Jedro

Tožnica ni izkazala, da ima na stanovanju stvarno ali obligacijsko pravico, zato je pravilna odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: “1. Ugotovi se, da je izvršba pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju v pod opr. št. In 50/2009, katero vodi upnik S. ž. d.o.o., K. ..., L., zoper dolžnico R. I., D. K. ..., Š., zaradi izpraznitve nepremičnin, in sicer stanovanja št. ..., v velikosti 60,85 m2, ki se nahaja v stanovanjski hiši na naslovu D. K. ..., Š., ki obsega dve sobi, kuhinjo, hodnik, wc, kopalnico, shrambo, balkon in druge prostore, v katerih biva in jih uporablja R. (D.) I., D. K. ..., Š., katera je bila dovoljena s sklepom Okrajnim sodiščem v Šentjurju opr. št. In 50/2009 z dne 26. 6. 2009, ni dopustna. 2. Razveljavijo se vsa doslej opravljena izvršilna dejanja v postopku Okrajnega sodišča v Šentjurju opr. št. In 50/2009.” Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi v roku 15 dni povrniti 683,28 EUR pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je stališče sodišča mogoče razumeti na način, da bi lahko samo obstoj pisne najemne pogodbe preprečil nadaljevanje izvršbe. S takšnim materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča ne soglaša in uveljavlja, da je sodišče pojmu nedopustnosti izvršbe, kot ga ureja 64. člen Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), dalo pomen, ki je preozek, s tem pa je tožnico prikrajšalo v dokazovanju, da na stanovanju, v katerem živi družinsko življenje, obstaja njena pravica, ki preprečuje izvršbo. Golo dejstvo, da tožnica ne razpolaga s pisno najemno pogodbo, ki bi jo sklenila s toženo stranko, ne more samo zase voditi do preprostega zaključka, da na predmetu izvršbe - stanovanju, v katerem živi, nima pravice. V postopku se je kot dokazana izkazala tudi okoliščina, da je upravnik stanovanjske stavbe tožnici izstavljal račune, na katerih ji je zaračunaval tudi postavko “najemnina”. Tožeča stranka je v tej pravdi dokazovala, da med tožnico in upravnikom stanovanjske stavbe, v kateri se nahaja sporno stanovanje, obstaja najemno pogodbeno razmerje. Iz tega dejstva je nato tožnica izvajala prepričanje, da v spornem stanovanju prebiva kot najemnica, kar pomeni, da razpolaga z ustreznim pravnim naslovom. Glede na dejstvo, da je upravnik stavbe tožnici izstavljal račune zaradi plačila najemnine, je utemeljeno predvidevala, da tovrstni pogodbeni odnos med SZ A. z.o.o. in toženo stranko kot lastnico stanovanja zelo verjetno obstaja. Ni si namreč mogoče drugače razlagati dejstva, da upravnik stanovanjske stavbe tožnici izstavlja račune za najemnino in jo torej vodi kot najemnico, ne da bi o tem obstajala pogodbena podlaga. Ta pa je ostala neznana tudi po izdaji izpodbijane sodbe. Tožena stranka je tožničini materi izstavljala račune za uporabnino, nato pa je namesto tega začel upravnik tožnici pošiljati račune za najemnino, kar kaže na to, da je moral biti naknadno med toženo stranko in upravnikom sklenjen dogovor, ki potrjuje obstoj tožničine pravice do bivanja v spornem stanovanju. Ravnanje sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri družbi SZ A. z.o.o. in zaslišanje odgovorne osebe, s katerim bi se pojasnili razlogi za izstavljanje računov za najemnino tožnici, je materialnopravno zmotno in procesno napačno. Ker je tožeča stranka s tem dokaznim predlogom dokazovala obstoj svoje pravice na spornem stanovanju, sodišče pa je zavzelo stališče, da bi lahko tožeča stranka samo s pisno najemno pogodbo dokazala obstoj najemnega razmerja, je bilo slednji onemogočeno, da v postopku dokaže svoje trditve o obstoju razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Sodišče prve stopnje je dalo pojmu “pravica, ki preprečuje izvršbo” pomen, ki je materialnopravno zmoten. Stališče sodišča, da je lahko takšna pravica samo najemna pravica, je preozko. Ker gre v konkretnem primeru za izpraznitev stanovanja, ki je celo ustavno varovana kategorija (36. člen Ustave RS), bi bilo potrebno pred nadaljnjimi neposrednimi izvršilnimi dejanji odpraviti vsakršen dvom v (ne)obstoj pravice tretjih oseb na stanovanju. Zato je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da se bodo v pravdi razjasnila sporna vprašanja, ki se tičejo obstoja najemnega razmerja tožnice kot tretje osebe in njenega ustavno varovanega položaja imetnice obligacijske pravice na stanovanju. Glede na izpostavljen ustavnopravni vidik je odločitev sodišča prve stopnje, ki je oprta na neobstoj pisne najemne pogodbe najmanj nepoglobljena, z vidika tožnice pa predstavlja rezultat sojenja, ki temelji na formalnih kriterijih. Ti pa glede na tožničin življenjski položaj in ogrozitev ustavno varovane kategorije ne morejo biti zadostni. Zaradi zmotnega stališča sodišča glede pomena termina “pravica, ki preprečuje izvršbo” iz prvega odstavka 64. člena ZIZ je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaključek, da na podlagi računa ne nastane pravno razmerje in da tožeča stranka ni dokazala obstoja le-tega, pa je preuranjen. Sodišče bi moralo opraviti predlagane poizvedbe in ugotoviti, na kakšni dejanski in pravni podlagi je upravnik tožnici izstavljal račune za najemnino. Te okoliščine namreč ni moglo izvajati iz izpovedi priče K. J., zaposlene pri toženi stranki. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede obstoja pravice tožnice živeti in uporabljati sporno stanovanje. Nepremičninske izvršbe ni mogoče nadaljevati z izpraznitvijo stanovanja, v katerem živijo osebe, proti katerim ne poteka noben izvršilni postopek. Tožnica je samostojni titular pravice bivanja v spornem stanovanju, in to vsaj do ugotovitve, da v stanovanju biva nezakonito. Tožena stranka bi zato morala zoper tožnico izposlovati samostojni izvršilni naslov na izselitev. Tožena stranka je bila ves čas seznanjena, da v stanovanju biva tožnica z mld. hčerko, zato niso točni argumenti sodišča, da je bila dolžna dolžnica toženi stranki vrniti v posest stanovanje prazno oseb. Takšen argument bi bil prepričljiv, če bi se tožnica v stanovanje naselila po izdaji izvršilnega naslova proti dolžnici. Sodišče je tudi glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Poudarja, da najemna pogodba s tožečo stranko ne obstaja, slednja pa tudi sicer ni dokazala, da bi bila najemna pogodba realizirana. Za to bi bila potrebna volja obeh pravdnih strank. Navaja, da je tožnica najemnino plačala le enkrat, in sicer v juniju 2010 za potrebe odložitve deložacije, zato je sodišče pravilno zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih dokazov. Izdani računi, ki niso nikoli bili plačani, pa ne pomenijo realizacije pogodbe. Tožena stranka navaja še, da upravnik nima legitimacije v zvezi z urejanjem najemnega razmerja, kar je tudi prepričljivo izpovedala priča J., stališče tožeče stranke, da gre za hud poseg v njeno osebnostno sfero, pa je potrebno obravnavati v smislu lastninske pravice na tem stanovanju, katero pa ima tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, lahko tožeča stranka prepreči prisilno izselitev iz stanovanja, katerega izpraznitev zahteva tožena stranka v izvršilnem postopku zoper dolžnico R. I., če izkaže, da ima na tem stanovanju stvarno ali obligacijsko pravico, ki je podlaga njenemu bivanju (skupaj z otrokom) v tem stanovanju. Tožeča stranka je zatrjevala, da s soglasjem dolžnice že dlje časa živi s hčerko v stanovanju na dejanski pravni podlagi, ki jo izvaja iz stališča upravnika zgradbe SZ A., z.o.o., kar je razvidno iz računov, v katerih je upravnik tožeči stranki zaračunaval najemnino. V tožbi je navedla, da poravnava tudi svojo obveznost iz naslova najemnine in da torej v stanovanju prebiva kot najemnica, kar pomeni, da razpolaga z ustreznim pravnim naslovom. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, ker je že na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožeča stranka svojih trditev ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je predlagana dokazna predloga, da se opravi poizvedba pri družbi SZ A., z.o.o. in zasliši odgovorno osebo te družbe, upravičeno zavrnilo, zato to ravnanje sodišča ni bilo procesno napačno. Ob nespornem dejstvu, da tožeča stranka s toženo stranko nima sklenjene najemne pogodbe za stanovanje, katerega izpraznitev zahteva tožena stranka v izvršilnem postopku zoper dolžnico, in po pravilni ugotovitvi, da dolžnica ni bila najemnik stanovanja in torej te pravice ni mogla prenesti na tožečo stranko, ter pravilnem zaključku, da zatrjevano pravno (najemno) razmerje ne nastane z izstavitvijo računa (upravnika stanovanjske zgradbe za najemnino tožeči stranki), ter ugotovitvijo, da tudi ne držijo navedbe, da je tožeča stranka najemnino poravnavala, saj je plačala zgolj 18. 8. 2010 znesek 180,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tudi če je upravnik izdajal tožnici račune za najemnino, le – ti ne izkazujejo sklenjenega najemnega razmerja. Nesporno dejstvo je, da najemna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Sodišče pa nespornih dejstev ni dolžno ugotavljati. Ker je merodajna volja lastnika stanovanja, torej tožene stranke, pravne podlage, na podlagi katere bi imela tožeča stranka pravico bivati v stanovanju, ne more predstavljati stališče upravnika stavbe. Ne drži, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, da je v pravdi dokazovala, da med njo in upravnikom stavbe obstaja najemno razmerje. Take trditve ni podala. Pogodbeni odnos med toženo stranko in upravnikom pa ob nespornem dejstvu, da med pravdnima strankama ni sklenjeno najemno razmerje, v tej zadevi ni pravnorelevanten, saj ne predstavlja pogodbenega odnosa med pravdnima strankama. Zato je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov z obrazložitvijo, da nista potrebna. Glede na obrazloženo se ni moč strinjati s pritožnico, da obstaja dvom o (ne)obstoju pravice tretjih oseb na stanovanju, zaradi česar bi bilo potrebno že zaradi določbe 36. člena Ustave RS (nedotakljivost stanovanja) pred deložacijo odpraviti vsakršen dvom v (ne)obstoj pravice tretjih oseb na stanovanju, tako da bi se izvedlo predlagana dokaza.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka nima pravnega naslova za prebivanje v stanovanju, zato ne drži navedba v pritožbi, da je odločitev sodišča prve stopnje oprta na neobstoj pisne najemne pogodbe. Prav tako se ni moč strinjati s pritožnico, da je sodišče pojmu „pravica, ki preprečuje izvršbo“ dalo pomen, ki je materialnopravno zmoten. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, in ni razlogovalo, da je lahko pravica, ki preprečuje izvršbo, samo najemna pravica, kot trdi pritožnica.

Tožeča stranka si zmotno razlaga, da ni mogoče nadaljevati nepremičninske izvršbe z izpraznitvijo stanovanja, v katerem živijo osebe, proti katerim ne poteka noben izvršilni postopek. Sodišče prve stopnje je v tč. 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da se izvršilni naslov glasi na dolžnico, ki je dolžna izprazniti stanovanje in ga izročiti toženi stranki prostega oseb in stvari, kakor tudi, da na izid te pravde to vprašanje ne more vplivati, saj se presoja le, ali ima tožeča stranka na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Pritožbeno sodišče zato nerelevantnih pritožbenih navedb o tem, da dolžnice ni moč zavezati, da tožnico izseli, in da bi morala tožena stranka zoper tožnico izposlovati samostojni izvršilni naslov na izselitev, ni presojalo. Ne gre za argument sodišča, kot meni pritožnica, da je bila dolžnica dolžna toženi stranki vrniti v posest stanovanje prazno oseb, pač pa za povzetek vsebine izvršilnega naslova, sodbe P 20/2008 Okrajnega sodišča v Šentjurju z dne 23. 6. 2008, ki je postala pravnomočna 19. 11. 2008 (priloga ...), zato tudi očitek o netočnosti argumenta ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker niso podane niti tiste bistvene kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožben stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožena stranka, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k rešitvi pravnega sredstva, kar pomeni, da priglašenih stroškov ni moč šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).