Jedro

Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka osebnega stečaja. Ima namreč le premoženje v vrednosti 500,00 EUR, dohodkov pa ne prejema, zato bi v stečajnem postopku nastali samo stroški postopka, do delitve stečajne mase in poplačila upnikov pa ne bi prišlo.

Tožena stranka je v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči dolžna presojati razumnost zadeve, četudi je pričakovan izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednik Okrožnega sodišča v Kopru zavrnil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek osebnega stečaja, ki jo je vložil tožnik dne 23. 5. 2012. Iz njene obrazložitve izhaja, da je bilo v postopku odločanja, ob upoštevanju določb 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in določb 382. in 409. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), na podlagi podatkov v spisu ugotovljeno, da tožnik nima nobenih dohodkov in razen osebnega avtomobila v vrednosti 500 EUR, niti premoženja in da v bodoče tega tudi ne pričakuje. Ker tožnik nima premoženja, ki bi predstavljalo stečajno maso, po presoji tožene stranke niti sodišče, ki je po določbah ZFPPIPP pristojno za vodenje osebnega stečaja, nima podlage za začetek postopka. Tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je zato nerazumna. Ker eden izmed kriterijev določenih v 24. členu ZBPP ni izpolnjen je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je zato, ker je kot podjetnik in obenem kot fizična oseba ostal popolnoma brez sredstev, skladno z šestim odstavkom 233. člena ZFPPIPP, pri pristojnem sodišču, podal prošnjo za brezplačno pravno pomoč v obliki plačila predujma za stečaj, saj brez odobrene pravne pomoči, stečajnega postopka ne more predlagati. Toženi stranki očita zmotno in nepopolno uporabo določb ZFPPIPP. Navaja, da določba 382. člena ZFPPIPP, ni predpostavka za uvedbo stečajnega postopka, saj določa le namen vodenja postopka osebnega stečaja. Meni, da so procesne predpostavke za uvedbo stečaja določne v 14., 230., 231., 232., 233. in 384. členu ZFPPIPP, ne pa v določbi 382. člena, ki jo citira tožena stranka. Zatrjuje, da je obrazložitev v izpodbijani odločbi v popolnem nasprotju z ZFPPIPP, zlasti z določbo 378. člena, v kateri je določeno kako se vodi stečajni postopek v primeru, ko je stečajna masa neznatne vrednosti. Glede na določbo osmega odstavka 233. člena ZFPPIPP ne bo v ničemer prizadeta niti javna korist, saj se bodo vsa s strani sodišča izvedena plačila, vrnila v dobro proračuna sodišča, po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka, ko stečajna masa presega s strani sodišča izvedena plačila. V nadaljevanju toženi stranki očita tudi nepravilno uporabo 24. člena ZBPP. Zatrjuje, da bi morala ob upoštevanju 2. alinee navedenega člena ugotoviti, da je brezplačna pravna pomoč v obliki predujma za stečaj za tožnika, glede na njegov osebni in socialno ekonomski položaj, življenjskega pomena. Glede na navedeno sodišču predlaga naj zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Toženi stranki naj tudi naloži plačilo stroškov, ki so tožniku nastali v tem postopku.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila spis z opr. št. Bpp 374/2012, odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialne predpise. Sodišče v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, ker le-ta vsebuje pravno relevantna dejstva, ki jih veže na ustrezno pravno podlago. Razlogov za svojo odločitev zato sodišče ne ponavlja (drugi odstavke 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Pogoj za začetek osebnega stečaja ni samo trajna insolventnost, na katero se sklicuje tožnik, pač pa tudi obstoj stečajne mase, opredeljene v 224. in 389. členu ZFPPIPP. Tožnik sam priznava, da stečajne mase ni oz. da je le-ta neznatna. O tem, da pogoji za sprožitev osebnega stečaja, sploh niso podani, če stečajne mase ni, se je sodna praksa s tega področja že večkrat izrekla (sodbe Upravnega sodišča RS, I U 66/2011 z dne 17. 5. 2011, I U 21/2012 z dne 24. 1. 2012 in sklepi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 20/2011 z dne 17. 2. 2011, Cst 289/2011 z dne 3. 11. 2011). Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik razpolaga le s premoženjem v vrednosti 500 EUR in da ne prejema dohodkov, ki bi omogočili kakršnokoli poplačilo njegovih upnikov, namreč namen osebnega stečaja ne bi bil realiziran. Ker tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in niti v tožbi ne navaja okoliščin in dejstev, s katerimi bi izkazoval pogoje za odpust obveznosti, se po presoji sodišča z začetkom postopka osebnega stečaja, tožnikov pravni položaj v razmerju do njegovih upnikov, glede na določbo drugega dostavka 382. člena ZFPPIPP, ne bi nič spremenil. To pa pomeni, da tožnik ne izkazuje niti pravnega interesa za začetek postopka osebnega stečaja. Tudi sicer pa bi v stečajnem postopku nastali samo stroški postopka, saj do delitve stečajne mase in poplačila upnikov pa sploh ne bi prišlo. Sama sprožitev stečajnega postopka ne bi povzročila niti prenehanja terjatev, ki jih ima Davčna uprava RS kot upnik do tožnika kot dolžnika.

Glede na navedeno sodišče pritrjuje zaključku, da je tožnikova prošnja v zadevi osebnega stečaja nerazumna in kot taka ne izpolnjuje kriterijev iz 24. člena ZBPP. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da v primeru, ko je pričakovan izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP), sodišče ni dolžno presojati tudi ali je zadeva očitno nerazumna. To iz 24. člena in niti iz drugih določb ZBPP namreč ne izhaja. Čeprav sodišče razume premoženjsko in socialno stisko tožnika, sodišče ob obstoječih pravnih predpisih ne more odločiti drugače kot je že odločila tožena stranka.

Sodišče ugotavlja, da pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev, med strankama niso sporna. Zato izvajanje dokazov o dejstvih, ki na odločitev ne morejo vplivati in jih predlaga tožnik, v tem upravnem sporu ni bilo potrebno. Sodišče je zato v skladu z 59. členom ZUS-1, izven glavne obravnave tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.