Jedro

Bistvena sestavina prava na vseh ravneh njegovega uporabljanja in ustvarjanja je prava mera. Sodišče zato ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, da bi preizkusilo, ali je bil toženec v predhodnem postopku sposoben razumeti, kakšen je pomen sodnega postopka. Da je bil tega sposoben, se je namreč zanesljivo prepričalo na podlagi drugih okoliščin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvotoženec je dolžan tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške za odgovor na revizijo v višini 35.055 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2006 dalje.

Obrazložitev

V tem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je prvotoženec oče tožnika. Revizija proti takšni sodbi je bila zavrnjena. Prvotoženec je podal predlog za obnovo postopka, ki ga je utemeljeval z dejstvom, da mu je 24.6.2005 kardiološki svetovalec obrazložil, da v času pred operacijo ni bil sposoben preudarno odločati. Zato smatra, da je tega dne izvedel, da mu je bila neupravičeno naložena odgovornost za neizvedbo dokaza z analizo DNK. Sedaj se je pripravljen podvreči preiskavi.

Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo zavrnilo. V razlogih je natančno povzelo, kdaj vse je bil prvotoženec vabljen na odvzem krvi ter tudi pojasnilo, kakšna so bila njegova posamezna opravičila oz. da opravičil v posameznih primerih niti ni bilo. Sodišče se je oprlo tudi na prvotoženčevo izpoved ter upoštevaje številne okoliščine zavrnilo toženčevo dejansko tezo, da naj bi v času postopka ne bil sposoben dojemati lastne pravne situacije. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo.

Proti takšnemu sklepu vlaga revizijo prvotoženec. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeni sklep razveljavi in ugodi predlogu za obnovo postopka. Predlagatelj vztraja, da brez svoje krivde ni mogel opraviti DNK preiskave v predhodnem postopku. Sodišču je ponudil dokumentacijo, iz katere izhaja, da ni bil sposoben ocenjevati vseh ukrepov v postopku in se zaradi tega ni udeležil preiskave na izdane pozive. Predlagal je tudi, naj se o vseh teh okoliščinah in o njegovi sposobnosti presojanja zasliši izvedenec psihiatrične stroke. Nižji sodišči temu predlogu nista sledili, marveč sta o njegovi sposobnosti odločili sami. Napadeni sklep predvsem citira, da je bil prvi toženec vsekakor opravilno sposoben, saj je opravljal delo prokurista in vseskozi sam skrbel za svoje interese. Navaja tudi, da je nemogoče primerjati zahtevno delo prokurista s popolnoma enostavno zglasitvijo na odvzem krvi, ki ne terja nobenega intelektualnega napora. Taka primerjava po revidentovem mnenju ni upoštevna. Tožnik je res opravljal dela prokurista, ki pa so bila rutinska in zanje ni potreben noben intelektualen napor. Pa še ta dela je opravljal takrat, ko se je počutil bolje. Udeležba na preiskavi DNK je res fizično nenaporna. Vendar gre za to, da toženec ni znal in mogel presoditi, ali je nujno in koristno, da to stori, zlasti pa, ali mu bo taka preiskava zdravstveno škodovala. Ali je bil toženčev izostanek krivden ali ne, bi lahko povedal le izvedenec. Ker je sodišče o intelektualnih sposobnostih prvotoženca odločalo samo, namesto da bi o tem povprašalo strokovnjaka, je ravnalo nepravilno in kršilo procesna določila.

Ugotavljanje očetovstva ni formalna zadeva. Očetovstvo se ugotavlja materialno. Sodišče je dolžno iskati pravega očeta. Ob tem revident poudarja, da dan kritičnega spolnega občevanja in zadnje menstruacije sovpadata. O tej informaciji se sodišče ni izjavilo. Revident tega očitnega nasprotja doslej ni opazil. Sodišče bi moralo to opaziti po uradni dolžnosti in zaslišati izvedenca ginekološke stroke.

Na revizijo je odgovoril tožnik. Navedbe prvotoženca zavrača ter poudarja, da so te večinoma dejanske narave. Predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena sestavina prava na vseh ravneh njegovega uporabljanja in ustvarjanja je prava mera. Predlagateljeva prizadevanja v tem obnovitvenem postopku so znatno onkraj takšne prave mere, kar sta mu na lep način ter s korektno pravno obrazložitvijo povedali že nižji sodišči. Pri tem nista ugodili predlagateljevemu dokaznemu predlogu in postavili izvedenca psihiatrične stroke ter sta tudi pojasnili, zakaj tega nista storili.

Odločitev, da lahko sodišče v obravnavanem primeru samo (tj. brez pomoči izvedenca) odgovori na sporno odločilno vprašanje, sedaj predlagatelj uveljavlja kot postopkovno kršitev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tak revizijski očitek neutemeljen.

