Jedro

O alibiju bi bilo smiselno razpravljati le tedaj, kadar utemeljen sum storitve kaznivega dejanja že obstaja, če pa ta pogoj še ni izpolnjen, potem alibija tudi ni potrebno ne zatrjevati ne dokazovati. V nasprotnem primeru bi namreč takšna razlaga pomenila prevalitev dokaznega bremena s tožilca na obdolženca, kar pa ni dopustno.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena z a v r n e .

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča je z izpodbijanim sklepom, odločujoč o nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo, odločil, da se zahteva Okrožnega državnega tožilstva v K. z dne 20.1.2003, ki je bila vložena zoper obdolženca v smeri storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. tč. 1. odst. 212. čl. KZ, zavrne.

Zoper sklep se pritožuje državni tožilec zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 1. odst. 373. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano oceno, da utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni podan, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zavrnilo zahtevo za uvedbo preiskave. Le-ta se po določbi 1. odst. 167. čl. ZKP zoper določeno osebo začne tedaj, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pri čemer je obstoj utemeljenosti suma vedno stvar konkretne ocene tistih dokazov in dejstev, ki jih tožilec navede v zahtevi za preiskavo. V konkretnem primeru je državni tožilec vloženo zahtevo utemeljil z obvestili oškodovanca, ki jih je podal policistom in ko je poleg opisa dogodka tudi navedel opis storilca, ki ustreza osebnemu izgledu obdolženca ter opis čepice, ki so jo policisti opazili na obdolžencu ter jo zasegli. Preiskovalna sodnica pa je po zaslišanju obdolženca ugotovila, da njegov osebni izgled ne ustreza tistemu, ki ga je oškodovanec navedel policistom in kolikor pritožba izpostavlja, da ta ugotovitev ni zanesljiva, saj je preiskovalna sodnica le verjela obdolžencu, da je bil v času domnevne storitve kaznivega dejanja za 11 kg lažji, je pojasniti, da te trditve pravilnosti sklepa ne morejo omajati. Bistveno je namreč dejstvo, da oškodovanec storilca ni videl v obraz, temveč le od zadaj, kar pomeni, da je že njegova ocena o višini in teži storilca nezanesljiva in kot takšna ne more biti odločilna za presojo utemeljenosti suma. Res je, da bi slednji lahko izhajal iz okoliščine, da je bila obdolžencu zasežena enaka čepica, kot jo opisuje oškodovanec, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta dokaz obdolženca ne more identificirati kot storilca kaznivega dejanja, saj gre za artikel, ki je bil kot reklamni material dostopen širši množici. Sporna čepica bi namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča bila odločilnega pomena le v primeru, ko bi obstajali še drugi posredni dokazi, da je storilec kaznivega dejanja obdolženec in le-teh v danem primeru ni na voljo. S pričo tega tudi ni bistvena nadaljnja pritožbena polemika z izpodbijanim sklepom, na kakšen način so policisti prišli do obdolženčeve čepice ter, da slednji ni dokazal alibija, na katerega se je smiselno skliceval in glede katerega je bilo dokazno breme na njegovi strani. O alibiju bi namreč bilo smiselno razpravljati le tedaj, kadar utemeljen sum storitve kaznivega dejanja že obstaja, če pa ta pogoj še ni izpolnjen, potem alibija tudi ni potrebno ne zatrjevati ne dokazovati. V nasprotnem primeru bi namreč takšna razlaga pomenila prevalitev dokaznega bremena s tožilca na obdolženca, kar pa ni dopustno. Ker je torej izpodbijana odločitev povsem pravilna, sodišče pa tudi ni zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.