tudi dosojeni znesek denarnega nadomestila namesto reintegracije primeren, saj je bil tožniku dosojen v višini dvakratnika njegove povprečne plače. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trajanje delovnega razmerja pri toženki in tudi dejstvo, da ima tožnik dokaj dobre možnosti za novo zaposlitev. Glede na te okoliščine, na okoliščine nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in zakonsko določen maksimum tega povračila iz 1. odstavka 118. člena ZDR-1 v višini 18-ih plač, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih pritožnica ni priglasila.