Jedro

S pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi skupnega premoženja, po katerem je bilo stanovanje dodeljeno v last in posest enemu zakoncu, ki je bil dolžan drugemu zakoncu izplačati vrednost njegovega deleža, postane prvi izključni lastnik stanovanja. Ker drugi zakonec od tedaj dalje zaseda stanovanje brez pravne podlage, je dolžan plačati uporabnino po 198. členu OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 650,51 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico ali sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da po njegovem mnenju za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni ne dejanske in tudi ne pravne podlage. Stališče prvostopnega sodišča, da je zasedal stanovanje brez pravne podlage od pravnomočnosti sklepa o razdružitvi, je nepravilno. Brez podlage je bival v stanovanju šele od pravnomočnosti sodbe o izpraznitvi stanovanja. Nadalje pojasnjuje, da mu tožnica ni izplačala denarnega zneska, ki bi mu ga morala izplačati v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o razdružitvi. Toženec ni imel drugega stanovanja, v katerega bi se lahko preselil, o čemer bi lahko povedal, če bi ga sodišče zaslišalo, vendar ga ni. Ker ni imel denarja, tudi ni mogel pridobiti drugega stanovanja. Dokler sodba o izpraznitvi ni bila pravnomočna, je upravičeno uporabljal stanovanje brez dolžnosti plačila uporabnine. Nadalje pojasnjuje, da je v času bivanja plačeval stroške in dve anuiteti za stanovanje, kar ga prav tako opravičuje, da je lahko bival v stanovanju. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Tudi ona zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je s pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi skupnega premoženja, izdanega v sodnem postopku razdružitve, opr. št. N 17/2000, pri Okrajnem sodišču v Krškem, postala izključna lastnica stanovanja št. 23 v Krškem, saj je sodišče skupno premoženje razdružilo tako, da je stanovanje pridobila v izključno last in posest tožnica, ki je bila dolžna tožencu izplačati vrednost njegovega solastninskega deleža, ocenjeno na 2.055.944,00 SIT. Iz sklepa o razdružitvi ne izhaja, da bi nepravdno sodišče odločalo o dolžnostih strank glede pravice bivanja v stanovanju ali pogojevalo dolžnost izpraznitve stanovanja s strani toženca z izpolnitvijo denarne obveznosti s strani tožnice. Tožnica kot izključna lastnica stanovanja ima v skladu z določbo 1. odstavka 37. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja ali razpolaganja lahko določi le zakon. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 38. člena SPZ lahko tudi lastnik omeji svojo pravico za vsak namen, ki ni prepovedan, razen če zakon določa drugače. Tako bi lahko tožnica oddala del stanovanja v najem tožencu s sklenitvijo najemne pogodbe v smislu 1. odstavka 84. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1).

Toženec ne zatrjuje nobenega od razlogov, ki jih zakon določa za omejitev lastninske pravice. Omejitve tožničine lastninske pravice tudi ni v citiranem sklepu o razdružitvi, niti se pravdni stranki o tem nista sporazumeli. Okoliščine, da toženec ni imel denarja za drugo stanovanje, da se ni imel kam preseliti in da mu tožnica ni izplačala vrednosti njegovega deleža na stanovanju v določenem roku, niso opravičljivi razlogi za bivanje v stanovanju brez soglasja lastnice. Tudi dejstvo, da je poravnal nekatere stroške, ki nastajajo z uporabo stanovanja, na odločitev ne more vplivati. V stanovanju je namreč bival, zato je bil del stroškov dolžan poravnati. Če pa je plačal kaj več, bi moral preplačilo terjati od tožnice.

Iz navedenih razlogov je pravilen materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da je toženec uporabljal tožničino stanovanje brez pravne podlage od pravnomočnosti sklepa o razdružitvi skupne lastnine dalje. Na presojo lastništva tožničina tožba na izpraznitev stanovanja nima vpliva v smislu, kot ga zatrjuje toženec. Tožnica je namreč s sodbo, izdano v tem postopku, pridobila izvršilni naslov za izpraznitev stanovanja, kar je bila prisiljena storiti, ker se toženec prostovoljno ni izselil iz stanovanja kljub njenim pozivom. S takšnim zahtevkom pa je tožnica uspela prav zato, ker je bila izključna lastnica stanovanja, saj je le lastnik kvalificiran, da z lastninsko tožbo v smislu določbe 92. člena SPZ zahteva izročitev lastne stvari v posest. Ker je torej toženec uporabljal tožničino stanovanje v svojo korist od zaključka postopka o razdružitvi skupnega premoženja, je v skladu z določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) dolžan nadomestiti tožnici korist, ki jo je imel od uporabe. Po uveljavljeni sodni praksi je v takšnih primerih vrednost koristi ali uporabnina enaka primerni tržni najemnini. Višino uporabnine je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca gradbene stroke in nanjo toženec nima pripomb.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo kljub dejstvu, da toženca ni zaslišalo kot stranko, saj okoliščina, o kateri naj bi izpovedal (da ni imel drugega stanovanja), ni bila relevantna za ugotovitev odločilnih dejstev v tem postopku. Pritožnik zatrjevanih kršitev določb postopka ni obrazložil, zato jih pritožbeno sodišče ne more komentirati. Absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ni našlo. Ker je odločitev tudi materialnopravno pravilna je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki so nastali pritožbeni stroški zaradi vložitve odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP stranka ni dolžna nasprotni stranki povrniti vseh stroškov postopka, pač pa le tiste, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče sodi, da stroški, ki so tožeči stranki nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, ker v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, saj je le ponovila svoja stališča, ki jih je že zatrjevala v teku postopka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pritožbene stroške nosi sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.