Sodišče načeloma(1) ne sme odreči dokaznega predloga z obrazložitvijo, češ da je bilo že dokazano nasprotno. Lahko pa sodišče odreče dokaz z izvedencem, če izvedenčeva strokovna pomoč ni potrebna. Odločilno v konkretnem primeru je zato, ali je sporno vprašanje (upoštevaje vse okoliščine primera) takšno, da sodišče razpolaga z ustreznim znanjem (243. člen ZPP). Ali gre torej za posebno strokovno vprašanje ali pa za vprašanje, ki ga je mogoče razrešiti s splošno izobrazbo,(2) splošnimi življenjskimi izkušnjami in logičnim mišljenjem.

Splošno znano je, da se očetovstvo ugotavlja s krvnimi preiskavami. V sedanjem času je postalo splošno znano tudi to, da te krvne preiskave temeljijo na analizi DNK ter da so zanesljive s skorajšnjo stopnjo gotovosti. Za razumevanje tega dejstva ni treba posebnega znanja, za razumevanje tega, da je torej tudi v konkretnem primeru mogoče ugotoviti očetovstvo s takšno metodo, pa tudi ni treba posebnega miselnega napora. Gre za zelo preprosto aplikacijo splošnega pravila (oz. pojma) na konkreten primer. Konkretizacije s takšno stopnjo zapletenosti se vrstijo v vsakdanjem življenju slehernega posameznika. Kdor je sposoben skrbeti sam zase, se mora biti (in se tudi je) sposoben soočati z njimi. Prav tako je splošno znano, da je sodišče oblasten organ ter da so njegove odločitve obvezujoče. Vsakomur je tudi znano, da sodišče ugotavlja dejstva na podlagi dokazov.

Intelektualne sposobnosti ljudi so različne. Ljudje pa se na drugi strani tudi različno odzivajo na takšna splošna dejstva ter imajo do njih različen odnos. Prav zaradi takšnih notranjih lastnosti se marsikdo v sodnem postopku izmika, misleč da bo pri tem uspešen. Osnovnih prvin sodnega postopka se zaveda, a misli, da jih lahko ukane. Morda takšno prepričanje temelji tudi na pomanjkljivem poznavanju in razumevanju tistih pravil postopka, ki preprečujejo zlorabo procesnih pravic in onemogočajo zavlačevanje (11. člen ZPP), dalje tistih pravil, ki govorijo o edicijski dolžnosti stranke (peti odstavek 227. člena ZPP), o posebnem položaju strank v zvezi z njihovim zaslišanjem (262. člen ZPP) ter o ogledu stvari, ki je pri stranki (222. členu ZPP). Vendar pa se stranka ne more kasneje, ko se njeno izmikanje izkaže za jalovo, sklicevati na svoje nepoznavanje ali nerazumevanje teh pravil. Izvedenec bi morda res lahko pojasnil notranje procese, zaradi katerih je bilo stranki oteženo razumevanje tega sklopa pravil, a takšna pojasnila bi bila prav zaradi povedanega brez vsakega pomena za rešitev te zadeve. Tisto, kar pa presega pravo mero, pa je, da bi moralo sodišče v tej zadevi s pomočjo izvedenca preizkušati, ali je prvotoženec v predhodnem postopku zmogel razumeti pojme iz prejšnjega odstavka ter ali jih je bil zmožen konkretizirati na svoj primer. O tem, da je bil toženec sposoben razumeti, da se s krvno preiskavo dokazuje očetovstvo, na ugotovitev katerega je tožen, ter da mora v ta namen priti na odvzem krvi, pa se je sodišče lahko popolnoma zanesljivo prepričalo s pomočjo vseh ostalih okoliščin, tudi tistih, ki jih je v obnovitvenem postopku ugotovilo na podlagi prvotoženčevega zaslišanja. To miselno pot sta sodišči tudi ustrezno in prepričljivo obrazložili. S temi razlogi pa revizijsko sodišče soglaša. Vse ostalo, kar navaja revizija, pa sodi v okvir spodbijanja dejanskega stanja in še to dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku. Tega pa ne bi mogla uveljavljati niti v reviziji zoper sodbo, kaj šele v reviziji zoper sklep, izdan v obnovitvenem postopku (tretji odstavek 370. člen ZPP).

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je na neutemeljeno revizijo odgovorila. Ker je s svojim nasprotnim predlogom, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne, uspela, ji je revident v skladu z merilom iz prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti stroške za to vlogo. Revizijsko sodišče je priglašene stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, jim prištelo dolžno sodno takso ter tako odmerjene stroške naložilo v plačilo tožeči stranki (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tudi pri takšnem pravilu velja prava mera. Primer, ko je nadaljnje izvajanje dokazov nesmiselno in zato nepotrebno je, če je očetovstvo dokazano z DNK analizo - prim. sodbo VS RS II Ips 429/2006. Op. št. (2): Prim. J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 475 in nasl., Ljubljana 2006.