Jedro

Pri navajanju dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje navedlo, da je prečitalo tudi izpovedbo priviligirane priče, čeprav ta ni bila vabljena na glavno obravnavo, s čimer je ravnalo v nasprotju z določbo 3. točke drugega odstavka 340. člena ZKP. V izpodbijani sodbi je pričino izpovedbo omenilo v zvezi z ugotavljanjem pravno nepomembnih okoliščin, zaradi česar ni mogoče trditi, da se sodba opira na ta dokaz (izpovedbo priviligirane priče) in da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca in zagovornika obtoženega I.V. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo obtoženega I. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje mamil po prvem odstavku 245. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obtožencu je odvzelo mamilo in mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 352.140,00 SIT ter povprečnino 60.000,00 SIT.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji in zagovornik brez navedbe pritožbenih razlogov, iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Državni tožilec predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obtožencu izreče "nepogojno kazen zapora". Zagovornik pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje ali pa izrek milejše kazenske sankcije. Predlaga tudi, da naj se obtoženec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

Višji državni tožilec je enako kot v pisnem mnenju predlagal, da naj višje sodišče zagovornikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno, ugodi pa pritožbi državnega tožilca.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zagovornikovih pritožbenih navedb o nedokazani povezanosti med najdeno indijsko konopljo in obtožencem drugostopenjsko sodišče ni sprejelo. Dejstvo je namreč, da so policisti na posestvu oziroma na gnojni jami poleg obtoženčevega gospodarskega poslopja našli 416 sadik indijske konoplje glede katere je bilo ugotovljeno, da gre za mamilo. Obtoženec je sam priznal, da je še do leta 1993 na to gnojno jamo vozil hlevski gnoj. Zaradi sajenja indijske konoplje na isti gnojni jami pa je bil obtoženec tudi že kaznovan z odločbo sodnika za prekrške. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je obtoženec občasno vračal v C. (tako priče S.K., F.K., A.B.) iz česar sledi, da je bila obtoženčeva dejavnost opazovana s strani domačinov, ki so o njegovem početju tudi obvestili policijo. Obtoženčevo vračanje na posestvo je bilo glede na gospodarsko neuporabnost objekta nedvomno povezano z vzgajanjem posajene indijske konoplje, pri čemer je razumljivo, da vsi obtoženčevi obiski glede na odročnost objekta gotovo niso mogli biti opazovani. Višje sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitev izpodbijane sodbe o primernosti kraja sajenja konoplje glede na njegovo nesporno odročnost, saj so se na tem območju gibali predvsem domačini. Zaradi navedenih razlogov višje sodišče ne sprejema pritožnikovih argumentov, s katerimi želi prepričati, da obtoženec ni bil storilec kaznivega dejanja.

Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe zagovornika, češ da ni z gotovostjo ugotovljeno, da je vzorec štev. 3 vseboval konopljo iz gnojne jame. To je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zapisnika o ogledu kraja najdbe navedene konoplje kot tudi dopisa o posredovanju vzrocev za analizo. Potek postopka je opisal tudi priča B.V., ki je med drugim pojasnil, da se vsak odvzeti vzorec spravi v vrečko, na katero se označi številka vzorca oziroma lokacija odvzema.

Navedeni dokazi in dejstva po mnenju višjega sodišča zato tudi v tem delu pritožbi jemljejo prepričljivost. Dejstvo, da je bil predsednik senata v celoti seznanjen z izločenimi (nezakonitimi dokazi) po razveljavitvi sodbe ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V postopku na prvi stopnji so bili namreč izločeni vsi dokazi, ki so bili povezani ali pridobljeni z nezakonito hišno preiskavo in se sedaj sodba na te dokaze ne opira.

Pritožnik med postopkom vse do pritožbe tudi ni izražal nikakršnih dvomov v nepristranost predsednika. Tudi s svojimi pritožbenimi navedbami ni prepričal v verjetnost, da izrečena sodba temelji na vnaprejšnjem prepričanju sodnika ustvarjenem na podlagi izločenih dokazov, ugotovljena pravilnost in zakonitost sodbe to potrjujeta.

Pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da je priča H.L. priviligirana priča, da na zadnjo glavno obravnavo ni bila povabljena in da se zato izpodbijana sodba na njeno izpovedbo ne sme opirati. Sodišče prve stopnje v povzetku dokaznega postopka navaja, da je v soglasju s strankami prečitalo tudi izpovedbo te priče, vendar pa iz razlogov sodbe izhaja, da se na njeno izpovedbo sodba ne opira, čeprav jo sicer omenja pri ugotavljanju pričine in obtoženčeve prejšnje povezanosti z mamili oziroma indijsko konopljo, o čemer pa se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo že na podlagi odločbe sodnika za prekrške v B.. Sklicevanje izpodbijane sodbe na izjavo L. torej višje sodišče šteje kot pravno povsem irelevantno, zaradi česar ocenjuje, da ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji v okviru pritožb državnega tožilca in zagovornika je višje sodišče ocenilo, da je bila obtožencu glede na ugotovljene okoliščine izrečena primerna kazenska sankcija. Količina sadik indijske konoplje (416 sadik), ki jih je gojil obtoženec, res sicer ni majhna, ni pa tudi tako velika, da bi sama zase opravičevala izrek zaporne kazni, za katero se zavzema državni tožilec. Njegovemu predlogu višje sodišče ni moglo ugoditi tudi zato, ker obtoženec doslej sodno še ni bil kaznovan in ker kaznivih dejanj tudi kasneje ni več ponavljal, zaradi velike oddaljenosti dogodka (dejanje je bilo storjeno v letu 1994) pa tudi zaradi njegovih družinskih in socialnih razmer, ki jih ugotavlja izpodbijana sodba. Pri poudarjanju potencialne nevarnosti mamila za zdravje ljudi je treba tudi upoštevati, da je bila konoplja zasežena v začetni fazi rasti in da gre za manj nevarno mamilo, ki ne povzroča psihofizične odvisnosti. Dejstvo, da je obtoženec pred storitvijo kaznivega dejanja že bil kaznovan pri sodniku za prekrške zaradi podobnega prekrška je bilo primerno upoštevano in ovrednoteno, med drugim tudi v določitvi daljše - tri letne preizkusne dobe.

Pritožbene navedbe zagovornika, da obtoženec nima s čim plačati stroškov kazenskega postopka niso podkreljene z nikakršnimi dokazili, zaradi česar višje sodišče predlogu za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka ni ugodilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavljata. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, zato je izpodbijano sodbo potrdilo kot pravilno in zakonito.

Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP). Povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.