5. 10. 2010

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi samostojnega podjetnika Radomirja Iliča, s. p., Piran, ki ga zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji 5. oktobra 2010

odločil:

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Ip 597/2008 z dne 28. 11. 2008 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče zavrnilo pritožbo pritožnika (v izvršilnem postopku dolžnika) zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Pritožbeno sodišče je njegov ugovor štelo za neobrazložen, ker naj bi le posplošeno navajal, da je vse račune plačal tudi tako, da je denar izročil na roke upnice oziroma njenemu možu, in naj ne bi konkretno zatrjeval kdaj, kje in kolikšne zneske je plačal na roke predlagani priči. Zato je sodišče menilo, da sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem te priče niti ni moglo upoštevati, ker dolžnik v zvezi z dokazom ni navedel nobenih konkretnih dejstev v smeri opisa historičnega dogodka glede plačevanja spornih računov.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je v ugovoru zatrjeval, da upnici ničesar ne dolguje, ker ji je vse terjatve iz naslova opravljanja knjigovodskih storitev plačal prek računa ali na roke njej ali njenemu možu. Trdi, da je navedel, da upničin mož natančno ve, da so bila vsa plačila izvršena in to tudi njemu z vednostjo in soglasjem upnice, zato je pritožnik kot dokaz predlagal zaslišanje navedene priče. Navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da navedeni dokaz ni pomemben za odločitev o ugovoru, ker dolžnik ni bil v obligacijskem razmerju z upničinim možem, temveč z upnico. Navaja, da je pritožbeno sodišče priznalo, da je takšno stališče zmotno. Zatrjuje, da je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da so pritožnikove ugovorne navedbe glede plačevanja računov presplošne in da ugovor ne dosega standarda obrazloženosti. Pritožnik meni, da bi sodišče glede na njegove ugovorne navedbe moralo zaslišati predlagano pričo. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, pritožnik meni, da mu je odreklo pravico do sodnega varstva. Trdi, da gre za samovoljo sodišča, ki ni hotelo raziskati bistva zadeve z zaslišanjem priče, temveč se je temu izognilo z očitno napačno razlago standarda obrazloženosti ugovora. Trdi, da v fazi podajanja ugovora njegove navedbe zadostujejo za izpolnitev standarda obrazloženosti ugovora in da je svoje navedbe podkrepil z dokazom. Navaja, da je v postopku dovoljeno izpolnitev dokazovati tudi s pričo.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom senata št. Up-343/09 z dne 27. 5. 2010 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Kopru. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v izvršilni zadevi, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju nasprotne stranke pritožnik ni izkazal, da je terjatev v celoti ali v delu poplačal. Meni, da pritožniku z neizvedbo predlaganega dokaza (zaslišanjem priče) ni bila kršena človekova pravica. Pritožniku očita, da bi moral glede na to, da je menil, da je izjava predlagane priče ključnega pomena za izkaz plačila terjatve do upnice, pričo pripeljati s seboj na narok ali pa predložiti njeno pisno izjavo. Nasprotna stranka poudarja, da je sodišče pričo vabilo, vendar je ugotovilo, da je na danem naslovu nedosegljiva in da nima naslova v Republiki Sloveniji. Meni, da sodišči nista odločali pavšalno in neskrbno. Poudarja, da je sodišče prve stopnje izvedlo tudi obsežen dokazni postopek. Meni, da sta obe odločitvi sodišč, čeprav so pravna stališča pritožbenega sodišča drugačna od sodišča prve stopnje, razumni in obrazloženi. Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožniku, ki se nanj ni odzval.

B.

4.Glavni očitek pritožnika v obravnavani zadevi je, da je pritožbeno sodišče štelo, da je njegov ugovor neobrazložen, in je zato potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov ugovor zavrnilo. Meni, da mu sodišči nista omogočili obravnave njegovih stališč in ugovorov v pravdnem postopku. S tem naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

5.Če je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine neobrazložen, ga sodišče v skladu z zakonom s sklepom zavrne (peti odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09 in 51/10 – v nadaljevanju ZIZ). Tak ugovor se namreč na podlagi prvega odstavka 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ šteje za neutemeljen. Če se z ugovorom izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Kot je Ustavno sodišče poudarilo že v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 16/07, in OdlUS XVI, 37), je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik predlaga dokaze, pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev.

6.V obravnavanem primeru je pritožnik v ugovoru navedel med drugim tudi to, da upnici ničesar ne dolguje, ker ji je vse terjatve iz naslova opravljanja knjigovodskih storitev plačal prek računa ali na roke njej ali njenemu možu, ter je navedel, da mož upnice natančno ve, da so bila vsa plačila izvršena, in to tudi njemu z vednostjo in soglasjem upnice. Kot dokaz za te svoje trditve je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje navedene priče. Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov ugovor izpolnjuje v prejšnji točki navedene kriterije obrazloženosti. Kljub temu je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru štelo, da je ugovor pritožnika neobrazložen. Pri tem se je postavilo na stališče, da zgolj posplošeno navajanje, da je vse račune plačal tudi tako, da je denar izročil na roke upnici oziroma njenemu možu, ne da bi konkretno zatrjeval kdaj, kje in kolikšne zneske je plačal na roke predlagani priči, ne zadostuje. Po mnenju Višjega sodišča zato sodišče prve stopnje tudi dokaza z zaslišanjem te priče ni moglo upoštevati. S tem, ko je pritožbeno sodišče štelo, da ugovor ni obrazložen, je na podlagi domneve iz prvega odstavka 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ odločilo o njegovi utemeljenosti, pritožniku pa je bila odvzeta možnost, da se o njegovi obveznosti na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev odloči v pravdnem postopku. Zato je bila pritožniku z izpodbijanim sklepom kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. V izreku navedeni sklep Višjega sodišča v Kopru je razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

8.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana dr. Etelka Korpič − Horvat in Jože Tratnik. Odločbo je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata