Jedro

Položaj poravnalnega odbora ni tak, da bi samodejno vnaprej izključeval možnosti z udeležbo še drugih izvedencev, če se udeleženci postopka sodnega preizkusa z ugotovitvami odbora iz kakršnihkoli razlogov ne bi strinjali. V tem delu torej posebna ureditev v ZGD-1 o poravnalnem odboru ne spreminja splošnega pravila četrtega odstavka 244. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), da lahko sodišče vselej določi drugega izvedenca, ki ga lahko predlagajo tudi udeleženci postopka.

Z ozirom na specifične določbe ZGD-1 o postopku sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine dokaz z izvedencem pride v poštev šele v drugi fazi tega postopka, po izdelavi mnenja poravnalnega odbora.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo primerno denarno odpravnino ob prenosu delnic manjšinskih delničarjev družbe A. d. d. na glavnega delničarja družbo B. d. o. o., v višini 6,50 EUR za posamezno delnico.

2. Zoper navedeni sklep sta se pritožila predlagatelj in skupni zastopnik manjšinskih delničarjev, smiselno iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta utemeljeni. Ker sta obe pritožbi po vsebini enaki, je sodišče v nadaljevanju obrazložitve namesto dvojinske uporabljalo edninsko obliko.

4. Zaključek o primerni višini denarne odpravnine ob izključitvi manjšinskih delničarjev na podlagi 388. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je sodišče prve stopnje v celoti oprlo na mnenje poravnalnega odbora (red. št. 33), ki je določil, da je bila denarna odpravnina v višini 6,5 EUR na delnico, ki jo je na skupščini A. d. d. dne 27. 7. 2010 ob prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja ponudil glavni delničar (nasprotni udeleženec) primerna in predstavlja ustrezno nadomestilo za delnice izključenih manjšinskih delničarjev. Pritožba sodišču prve stopnje očita zlasti, da ni izvedlo dokaza z imenovanjem izvedenca ekonomske stroke oziroma ocenjevalca vrednosti podjetij, ki ga je v dokaz trditev, da v mnenju poravnalnega odbora določena odpravnina ne predstavlja poštene in primerne cene za delnico, predlagal predlagatelj. Sodišče prve stopnje je navedeni dokaz zavrnilo z obrazložitvijo, da bi s sledenjem predlagateljevemu predlogu obšlo pravila o vlogi in pomenu poravnalnega odbora kot posebnega procesnega organa, ki (namesto izvedencev) pomaga sodišču oceniti višino primerne denarne odpravnine. Menilo je, da, če bi sodišče kljub strokovno utemeljenemu mnenju poravnalnega odbora imenovalo novega izvedenca, ki bi opravil nove cenitve, potem bi bil zakonsko normiran koncept preizkušanja primerne denarne odpravnine povsem izvotljen. Pritožba navedenim razlogom prvostopnega sodišča utemeljeno nasprotuje.

5. Vlogo poravnalnega odbora v postopku določanja primerne denarne odpravnine za manjšinske delničarje je izčrpno in poglobljeno predstavil prof. dr. Saša Prelič v članku Postopki v zvezi z določanjem primerne denarne odpravnine za manjšinske delničarje pri izključitvah in izstopih, statusnih preoblikovanjih in povezanih družbah (Podjetje in delo z dne 6. 10. 2010), ki je bil tudi član poravnalnega odbora v obravnavanem primeru. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema ključne ugotovitve iz navedenega prispevka, saj samo vloge poravnalnega odbora ne bi moglo obrazložiti bolje in k tej predstavitvi tudi nima kaj dodati. „V postopku sodnega preizkušanja ima poravnalni odbor različne vloge. Ima pomen posebnega telesa, sestavljenega iz kvalificiranih strokovnjakov s področja prava, računovodstva, financ ali revizije, ki naj bi s svojo strokovno ekspertizo in izkušnjami pomagali in svetovali sodniku pri odločanju. Njegova presoja ni omejena le na ugotavljanje dejstev, ampak obsega tudi pravno presojo. Poravnalni odbor si tudi prizadeva, da udeleženci postopka spor rešijo s poravnavo. Odboru je torej priznan položaj konciliatorja po vsebini nasprotujočih si interesov udeležencev. Položaj poravnalnega odbora je koncipiran širše (kot npr. položaj izvedencev), in ne gre samo za navadno skupino ekspertov. Tak položaj je odboru zagotovljen z ambicijo, da bi se čim več sporov končalo s za vse udeležence sprejemljivo poravnavo; hitreje in fleksibilneje kot v postopku pred sodiščem. Mnenje poravnalnega odbora ni izvedensko mnenje, ki bi zahtevalo spoštovanje vseh formalnosti, ki sicer veljajo za izdelavo takega mnenja, temveč gre za strokovno stališče v smislu vrednotenja ekonomskih razmerij v zvezi s predmetom obravnavanja. (Zakonska) ureditev odbora ni imela namena izključiti možnosti udeležbe drugih izvedencev in presojanja spornih vprašanj koncentrirati zgolj v rokah poravnalnega odbora, še najmanj pa v tem smislu, da bi bilo sodišče na mnenje odbora vezano in da se ne bi smelo (o odločilnih dejstvih) prepričati tudi drugače. Če bi to bil namen, bi odbor povsem substituiral sodišče in s tem najmanj onemogočil uresničevanje načela proste presoje dokazov (drugi odstavek 214. člena ZPP). Če bi zakonodajalec tak namen imel, bi moral izrecno izključiti uporabo splošnih procesnih pravil o postavitvi in vlogi izvedencev, česar pa ni storil. Poravnalni odbor je organ sui generis, ki naj predvsem s svojo avtoriteto, temelječo na ekspertizi, prepriča udeležence sodnega preizkušanja. Njegova moč je torej predvsem v njegovi strokovni avtoriteti. Kljub temu pa položaj poravnalnega odbora ni tak, da bi samodejno vnaprej izključeval možnosti z udeležbo še drugih izvedencev, če se udeleženci postopka sodnega preizkusa z ugotovitvami odbora iz kakršnihkoli razlogov ne bi strinjali. V tem delu torej posebna ureditev v ZGD-1 o poravnalnem odboru ne spreminja splošnega pravila četrtega odstavka 244. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), da lahko sodišče vselej določi drugega izvedenca, ki ga lahko predlagajo tudi udeleženci postopka“.

6. Zgolj zaradi tega, ker je ZGD-1 določil poseben ekspertni organ v postopku določanja primerne denarne odpravnine, izvedba dokaza z izvedencem torej ni izključena. Za nasprotno stališče ni opore ne v zakonu ne v obstoječi sodni praksi. Drži pa, da z ozirom na specifične določbe ZGD-1 o postopku sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine dokaz z izvedencem pride v poštev šele v drugi fazi tega postopka, po izdelavi mnenja poravnalnega odbora. Prvi odstavek 609. člena ZGD-1 je namreč razumeti tako, da, če je višina primerne denarne odpravnine sporna in se predlagatelj in nasprotni udeleženec sama ne moreta sporazumeti, mora vsaj eden od njiju zahtevati pridobitev izvedenskega mnenja poravnalnega odbora. Vloge poravnalnega odbora torej ni mogoče obiti tako, da bi predlagatelj namesto zahteve po pridobitvi mnenja poravnalnega odbora predlagal postavitev izvedenca. Predlagatelju zato sodišče prve stopnje ne bi smelo očitati, da je sam predlagal angažiranje poravnalnega odbora (9. točka obrazložitve), saj v tej fazi postopka druge možnosti niti ni imel. 7. Ker je v primeru spora o višini primerne denarne odpravnine vključitev poravnalnega odbora v postopek skoraj obligatorna, ima vsak udeleženec pravico, da izpodbija ugotovitve iz mnenja poravnalnega odbora, in da s tem namenom predlaga tudi izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca (brez tega dokaza bi bila zmožnost izpodbiti ugotovitve ekspertnega mnenja poravnalnega odbora bistveno okrnjena). Ali bo takšen dokaz tudi izvedlo, odloči sodišče v odvisnosti od dejanskih okoliščin primera. Pritožbeno sodišče se v načelu strinja s prvostopnim sodiščem, da pravica stranke do izvedenca ni absolutna in da zgolj njeno nezadovoljstvo z ocenjeno primerno višino odpravnine še ne pomeni utemeljenega razloga za imenovanje izvedenca. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru nikakor ne gre za situacijo, ki bi jo bilo mogoče (na strani predlagatelja) opisati zgolj kot „izražanje nezadovoljstva“ z ocenjeno višino denarne odpravnine.

8. Pomembno je opozoriti, da postopek določitve primerne denarne odpravnine v praksi predstavlja hudo (procesno) obremenitev za običajnega manjšinskega delničarja. Le-ta je praviloma bolj ali manj laična oseba, ki nima potrebnih znanj s področja prava, računovodstva, financ ali revizije, da bi v tem postopku sploh lahko postavil sklepčne relevantne trditve, kaj šele argumentirano in konkretizirano nasprotoval ugotovitvam iz mnenja poravnalnega odbora. Procesni položaj povprečnega manjšinskega delničarja je lahko neugoden celo do te mere, da si mora že za oblikovanje zadostne trditvene podlage v predlogu za določitev primerne denarne odpravnine zagotoviti ustrezno strokovno pomoč. Če so njegove trditve presplošne in nepodprte z argumenti in razlogi, če le pavšalno ugovarja ugotovitvam iz mnenja, bo sodišče upravičeno zavrnilo tudi njegove dokazne predloge. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni izkazano takšno neravnovesje med izčrpnostjo, strokovnostjo in težo argumentov predlagatelja in mnenjem poravnalnega odbora. Drugo vodilo, ki sodišču pomaga pri odločitvi o izvedbi dodatnih dokazov, pa je njegova lastna (splošna) ocena mnenja poravnalnega odbora. Sodišče sicer nima potrebnih znanj, da bi lahko samo ocenjevalo strokovnost in pravilnost tega mnenja. Vendar pa je kljub temu dolžno mnenje poravnalnega odbora kot vsako izvedensko mnenje preizkusiti vsaj v splošnem, t.j. ali je mnenje dovolj izčrpno, pregledno in razumljivo, brez smiselnih nasprotij, ki se upirajo razumnemu preizkusu, ali je prepričljivo, ali vsebuje logične in tehtne argumente, ki ga podpirajo ipd.

9. Predlagatelj je že v predlogu za sodni preizkus primerne denarne odpravnine argumentirano in konkretizirano nasprotoval višini v skupščinskem sklepu družbe A. d. d. z dne 27. 7. 2010 določene denarne odpravnine. Svoje trditve je med postopkom podrobno predstavil s predložitvijo Pregleda cenitvenega poročila o primernosti višine denarne odpravnine za iztisnjene male delničarje A. d. d., ki ga je junija 2014 pripravilo Vseslovensko združenje malih delničarjev (A7), z mnenjem sodnega izvedenca D. D. z dne 1. 10. 2014 (A284), po izdaji mnenja poravnalnega odbora pa še z predložitvijo izvedenskega izvida in mnenja E. E., sodne izvedenke za ekonomijo in finance in tudi pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij ter pooblaščene revizorke z dne 30. 1. 2015 (A313), v dokaz teh trditev pa je predlagal postavitev izvedenca, ocenjevalca vrednosti podjetij. Poravnalni odbor k izdelavi mnenja ni pritegnil nobenega izvedenca in ga je v celoti oprl le na podatke in trditve nasprotnega udeleženca, zlasti pa na Poročilo o ocenjevanju vrednosti lastniškega kapitala družbe A. d. d, na dan 31. 12.2009, ki ga je za nasprotnega udeleženca pripravila družba B. d. o. o. julija 2010, ter poročilo o reviziji primernosti denarne odpravnine pooblaščenega revizorja F. F. (oboje B4).

10. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je zaključek prvostopnega sodišča, da je poravnalni odbor (prepričljivo) odgovoril na vsa s strani predlagatelja predložena mnenja, kot tudi na vse argumente, ki jih je predlagatelj ponovno navajal v zadnji vlogi, nepravilen. Niti poravnalni odbor niti prvostopno sodišče se do trditev in ugotovitev izvedenke E. E., ki se štejejo kot predlagatelje trditve, ni opredelilo in nanje ni odgovorilo, (niti ni razvidno, ali je bilo dodatno izvedensko mnenje E. E. sploh vročeno poravnalnemu odboru), zato je bila že iz tega razloga kršena predlagateljeva pravica do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

11. Poravnalni odbor tudi ni prepričljivo odgovoril na ugotovitve iz mnenja izvedenca D. D. Utemeljen je pritožbeni ugovor, da se je poravnalni odbor strinjal z izvedencem P., da bi bilo potrebno izvršiti popravke v izračunih denarnih tokov z upoštevanjem efektivnih davčnih stopenj in ne nominalnih, s čimer je priznal napako v cenitvi B. Pojasnilo poravnalnega odbora, da je bilo potrebno hkrati izvršiti tudi popravke v diskontni meri z upoštevanjem odbitka za majhnost, in da bi se ta dva učinka na koncu izničila, pa je popolnoma neobrazloženo, zato tega zaključka ni mogoče preizkusiti. Z ozirom na to, da gre pri iztisnitvi manjšinskih delničarjev za prisilno razlastitev, se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju izvedenca D. D. (A284, str.3), da poštena vrednost manjšinskega deleža ne more biti enaka njegovi tržni vrednosti, kar terja posebno previdnost pri uporabi različnih diskontov, predvsem pa razlago, zakaj je bil določen diskont uporabljen. V mnenju poravnalnega odbora je tudi izostala obrazložitev tako velikega razkoraka med višino primerne denarne odpravnine po metodi diskontiranih denarnih tokov (6,5 EUR), likvidacijske vrednosti delnice (1,5 EUR) ter njene knjigovodske vrednosti (24 EUR), vse na dan 31. 12. 2009, s čimer je predlagatelj po oceni pritožbenega sodišča vzbudil razumen dvom bodisi v pravilnost oziroma primernost uporabljenih metod ocenjevanja bodisi v pravilnost njihove uporabe. Zato je pritožbena kritika uporabljene metode cenitve oziroma pravilnosti vhodnih podatkov utemeljena. Pritrditi je nadalje pritožbi, da so v mnenju poravnalnega odbora (in v določeni višini primerne denarne odpravnine) povsem spregledana tudi velika investicijska vlaganja v družbo A. d. d., reinvestiranje dobičkov in dobri poslovni rezultati družbe v obdobju od prevzema s strani nasprotnega delničarja do iztisnitve manjšinskih delničarjev (2003-2009).

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih in kršitve iz 8. točke iz drugega odstavka 338. člena ZPP je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Napotki za delo prvostopnega sodišča so razvidni iz dosedanje obrazložitve. Pritožbeno sodišče meni, da bi bilo pred odločitvijo o postavitvi izvedenca smotrno najprej pozvati poravnalni odbor, da se izjavi o ugotovitvah E. E. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.