Jedro

Ker v postopku na prvi stopnji odsotnost formalnih (zakonitih) pogojev za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne litine ni bila zatrjevana, pravdno sodišče, ki obstoja verodostojne listine ni preverjalo, procesnih pravil ni kršilo. Sicer pa odločitev vsebinsko ne bi bila drugačna, tudi če bi se odsotnost verodostojne listine oz. odsotnost zakonitih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi v pravdnem postopku potrdila. V tem primeru bi sodišče sklep o izvršbi sicer res razveljavilo, vendar pa bi njegov kondemnatorni (dajatveni) del navedlo kot svojo odločitev v izreku sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi 1.in 4. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 03. 2008, ki tožencu nalaga obveznost plačila 53.871,63 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 03. 2008 dalje in obveznost plačila izvršilnih stroškov v višini 65,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 04. 2008 dalje.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Sodbo označuje za nepravilno in nezakonito. Meni, da bi odločitev morala biti utemeljena z verodostojno listino, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo. O verodostojni listini in njeni utemeljenosti sodba nima razlogov. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izdan brez obstoja le-te, je nepravilen in nezakonit, zato bi moral biti zahtevek zavrnjen. Terjatev obstaja med tožečo stranko in družbo L. B. S. d.o.o. in le v tem razmerju obstaja verodostojna listina. V razmerju med tožečo in toženo stranko pa ni verodostojne listine, zato bi tožeča stranka morala terjatev uveljavljati s tožbo, ne pa s predlogom za izvršbo na osnovi verodostojne listine; brez obstoja le-te in brez postavljenega denarnega zahtevka. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je o predmetu spora odločilo brez postavljenega zahtevka. Tožeča stranka bi terjatev morala uveljavljati zoper družbo L.B. S. d.o.o. Ker tega kljub pozivu ni storila, je izgubila pravico karkoli uveljavljati od tožene stranke kot poroka in plačnika. Terjatev je sporna po višini. Višina denarne terjatve, glede katere je dokazno breme na tožeči stranki, bi se lahko ugotavljala le z izvedencem finančne stroke, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek je bil začet s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Na podlagi toženčevega (dolžnikovega) ugovora, je izvršilno sodišče s sklepom z dne 28. 04. 2008 razveljavilo tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je bila dovoljena izvršba (2. in 3. točko izreka), od pravnomočnosti tega sklepa dalje pa se je v pravdnem postopku predlog za izvršbo obravnaval kot tožba. Postopek je tekel kot pri ugovoru zoper plačilni nalog: strankama je bilo dovoljeno navajati nova dejstva in nove ugovore ter predlagati dokaze (2. in 3. odstavek 436. čl. ZPP). Svojo odločitev je zato sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo s pravno relevantnimi dejstvi, ugotovljenimi v kontradiktornem postopku in se ni bilo dolžno izrekati le o verodostojni listini.

Pritožnik uveljavlja tudi nezakonitost sklepa o izvršbi, ker naj bi podlaga za njegovo izdajo - verodostojna listina – ne obstajala. Gre za pritožbeno novoto, saj je v ugovoru toženec (tam dolžnik) obstoju verodostojne listine pritrjeval; označeval jo je kot izpis odprtih postavk oz. menico. V postopku na prvi stopnji torej odsotnost formalnih (zakonitih) pogojev za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni bila zatrjevana. Ker sodišče postopa v mejah postavljenih trditev in zahtev, se z vprašanjem obstoja verodostojne listine ni bilo dolžno ukvarjati. Očitana kršitev postopka torej ni podana. Sicer pa odločitev ne bi bila drugačna, tudi če bi se odsotnost verodostojne listine oz. odsotnost zakonitih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi v postopku na prvi stopnji potrdila. V tem primeru bi sodišče sklep o izvršbi sicer res razveljavilo, vendar njegov kondemnatorni (dajatveni) del navedlo kot svojo odločitev v izreku sodbe (1. odstavek 437. čl. ZPP).

Pritožbena trditev, da bi bila toženčeva obveznost lahko kvečemu subsidiarna, ni utemeljena. Pogodbo o deviznem kreditu (dokaz A11) je toženec podpisal tudi kot plačnik, zato že to, po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejstvo, negira v pritožbi zatrjevano subsidiarnost obveznosti.

Soglašati ni mogoče niti s pritožbeno trditvijo, da je višino terjatve mogoče ugotavljati le z izvedencem finančne stroke. Pritožba zatrjuje formalno dokazno pravilo, kakršnih procesna zakonodaja ne vsebuje. Z 8. čl. Zakona o pravdnem postopku je predpisana prosta presoja dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje izvedlo. Na osnovi listinskih dokazov se je opredelilo tudi do višine zahtevka in pojasnilo, zakaj je dokaz z izvedencem finančne stroke zavrnilo.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.