Jedro

Delavci Policije so bili upravičeni do povračila povečanih stroškov prevoza na delo in z dela, če so odklonili bivanje v samski sobi, tudi v obdobju pred objavo avtentične razlage 2. tč. 42. čl. KPND. KPND zagotavlja delavcu minimalen obseg pravic, ki jih ni mogoče pogojevati ali njihovega obsega zoževati z notranjimi akti delodajalca.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba tožene stranke z dne 23.1.2002 ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške za prevoz na delo in z dela za čas od 10.11.2001 do 1.3.2002 v skupnem znesku 133.280,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 13.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da upoštevaje določbo 3. odst. 48. čl. Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ in Policije z dne 26.10.2000 (v nadaljevanju: pravilnik) tožniku zaradi tega, ker je odklonil bivanje v samski sobi oz. ker je brez soglasja pristojne službe odpovedal organizirano nastanitev, povrnitev stroškov ne pripada. Vendar pa sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo, kakšen pomen oz. pravno veljavo ima za odločitev v tem sporu določba 2. tč. 42. čl. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v R Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 - 99/2001), po kateri se delavcu nadomestijo stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza in po kateri takšna pravica do nadomestila stroškov ni z ničemer omejena ali pogojevana. KPND določa minimalni nivo pravic, ki jih ni mogoče zmanjšati z notranjimi akti delodajalca. Tožena stranka je z določbo 3. odst. 48. čl. pravilnika skušala izigrati določbo 2. tč. 42. čl. KPND, kar je razvidno tudi iz avtentične razlage 2. tč. 42. čl. KPND, objavljene v Uradnem listu, št. 19 z dne 3.1.2002. Po tej razlagi povračila stroškov za prevoz na delo in z dela po 2. tč. 42. čl. KPND ni mogoče pogojevati s ponudbo za spremembo bivališča delavca. Delodajalci bi morali tudi pred objavo avtentične razlage v uradnem listu razumeti to določbo KPND tako, kot je navedeno v avtentični razlagi. Tožena stranka se zaveda, da je določba 48. člena pravilnika v nasprotju z določbo 42. člena KPND, saj od 1.3.2000 dalje pravilno tolmači 2. tč. 42. čl. KPND ter vsem delavcem, ki se vozijo na delo, tudi tožniku, priznava povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Pritožnik še opozarja, da pravilnik tožene stranke ni bil objavljen v uradnem listu ter je zato sklicevanje tožene stranke na pravilnik v nasprotju z določbo 154. čl. Ustave R Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91), po kateri morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in iz tega razloga nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Odločitev v tem sporu je odvisna od odgovora na vprašanje, ali so bili v spornem obdobju (november 2001 do marec 2002) delavci Policije upravičeni do povračila povečanih stroškov prevoza na delo in z dela, če so odklonili bivanje v samski sobi. Pravica do povračila stroškov prevoza na delo in z dela je v tem obdobju temeljila na 42. členu KPND, ki je določal, da se delavcu nadomestijo stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza. Tožena stranka je v 48. členu (internega) pravilnika določila, da delavcu ne pripada povračilo povečanih stroškov za prevoz na delo in z dela, če je odklonil bivanje v samski sobi ali če je brez soglasja pristojne službe odpovedal organizirano nastanitev. Tožnik je v postopku ves čas opozarjal, da omenjena določba pravilnika tožene stranke zmanjšuje obseg pravice do povračila stroškov prevoza, ki jo delavcem daje KPND.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni imela nikakršne pravne ne dejanske podlage za pogojevanje pravice do povračila povečanih stroškov prevoza na delo in z dela s ponudbo namestitve delavca v samski sobi. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču pritožnika, da KPND, ki je podlaga za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, zagotavlja delavcem minimalen obseg pravic, ki jih ni mogoče pogojevati ali njihovega obsega zoževati z notranjimi akti delodajalca. Napačno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je določba 48. člena pravilnika tožene stranke zakonita glede na določbo 69. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 - 38/99). Navedena določba ZDDO res dovoljuje oziroma napotuje, da se povračila za določene stroške pri opravljanju dela uredijo in izplačujejo delavcem v skladu s splošnim aktom organa, v katerem delajo, vendar ta zakonska določba ne daje podlage za zmanjšanje obsega pravic, ki jih delavcem dajejo kolektivne pogodbe.

Utemeljenost zahtevka tožnika nenazadnje izhaja tudi iz objavljene avtentične razlage 2. tč. 42. čl. KPND, po kateri povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ni mogoče pogojevati s ponudbo za spremembo bivališča delavca. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnika, da bi v skladu z objavljeno avtentično razlago morali delodajalci tolmačiti določbo 42. čl. KPND tudi pred objavo razlage.

Vtoževani prevozni stroški so tožniku nastali, ker ga je tožena stranka razporedila na delo v Ljubljano, zato je upravičen do povračila stroškov prevoza na relaciji Ljubljana - Lesce - Ljubljana na podlagi citirane določbe KPND. Tožena stranka bi vlogo za povračilo stroškov prevoza lahko utemeljeno lahko zavrnila le, če bi se s tožnikom v pogodbi o zaposlitvi dogovorila, da je pogoj za nastop dela ta, da se tožnik preseli v Ljubljano.

Pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, da citirani pravilnik tožene stranke ne more biti podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku glede povračila potnih stroškov iz razloga, ker ni bil objavljen na predpisan način. Takšne pritožbene navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, glede na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 286. čl. ZPP. Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, česar pa tožnik ni izkazal. Iz navedenih razlogov, zlasti pa zato, ker ni razčiščeno dejansko stanje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku še razčistiti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju prejemal povračilo za potne stroške za prevoz na delo in z dela na območju Ljubljane. V kolikor jih je prejemal, bo potrebno to upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP.