Jedro

Pravica izločitve ni omejena le na investicijska vlaganja, vsled katerih se vrednost premoženja poveča, ampak se izločitev lahko zahteva tudi za vzdrževalna dela, ki pa imajo za posledico ohranitev vrednosti premoženja.

Po 32. členu ZD se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del predstavlja del celotnega zapustnikovega premoženja in ne fizično točno določen del od tega premoženja.

Izrek

Pritožbi tožeče (po nasprotni tožbi tožene) stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena (po nasprotni tožbi tožeča) stranka dolžna tožeči (po nasprotni tožbi toženi) stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.345,98 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

V preostalem delu se pritožba tožeče (po nasprotni tožbi tožene) stranke in v celoti pritožba tožene (po nasprotni tožbi tožeče) stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka odločilo o tožbi, in sicer je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem V. L. ne sodi 56/100 nepremičnin parcele št. 78/1 in parcele št. 78/2 k.o. Z. in se navedeno premoženje izloči iz zapuščine po zapustniku, da je M. L. K. solastnica prej navedenih nepremičnin do 23/100, da je pok. Š. L. solastnica teh istih nepremičnin do 33/100, da je P. L. dolžan M. L. K. izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice do 23/100 na M. L. K., ker bo sicer to listino nadomestila ta sodba, medtem, ko je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na izločitveni zahtevek M. L. K. do 10/100 pri obravnavanih nepremičninah in zavrglo tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na teh nepremičninah do 33/100 na ime Š. L. Pod II. točko izreka je odločilo o nasprotni tožbi, in sicer, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojnem V. l. ne sodi 11/100 nepremičnin parcele št. 78/1 in parcele št. 78/2 k.o. Z. in se navedeno premoženje izloči iz zapuščine po zapustniku, da je P. L. solastnik teh nepremičnin do 11/100 in da je M. L. K. dolžna P. L. izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na P. L. na obravnavanih nepremičninah do 11/100, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba, medtem, ko je v preostalem delu, to je za izločitev 19/100, zahtevek po nasprotni tožbi kot neutemeljenega zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje (III. točka izreka) Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Zaradi lažjega razumevanja bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju poimenovalo tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi M. L. K. z enotnim izrazom tožeča stranka in toženo stranko po tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi P. L. s toženo stranko.

Tožeča stranka se pritožuje zoper, kot v pritožbi sama navede, 1., 2. in 4. točko I. točke izreka sodbe, dejansko pa zoper 5. točko I. točke izreka, in zoper 1., 2. in 3. točko II. točke izreka ter zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da se pritožniku prizna solastninski delež v višini 33/100, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa se v celoti kot neutemeljen zavrne, pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi vse stroške pravdnega in pritožbenega postopka, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da vztraja, da tožena stranka v obravnavano nepremičnino ni vlagala, saj je od staršev dobila popolnoma opremljeno stanovanje. Če pa je samostojno spreminjala to stanovanje, je to bila njena volja, s čimer ni v ničemer doprinesla k večji vrednosti stanovanja. Vsa dela, ki jih tožena stranka uveljavlja kot podlago svojega zahtevka, je opredeliti zgolj kot vzdrževalna dela, ki ne pomenijo investicijskih vlaganj, ki bi povečevala vrednost obravnavanega objekta. Toženec tudi ni izvedel vlaganja v obliki inštalacije ogrevanja brez peči in bi sodišče moralo to postavko izključiti iz tožencu priznanih vlaganj. Zmotna je opredelitev sodišča prve stopnje, da je delo tožnice in njene družine v penzionu v P. običajna pomoč staršem in se ne more šteti kot vlaganje, zaradi katere se vrednost zapustnikovega premoženja ni bistveno povečala. Investicije v gospodarsko poslopje in nakup kmetijske zemlje so se financirale izključno iz dejavnosti iz penziona v P. in kmetija sama ni bila donosna. Tožnica je z družino nudila pomoč v penzionu vse svoje dopuste. Sodišče prve stopnje nikjer ne pojasni, katero od izdelanih mnenj izvedenca F. M. je uporabilo pri odločanju. Iz obrazložitve je ugotoviti, da je delno uporabilo izvedensko mnenje iz novembra 2009 in deloma mnenje iz marca 2010. Ker so ocenjene vrednosti v obeh mnenjih različne, bi moralo sodišče uporabiti le vrednosti iz enega mnenja, konkretno izdelanega marca 2010. V kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da je po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljeno dejansko stanje, tožeča stranka v nadaljevanju prikaže izračun, po katerem je njena vlaganja vrednotiti v višini 34/100 vrednosti nepremičnine. Pri tem pritožba ponovno opozarja, da je postavljeni cenilec svoje delo opravil površno in nepopolno, saj cenitev ni izdelana kot je predlagala tožeča stranka. Poda tudi konkretne pripombe na samo izvedensko mnenje. Pritožnica v pritožbi napravi tudi lastni izračun vrednosti vlaganj toženca v predmetno nepremičnino, pri čemer napada izvedensko mnenje zlasti v tem, ker v njem ni upoštevana višina odbitka od teh vlaganj, ki predstavlja vrednotenje elementov stanovanjskega objekta, ki se po svoji vsebini nanašajo na celotni objekt in po takšnem izračunu bi tožencu pripadal delež v višini 4/100, kar bi se lahko izločilo iz zapuščine. Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v višini 85 % in tožena stranka le v višini 37 %, bi sodišče prve stopnje moralo tožnici prisoditi vse njene pravdne stroške in jih naložiti v povrnitev toženi stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev pod 1., 2., 3. in 4. točko I. točke izreka, zoper 4. točko II. točke izreka in zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, v celoti ugodi zahtevku tožene stranke in tožeči stranki naloži tudi povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke. Navaja, da bi tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom lahko uveljavljala zgolj in kvečjemu povračilo nekih domnevnih vlaganj, ne pa stvarnopravne pravice za sebe, kot tudi ne za mater pravdnih strank. Obe obravnavani nepremičnini sta namreč posebno premoženje pokojnega očeta pravdnih strank in njegova izključna lastnina že od leta 1949 dalje, ko jo je pridobil z dedovanjem. Torej mati pravdnih strank nikakor ne more biti skupna lastnica citiranega premoženja. Stanovanjska hiša na teh nepremičninah je obstajala že ob dedovanju in nikoli ni bila na novo zgrajena. Tožeča stranka je kvečjemu vložila neznatna sredstva v nepremičnino, usmerjeno v finalizacijo izdelave mansardnega stanovanja ter v opremo le-tega. Iz beležke matere pravdnih strank, na katero se je tožena stranka ves čas sklicevala, bi to bilo mogoče ugotoviti, vendar je sodišče prve stopnje ni vpogledalo. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo solastne deleže, čeprav jih ne bi smelo, bi jih moralo zgolj od vrednosti stanovanjske hiše in ne bi smelo pri tem upoštevati tudi delavnice, hleva, gospodarskega poslopja in nadstrešnice, ki so izkazano izključna lastnina tožene stranke. Napačen je prikaz, ki je materi pravdnih strank prisodil solastniški delež, pri čemer je sodišče izhajalo, kot da je zgolj ona vlagala sredstva v stanovanje v nadstropju in ne oba z možem. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v pritlično stanovanje vložila zgolj 23.263,90 EUR. Izvedenec F. M. je namreč ugotovil vrednost stanovanja v višini 43.068,00 EUR in to je znesek, katerega je tožena stranka izkazala kot svoj vložek v hišo. V hlev, ki je bila čista novogradnja, je investirala izključno tožena stranka, in to iz sredstev, ki jih je pretežno pridobila z rejo in prodajo bikov. V izpodbijani sodbi je delavnica le enkrat omenjena, čeprav gre za pomemben objekt, ki ga je tožena stranka izdelala z izrecnim dovoljenjem očeta ter s svojimi lastnimi sredstvi, vključno z asfaltiranjem dvorišča. Vrednost delavnice je pri izračunu deleža toženca sodišče prve stopnje enostavno spregledalo. Izvedenih dokazov tudi ni pravilno ocenjevalo in vrednotilo, niti jih ni tehtalo vsakega posebej in še manj vse skupaj. V kolikor bi jih, bi razsodilo tako, kot v pritožbi predlaga toženec. Neutemeljeno so bili zavrnjeni tudi številni dokazi, zlasti ogled na kraju samem, vpogled v beležke matere pravdnih strank, vpogled v projekt za goveji hlev, v fotografije, račune, posojilne pogodbe, v odločbo o statusu kmeta ter ostalo listinsko dokumentacijo, zaslišati pa bi bilo potrebno tudi vse predlagane priče. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o glavni stvari, je nepravilna odločitev tudi o stroških postopka.

Stranki v svojih odgovorih na pritožbo nasprotne stranke zavračata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Najprej je pojasniti, da pritožbeno sodišče ni ocenjevalo pravilnosti tehničnega izračuna vrednosti premoženja, ki se v korist tožeče in tožene stranke izloči iz zapustnikovega premoženja, to je, da se njun prispevek k ohranitvi in povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja ugotovi v vrednosti njunih vlaganj v nepremičnine v primerjavi s celotno vrednostjo te iste nepremičnine. Takšnega načina izračuna namreč pritožbi ne napadata oz. sta nanj obe pristali oz. sta takšen način v svojih zahtevkih obe uveljavljali.

K pritožbi tožeče stranke: Po 32. členu Zakona o dedovanju (ZD) imajo zapustnikovi potomci pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevki k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Torej ni pravica izločitve omejena le na investicijska vlaganja, vsled katerih se vrednost premoženja poveča, ampak se izločitev lahko zahteva tudi za vzdrževalna dela, ki pa imajo za posledico ohranitev vrednosti premoženja. Da je s strani tožene stranke zatrjevana vlaganja v nepremičnino opredeliti kot vzdrževalna dela, izrecno potrdi tožeča stranka, nenazadnje izrecno tudi v pritožbi.

Katera vlaganja je toženec opravil in jih je sodišče prve stopnje upoštevalo kot njegov prispevek k ohranitvi zapustnikovega premoženja, je sodišče prve stopnje utemeljilo z na dokazih temelječih razlogih (glej 8. stran izpodbijane sodbe) in pravilnosti takšne ugotovitve ne more omajati pavšalna pritožbena trditev, da toženec ogrevanja brez peči ni izvedel, ki v ta namen ne ponudi niti dokaza. Pritožbeno sodišče sprejema za pravilnega tudi zaključek in utemeljitev sodišča prve stopnje, da je šteti pomoč tožnice in njene družine v penzionu v P. za običajno pomoč otrok staršem, ki nima za posledico povečanja ali prispevka k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

Pritožbeno zatrjevanje o površnem in nepopolnem izvedenskem delu izvedenca F. M. nima tehtne podlage v pritožbenih navedbah in je to tožeča stranka zatrjevala tudi že v postopku na prvi stopnji, v posledici česar je ta isti izvedenec svoje prvotno pisno izvedensko mnenje enkrat pisno dopolnil in mnenje tudi dvakrat neposredno zaslišan pojasnjeval. Kot ni imelo dvoma v verodostojnost izvedenskega mnenja F. M. sodišče prve stopnje (njegovo verodostojnost utemelji v predzadnjem odstavku na 7. strani izpodbijane sodbe), iz istih razlogov v to mnenje ne dvomi tudi pritožbeno sodišče. Pri tem je v odgovor pritožbi pojasniti, da izvedenec F. M. ni izdelal dveh izvedenskih mnenj, ampak le enega. Pisno mnenje iz marca 2010 je namreč le nadaljevanje – dopolnitev mnenja iz novembra 2009 tako, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno pojasnjevati, iz katerega izmed navedenih dveh pisnih izdelkov črpa svoje zaključke. Pri vseh izračunih pa je izvedenec uporabil cene na dan 30.11.2009 (glej 7. stran pisnega mnenja iz marca 2010).

Ko tožnica v pritožbi napravi svoj lastni izračun svojih vlaganj v nepremičnino zapustnika, to napravi delno mimo ugotovitev izvedenca F. M. o vrednosti njenih vlaganj, tako, da takemu izračunu, glede na poklonitev vere v mnenje izvedenca, ni slediti. Neprepričljivo je tudi pritožbeno pojasnilo o potrebnem upoštevanju odbitka 8.630,44 EUR in pritožbi ni možno slediti oz. se o njej opredeliti niti v tem delu. Prav tako je pritožbenemu sodišču nejasen izračun vrednosti vlaganj toženca v pritožbi in pritožbi ni možno slediti tudi v tem delu. V tabeli na 4. strani poročila izvedenca iz novembra 2009, na katero se v tem delu sklicuje pritožba, namreč ni nobenega v pritožbi navedenega zneska.

Pritrditi pa je pritožbi o materialnopravni zmotni odločitvi sodišča prve stopnje, da stranki glede na njun delni uspeh v pravdi krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tožeča stranka je namreč res uspela s 85 % svojega tožbenega zahtevka in toženec le s 37 %, kar opravičuje odločitev o stroških glede na uspeh strank v pravdi in sicer v razmerju, kot je katera od strank uspela s svojim zahtevkom. Za pravdo potrebni stroški tožeče stranke, odmerjeni po njenih stroškovnikih in v skladu z veljavno Odvetniško in Taksno tarifo znašajo skupno 5.918,35 EUR (tožba, odgovor na nasprotno tožbo, eno pripravljalne vloge, pripombe na izvedensko mnenje, zastopanje na devetih narokih, povišano za pavšalno priglašene stroške zastopanja in 20 % DDV, kar je 10.179 točk oz. ob vrednosti točke 0,459 EUR 4.672,16 EUR, 346,19 EUR strošek izvedenca in 900,00 EUR sodne takse za tožbo in odgovor na tožbo) in je glede na uspeh upravičena do povračila 5.030,60 EUR stroškov. Za pravdo potrebni stroški tožene stranke prav tako odmerjeni po njenem stroškovniku in v skladu z veljavno Odvetniško in Taksno tarifo, znašajo skupno 9.958,43 EUR (odgovor na tožbo in nasprotna tožba, pripravljalni spis, zastopanje na narokih z zamudo časa, pavšalno odmerjeni stroški zastopanja in 20 % DDV, kar je 19.797,90 točk oz. ob vrednosti točke 0,459 EUR 9.087,24 EUR, 525,00 EUR sodna taksa za odgovor na tožbo in nasprotno tožbo ter 346,19 EUR strošek izvedenca), in je glede na uspeh v pravdi upravičena do povračila 3.684,62 EUR stroškov. Pri odmeri stroškov tožene stranke je pojasniti, da je bila upoštevana vrednost spornega predmeta po tožbi 85.000,00 EUR in po nasprotni tožbi 10.000,00 EUR, kar je skupno 1.700,00 točk po Odvetniški tarifi. Po medsebojnem pobotanju stroškov postopka je tožena stranka tožeči dolžna povrniti 1.345,98 EUR teh stroškov.

