Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Bivša Republika Slovenija kot federalna enota ni imela nobenih obveznosti do vojaške skupnosti socialnega zavarovanja, zato vse pravice, ki jih sedaj zagotavlja vojaškim zavarovancev, Republika Slovenija zagotavlja prostovoljno in pod pogoji, ki jih je z odlokom določila.
Navedena ureditev je namreč posledica spremenjenega državno pravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991, ki je glede na novo nastali položaj uredila izplačevanje vojaških pokojnin kot del nasledstva pravic in obveznosti nekdanje SFRJ. Z razpadom SFRJ so obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev do zavarovanih oseb, premoženje in arhivi, s katerimi je upravljal izvajalec tega zavarovanja, postale predmet sukcesije držav. Do sklenitve sporazuma o pravnem nasledstvu SFRJ Republika Slovenija samostojno odloča o prevzemu obveznosti iz tega zavarovanja do zavarovanih oseb, ki so njeni državljani ali imajo stalno prebivališče na njenem ozemlju.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine potem, ko je ugotovilo, da E.M. ne izpolnjuje v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, da je bil ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.
Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je kot pripadnik bivše JA vseskozi plačeval prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje; zdaj pa mu je tožena stranka nezakonito odvzela pravico do pokojnine. Pokojnina je pravica, ki izhaja iz dela in je lastna delavcu, zato ne more biti niti nagrada niti kazen. S tem, da je tožnik že pet let brez sredstev za življenje in brez kakršnihkoli pravic, so kršene ne samo njegove ustavne pravice, temveč tudi pravice, izhajajoče iz konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da odločbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP so bile storjene v postopku, ki je tekel pred sodiščem prve in druge stopnje. Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP niso podane, ostale se upoštevajo le, če so izrecno navedene in obrazložene. Revident revizijskega razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ni navedel, niti obrazložil. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pa ni utemeljen. V predmetni zadevi je bilo sporno, ali tožnik izpolnjuje po 2. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: odlok) predpisane pogoje. Revizijska zahteva, da se tožniku prizna v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka predpisani status kot pogoj za pridobitev pravice, ni sprejemljiva. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev je razvidno, da je imel tožnik - tudi po 18.7.1991 - status aktivnega pripadnika bivše JA in sicer vse do dneva razrešitve 29.8.1991. Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, da naj bi bil tožnik po 18.7.1991 na dejanski razpolagi. Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabljenega materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).
V konkretnem primeru je revizijsko sodišče zato smelo presojati le, ali sta sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovilo je, da je odločitev, s katero sta tožnikov zahtevek na izplačilo akontacije predčasne pokojnine zavrnili in vzdržali v veljavi odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani, zakonita in pravilna. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč tožnik ni izpolnjeval starostnega pogoja iz 2. alinee 1. odstavka 2. člena odloka, predpisanega za priznanje uveljavljane pravice. Zato tudi, po presoji revizijskega sodišča, za ugoditev toženemu zahtevku ni podana materialnopravna podlaga.
Tudi sama uporaba določb odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin za presojo sporne zadeve ne more biti vprašljiva. Niti z določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) niti z omenjenim odlokom se ne urejajo in tudi ne omejujejo pravice iz pokojninskega zavarovanja, niti ni z njunimi določbami kršeno temeljno načelo, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, za katerega so zavarovanci ali delodajalci ali država za določene osebe vplačevali prispevke.
Temeljna značilnost sodobnega socialnega zavarovanja je, da temelji na načelih obveznosti, vzajemnosti in solidarnosti. To seveda velja za zavarovance iste zavarovalne organizacije. V bivši SFRJ so vojaške osebe imele svojo zavarovalno organizacijo - skupnost socialnega zavarovanja vojaških zavarovancev. Znotraj te skupnosti je veljalo načelo vzajemnosti in solidarnosti ter minulega dela. Ta načela niso veljala med to skupnostjo in skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Bivša Republika Slovenija kot federalna enota ni imela nobenih obveznosti do vojaške skupnosti socialnega zavarovanja, zato vse pravice, ki jih sedaj zagotavlja vojaškim zavarovancev, Republika Slovenija zagotavlja prostovoljno in pod pogoji, ki jih je z odlokom določila.
Navedena ureditev je namreč posledica spremenjenega državno pravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991, ki je glede na novo nastali položaj uredila izplačevanje vojaških pokojnin kot del nasledstva pravic in obveznosti nekdanje SFRJ. Z razpadom SFRJ so obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev do zavarovanih oseb, premoženje in arhivi, s katerimi je upravljal izvajalec tega zavarovanja, postale predmet sukcesije držav. Do sklenitve sporazuma o pravnem nasledstvu SFRJ Republika Slovenija samostojno odloča o prevzemu obveznosti iz tega zavarovanja do zavarovanih oseb, ki so njeni državljani ali imajo stalno prebivališče na njenem ozemlju.
Ker revizijska trditev, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno zaradi opisanih razlogov ni utemeljena in ker nižji sodišči nista storili bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnostni (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).
Določbe ZPP, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).