Jedro

Podpora iz 31.a člena Uredbe se uporabi le za tiste subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18.4.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 26.11.2001, s katero je ta odločila, da se tožeči stranki ne dodeli podpora za organizacijo odkupa pšenice oziroma rži. Tožena stranka je ugotovila, da je iz izpiska iz sodnega registra razvidno, da je tožeča stranka registrirana tudi za dejavnosti, ki predstavljajo uporabo krušnih oziroma krmnih žit v proizvodnem procesu in zato na podlagi 2. odstavka 31.a člena Uredbe o ureditvi trga z žiti (Uradni list RS, št. 34/01, 55/01, 70/01, 78/01 in 93/01; Uredba) ni upravičena do podpore organizaciji odkupa pšenice oziroma rži iz navedenega člena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je ključno vprašanje v obravnavani zadevi vprašanje razlage določbe 2. odstavka 31.a člena Uredbe. Vlada RS kot izdajatelj Uredbe je po določbi 3. alineje 6. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme, Uradni list RS, št. 54/00) pooblaščena določati upravičence ukrepov kmetijsko tržno cenovne politike, pri tem pa je vezana na 1. odstavek 13. člena ZKme, ki med upravičenci do sredstev našteva tudi pravne osebe, ki opravljajo živilsko ali trgovinsko dejavnost. To pomeni, da so določeni gospodarski subjekti že po zakonu izključeni kot potencialni upravičenci do sredstev iz ukrepov kmetijske politike, določene gospodarske subjekte pa lahko kot upravičence izključi tudi vlada. Podpora organizaciji odkupa pšenice oziroma rži je bila uvedena z Uredbo o spremembah in dopolnitvah uredbe o ureditvi trga z žiti (Uradni list RS, št. 55/01), pri čemer gre za ukrep pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov. Iz obrazca priloga 6, ki je sestavni del Uredbe, je razvidno, da je pri uveljavljanju zahtevka potrebno navesti le podatke, ki se tičejo nakupa, ne pa tudi podatkov o nadaljnji prodaji. Iz tega sledi, da je namen 2. odstavka 31. a člena Uredbe v tem, da se kot upravičenci do podpore v celoti izključijo subjekti, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu ter se podpora iz 31.a člena Uredbe uporabi le za tiste subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo. Tako je tožena stranka materialno pravo pravilno uporabila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da sta tožena stranka in prvostopno sodišče napačno razlagala 31.a člen navedene Uredbe. Opozarja na določilo 15. člena Zakona o kmetijstvu, ki določa, da je namen ukrepov kmetijsko tržno-cenovne politike zagotavljanje stabilnih in za uresničevanje ciljev kmetijske politike primernih prihodkov kmetijskim pridelovalcem. Tožena stranka je tožečo stranko postavila v neenakopraven položaj z ostalimi pridelovalci, kar je v nasprotju z navedenim zakonom, kot tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, določenim v 14. členu Ustave. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovi, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizija uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po oceni revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka, ki je vložila zahtevek za dodelitev podpore organizaciji odkupa pšenice in rži, registrirana med drugim tudi za dejavnosti, ki pomenijo uporabo krušnih oziroma krmnih žit v proizvodnem procesu. Upravičence do omenjene podpore ureja 31.a člen Uredbe, ki v 1. odstavku kot upravičence določa kmetijske zadruge, druge pravne osebe in samostojne podjetnike posameznike, registrirane za odkup in nadaljnjo prodajo žit, ki so s pridelovalci iz Republike Slovenije sklenili pogodbe o odkupu pšenice oziroma rži letine 2001 ter na podlagi teh pogodb pšenico oziroma rž od pridelovalcev tudi odkupili. Drugi odstavek istega člena pa določa, da do podpore iz tega člena niso upravičeni tisti subjekti, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu. Glede razlage omenjene določbe je po oceni revizijskega sodišča potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se podpora iz 31.a člena Uredbe uporabi le za tiste subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo. Takšna razlaga je tudi skladna z namenom predmetne podpore, gre namreč za ukrep pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov, ki temelji na 1. alineji 1. odstavka 19. člena ZKme. Kot je že pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, takšni razlagi v prid govori tudi dejstvo, da je pri uveljavljanju zahtevka potrebno navesti samo podatke, ki se nanašajo na nakup pšenice oziroma rži, ne pa tudi podatke o njuni nadaljnji prodaji oziroma uporabi. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Ker niso podani uveljavljeni revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.