K pritožbi tožene stranke: Kot pravilno pojasni in utemelji v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje (glej 6. in 7. stran), tožbeni zahtevek glede vlaganj tožnice v zapustnikovo premoženje temelji na 32. členu ZD in glede priznanja lastninske pravice materi pravdnih strank na 51. in 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR). Torej pritožbi v trditvi, da ima tožnica le eventualni zahtevek po povrnitvi vlaganj (obligacijski zahtevek, ne stvarnopravnega), ni slediti. Sodišče prve stopnje prav tako obširno, prepričljivo in materialnopravno pravilno v razlogih izpodbijane sodbe (glej 6. in 7. stran) utemelji, zakaj so v tem postopku obravnavane nepremičnine skupno premoženje zapustnika in njegove vdove Š. L. ter pritožbenemu sodišču v odgovor pritožbi v tem delu ni potrebno podajati novih razlogov.

Če ima pritožba z beležko matere v mislih prilogo B9 v spisu, jo je sodišče prve stopnje vpogledalo v dokazne namene, kar izrecno izhaja iz razlogov sodbe (glej 2. odstavek na 5. strani). V kolikor pa ta beležka ni omenjena ob citiranju ugotovljenega dejanskega stanja, je to stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje. Kaj konkretno bi sodišče prve stopnje z vpogledom v materino beležko lahko drugače ugotovilo, pa pritožba opredeljeno niti ne pojasni in se o takšni pavšalni trditvi ni možno opredeliti.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi se morala zatrjevana vlaganja upoštevati le pri lastništvu na hiši, ne na celi nepremičnini. Po 32. členu ZD se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del predstavlja del celotnega zapustnikovega premoženja in ne fizično točno določen del od tega premoženja, kar potrjuje tudi sodna praksa (glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 40/2001). Prav tako je skladno sodni praksi, da potomec v izločitvenem zahtevku po 32. členu ZD upošteva tudi prispevek svojega zakonca oz. cele svoje družine (glej odločbo Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 158/1996).

Prepričanje pritožnika, da je gradnjo hleva investiral izključno on, je stvar dokazne ocene in da temu ni tako, je z dovolj prepričljivimi razlogi pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitve izpodbijane sodbe (glej 8. stran). Enako kot za hlev to velja za delavnico. Res sodišče prve stopnje omenja delavnico v obrazložitvi izpodbijane sodbe le enkrat (glej 2. odstavek na 8. strani), vendar je že s to navedbo nedvoumno pojasnjeno, da je usoda delavnice enaka usodi hleva, torej da je bil pretežni investitor zapustnik, delo toženca pa je opredeliti le kot običajno pomoč staršem. Sledi, da so nadaljnji razlogi, ko se pojasnjuje gradnja hleva, dejansko tudi smiselno razlogi glede izgradnje delavnice.

Da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti tudi preostale predlagane dokaze, je pavšalna pritožbena navedba, ker pritožba opredeljeno ne pojasni, kaj bi lahko sodišče prve stopnje s posameznimi dokazi drugače ugotovilo. Poleg tega pritožbeno sodišče sprejema vse dokazne ocene sodišča prve stopnje 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) skladne, utemeljena pa je tudi zavrnitev predlaganih, a neizvedenih dokazov, saj njihova izvedba, zlasti ob strokovnih ugotovitvah izvedenca F. M. v njegovem mnenju, ne bi pripomogla k dodatni ali drugačni ugotovitvi dejanskega stanja oz. je z izvedenimi dokazi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa potrebna prevnorelevantna dejstva za odločitev o zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi.

Sklepno:

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče stranke ugodilo, v kolikor je ta utemeljena in temu ustrezno v odločitvi o stroških postopka spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (5. alinea 358. člena ZPP), medtem, ko je pritožbo tožeče stranke v preostalem delu in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna določbi 154. člena ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, in sicer tožena stranka, ker s pritožbo ni uspela in tožeča stranka, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu.