Jedro

V tožbi izpostavljeno vprašanje, od kdaj naprej je mogoče šteti, da je majhen otrok lahko zavestno aktivno sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju oziroma boju, ne pomeni predhodnega vprašanja v smislu določb ZUP. Ne gre namreč za vprašanje, ki bi lahko bilo kot samostojna celota predmet drugega postopka (in bi ga kot takšno lahko pristojni organ s svojo odločbo pozneje v bistvenih točkah drugače rešil), pač pa gre za vprašanje uporabe materialnega prava, to je določb tretje alineje 2. člena ZVV, ki kot pogoj za priznanje statusa vojnega veterana določajo udeležbo v narodnoosvobodilni vojni Slovenije. Glede na povedano sta upravna organa pravilno ugotovila, da obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP ni verjetno izkazan in da zato tudi ni mogoče uporabiti petega odstavka 263. člena ZUP, ki omogoča obnovo postopka po poteku objektivnega triletnega roka od dokončnosti odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Zagorje ob Savi zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka priznanja statusa vojnega veterana, ki je bil končan s pravnomočno odločbo te upravne enote št. 59101-37/2004 z dne 16. 11. 2004, ter ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

V obrazložitvi sklepa prvostopenjski organ navaja, da je tožnik po svojem pooblaščencu 16. 1. 2012 vložil predlog za obnovo navedenega postopka, v katerem je uveljavljal obnovitvena razloga iz 1. in 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlogu je priložil dopis - mnenje Združenja borcev za vrednote NOB Zagorje ob Savi (v nadaljevanju Združenje borcev) z dne 8. 12. 2011 in tri odločbe Upravne enote Zagorje ob Savi (št. 130-57/2006-13 z dne 30. 5. 2006, št. 59101-1/2003 z dne 3. 6. 2003 in št. 130-209/2005 z dne 13. 2. 2006). Prvostopenjski organ nato povzame potek postopka, ki ga je vodil na podlagi tožnikove 10. 9. 2004 vložene zahteve za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov in v katerem je po izvedenih dokazih zahtevek zavrnil z odločbo z dne 16. 11. 2004, ki je postala dokončna 24. 8. 2006. Potem ko citira relevantne določbe ZUP, organ ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka iz obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP vložen po poteku roka treh let od dokončnosti odločbe (četrti odstavek 263. člena ZUP) in ga je zato treba zavreči. V skladu s petim odstavkom 263. člena ZUP se sicer izjemoma obnova postopka lahko predlaga oziroma začne tudi po preteku navedenega triletnega roka, vendar samo iz razlogov po 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP. V tem pogledu prvostopenjski organ ugotavlja, da se v konkretni zadevi odločba ni opirala na nikakršno predhodno vprašanje. Pojasni, kaj je predhodno vprašanje, ter nadalje, da mnenja Združenja borcev z dne 8. 12. 2011 in predlogu priloženih odločb, s katerimi je bilo odločeno o zahtevkih drugih strank, ni mogoče šteti za rešitev predhodnega vprašanja. Obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP, pri katerem bi se obnova lahko dovolila tudi po treh letih od dokončnosti odločbe, torej ni izkazan.

Pritožbo tožnika zoper prvostopenjski sklep je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil z odločbo št. 02002-151/2004 z dne 9. 3. 2012. V obrazložitvi povzame pritožbene navedbe in razloge prvostopenjskega organa ter izpodbijani sklep potrdi kot skladen z določbami zakona. Glede na pritožbene ugovore (ugotavljanje sodelovanja otroka v NOB naj bi bilo predhodno vprašanje) dodatno obrazloži, kako je predhodno vprašanje opredeljeno v 147. členu ZUP in zakaj vprašanje udeležbe oseb v NOB, tudi mladoletnih, ni takšno predhodno vprašanje.

Tožnik se z odločitvijo o zavrženju predloga za obnovo postopka ne strinja ter vlaga tožbo v upravnem sporu. Prvostopenjski organ se je, ko je zavrnil njegov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana, skliceval na mnenje območnega zbora Združenja borcev z dne 15. 11. 2004, da kot otrok starosti štirih ali petih let kriterijev za status ne izpolnjuje. Dne 19. 12. 2011 pa je tožnik prejel dopis oziroma mnenje Združenja borcev z dne 8. 12. 2011, s katerim je Združenje spremenilo prvotno mnenje: iz novega mnenja izhaja, da je tožnik do statusa upravičen, saj je bil kljub mladosti aktivno vključen v narodnoosvobodilno gibanje (NOG), ker je deloval zavestno in s prepričanjem, da s prenašanjem pošte in sporočil za partizane nasprotuje okupatorju. 12. 1. 2012 je predsednik komisije Združenja borcev, A.A., tožnika seznanil še, da je bil status vojnega veterana priznan otrokom približno iste starosti, med drugim B.B., od katere je istega dne pridobil odločbo z dne 30. 5. 2006, s katero ji je prvostopenjski organ priznal status vojnega veterana. Ta status je z odločbama z dne 13. 2. 2006 in 3. 6. 2003 priznal tudi C.C. in Č.Č.

V času reševanja tožnikove vloge se je prvostopenjski organ opredelil, da tako majhen otrok zaradi pomanjkanja zavesti o boju proti okupatorju ne more aktivno sodelovati v NOB. Z zgoraj navedenimi odločbami pa je to vprašanje sam rešil drugače s tem, da je otrokom podobne starosti, po spremenjenem načelnem mnenju, priznal zavestno sodelovanje oziroma aktivno udeležbo v NOB. Če bi upošteval pozneje spremenjen pogled na udeležbo otrok v NOG, bi prvostopenjski organ odločil drugače. Da je predhodno vprašanje rešeno drugače, je razvidno tudi iz mnenja Združenja borcev z dne 8. 12. 2011. Tožnik ni trdil, da je udeležba mladoletnih oseb v NOB predhodno vprašanje, pač pa je trdil, da je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah drugače rešil, od kdaj naprej je mogoče šteti, da je majhen otrok lahko zavestno aktivno sodeloval v NOG. To je predhodno vprašanje, ki ga je upravni organ rešil drugače kot v tožnikovem primeru. Podan je obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP, predlog za obnovo pa je bil tudi vložen pravočasno, v 30-dnevnem roku, glede na to, da je tožnik dopis Združenja borcev prejel 19. 12. 2011, odločbe pa 12. 1. 2012. Tožnik predlaga, naj sodišče izvede predlagane dokaze (poleg vpogleda v upravni spis zadeve, vključno z dopisom Združenja borcev z dne 8. 12. 2011 in predlogu priloženimi odločbami, naj tudi zasliši tožnika in priče C.C., Č.Č., B.B. ter A.A. in D.D. kot predstavnika Združenja borcev) ter nato s sodbo (tožbi ugodi ter) odpravi oziroma razveljavi izpodbijani prvostopenjski sklep in drugostopenjsko odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, kot izhajajo iz prvostopenjskega sklepa in odločbe o pritožbi, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Glede na tožbene ugovore dodaja, da se izpolnjevanje pogojev zavestnega in aktivnega sodelovanja v NOG ugotavlja v vsaki konkretni upravni zadevi posebej (zadeve, ki jih izpostavlja tožnik, pa tudi niso primerljive).

Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov, ker tista dejstva, ki so glede na zavzeto pravno stališče o razlagi določb zakona relevantna za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane procesne odločitve, niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka priznanja statusa vojnega veterana, končanega z dokončno odločbo Upravne enote Zagorje ob Savi z dne 16. 11. 2004, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje omenjenega statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov. Tudi po presoji sodišča pa je takšen sklep prvostopenjskega organa pravilen in skladen z določbami ZUP, ki jih je v zadevi treba uporabiti upoštevaje določbo 24. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV).

Na podlagi določb 260. člena ZUP se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločbo, dokončno v upravnem postopku), obnovi, če je podan kateri izmed v tem členu taksativno navedenih obnovitvenih razlogov. Tožnik se je v predlogu za obnovo postopka skliceval na obnovitvena razloga po 1. in 4. točki 260. člena ZUP. V skladu s 1. točko navedenega člena ZUP se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni že v prejšnjem postopku. Po določbi 4. točke 260. člena ZUP pa se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Obnovo postopka je treba predlagati oziroma uvesti pravočasno. V skladu z določbami prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (če gre za primer iz 1. točke 260. člena) oziroma, v primeru iz 4. točke 260. člena, od dneva, ko je mogla uporabiti novi akt (sodbo, odločbo); na ta rok je vezan tudi organ pri obnovi po uradni dolžnosti. Poleg navedenega subjektivnega roka pa zakon določa tudi objektivni rok, in sicer se po izrecni določbi četrtega odstavka 263. člena ZUP po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti (ne glede na to, da subjektivni rok morebiti še ni potekel). Izjemoma se sicer, skladno s petim odstavkom 263. člena ZUP, obnova lahko predlaga oziroma začne tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, navedenih v 2., 3. in (za obravnavani primer relevantni) 4. točki 260. člena ZUP; ta izjema torej za obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP ne velja. Že v predlogu za obnovo postopka mora stranka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in tudi okoliščine, da je predlog podan v zakonskem roku.

Kot pravilno in skladno s podatki predloženih upravnih spisov ugotavlja že prvostopenjski organ in tudi ni sporno, je odločba z dne 16. 11. 2004, s katero je bil končan postopek, ki naj bi se obnovil, postala dokončna 24. 8. 2006 (ko je bila tožniku vročena drugostopenjska odločba z dne 21. 8. 2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba). Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil 16. 1. 2012 (kar med strankama tudi ni sporno) in s tem očitno po poteku objektivnega triletnega roka od dokončnosti odločbe. Predlog za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP je bilo zato treba kot prepozen zavreči. V zvezi z uveljavljanjem obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP pa je bilo tožniku tudi že v upravnem postopku pravilno in jasno obrazloženo, da se odločba o zavrnitvi njegovega zahtevka za priznanje statusa vojnega veterana ni opirala na nobeno (s strani prvostopenjskega organa rešeno) predhodno vprašanje in da že zato ni mogoče govoriti o tem, da bi pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Glede na določbe prvega odstavka 147. člena ZUP je namreč predhodno vprašanje tisto vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti same zadeve in ki je obenem take narave, da pomeni samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Organ, ki odloča, lahko ob pogojih iz ZUP predhodno vprašanje sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Če pa je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom (sodišča oziroma drugega organa), je organ, ki odloča v zadevi, na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Za predhodno vprašanje v smislu določb ZUP je torej značilno, da je vprašanje samostojna pravna celota in je zato lahko predmet drugega, samostojnega postopka; da je vprašanje (neka pravica, obveznost ali pravno razmerje) sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna meritorna odločitev v konkretni upravni zadevi, in da rešitev vprašanja, če je sporno, spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa.

Vprašanje, od kdaj naprej je mogoče šteti, da je majhen otrok lahko zavestno aktivno sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju oziroma boju, ki ga izpostavlja tožnik v tožbi, ne pomeni predhodnega vprašanja v smislu citiranih določb ZUP. Očitno namreč ne gre za vprašanje, ki bi lahko bilo kot samostojna celota predmet drugega postopka (in bi ga kot takšno lahko pristojni organ s svojo odločbo pozneje v bistvenih točkah drugače rešil), pač pa gre za vprašanje/a uporabe materialnega prava - konkretno določb tretje alineje 2. člena ZVV, ki kot pogoj za priznanje statusa vojnega veterana določajo udeležbo v narodnoosvobodilni vojni Slovenije. Na tem mestu sodišče pripominja, da napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času odločanja, ni razlog za obnovo postopka; prav tako obnova postopka ni možna zato, ker je bila upravna praksa o nekem pravnem vprašanju kasneje spremenjena (takšno stališče je ustaljeno v upravnopravni teoriji in v sodni praksi tega in Vrhovnega sodišča RS). Pri vprašanjih, ki jih kot predhodna izpostavlja tožnik v tožbi, gre torej za vprašanja uporabe materialnega prava na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku. Ne gre za vprašanja, ki bi bila rešljiva posebej, izven upravnega postopka, v katerem stranka uveljavlja status vojnega veterana. Že iz razlogov prvo- in drugostopenjskega organa pa dovolj jasno izhaja tudi, da glede na povedano o tem, kaj je predhodno vprašanje, niti mnenja Združenja borcev z dne 8. 12. 2011 niti predlogu za obnovo priloženih odločb Upravne enote Zagorje ob Savi, s katerimi je bil status vojnega veterana priznan določenim osebam, ki so bile v času NOV mlajše od 15 let, ni mogoče opredeliti za drugačno odločitev pristojnega organa o predhodnem vprašanju (šlo bi lahko kvečjemu za dokaze v postopku uveljavljanja statusa vojnega veterana, ki bi se seveda lahko uporabili, če bi bil postopek obnovljen, eden od pogojev za to pa je, kot rečeno, pravočasnost predloga za obnovo).

Glede na navedeno sta upravna organa pravilno zaključila, da obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP ni verjetno izkazan in da zato tudi ni mogoče uporabiti petega odstavka 263. člena ZUP, ki dovoljuje obnovo po poteku objektivnega triletnega roka od dokončnosti odločbe. Odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka je tako utemeljena in skladna z določbami ZUP (267. člen). Sodišče se v ostalem strinja z razlogi, ki sta jih za takšno odločitev navedla organ prve in druge stopnje, ter se nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.