Jedro

Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZSPJS in prvega odstavka 98.c člena ZObr (kot specialnega zakona v razmerju do ZSPJS) se pripadnikom SV plača v času opravljanja vojaške službe izven Republike Slovenije določi z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Ta v drugem odstavku 3. člena določa, da se pripadniku v mednarodnih operacijah in misijah v času opravljanja vojaške službe izven države izplačujejo samo dodatki, povračila in nadomestila, ki so določena s to uredbo (dodatek za nevarnost na območju delovanja, dodatek za nevarne naloge, dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja ter dodatek za poveljevanje). Ker Uredba izrecno določa, da je tožnik v času dela v tujini upravičen le do določenih dodatkov, v tem času ni upravičen do dodatkov za stalnost, za delovno dobo in za magisterij, do katerih je sicer upravičen v času, ko opravlja vojaško službo v Republiki Sloveniji. Zato tožena stranka tožniku ni dolžna obračunati in izplačati vtoževanih dodatkov za stalnost, za delovno dobo in za magisterij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: - da se ugotovi nezakonitost odločbe tožene stranke z dne 18. 4. 2013 in se ta spremeni tako, da se tožniku priznajo še dodatek za stalnost, dodatek za delovno dobo in dodatek za magisterij v vtoževani višini ter tako, da se pripadniku med koriščenjem posebnega dopusta v MOM plača obračunava v višini nominalne plače z vsemi dodatki (I/1. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožniku od 4. 4. 2013 do 30. 9. 2013 obračunati dodatek za stalnost, dodatek za delovno dobo in dodatek za magisterij v vtoževani višini, od tako obračunanih bruto zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/2. točka izreka); ter - da je tožena stranka dolžna tožniku za čas koriščenja posebnega dopusta v MOM obračunati vsakokratne razlike med izplačanimi nominalnimi plačami brez dodatkov in nominalnimi plačami z vsemi dodatki, od tako obračunanih razlik plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati razliko vsakokratnih mesečnih neto razlik izplačanih plač z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka).

Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku osmih dni toženi stranki plačati stroške postopka v višini 304,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka na podlagi Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju tožnik uporablja izraz Uredba), med koriščenjem posebnega dopusta ni odvezana plačila dodatkov, določenih v KPJS, KPND in ZObr. Uredba je podzakonski akt, ki ne vpliva na zakonske določbe. Tožena stranka je zato zavezana z določbami ZObr in kolektivnih pogodb, zato ji sklicevanje na prvi odstavek 98.c člena ZObr ne more pomagati, saj Uredba ne razveljavlja določb ZObr, KPJS in KPND. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbe pravnih aktov, ki so glede na hierarhijo pravnih aktov nad določbami Uredbe (KPJS, KPND, ZObr, ZDR-1). Iz ZObr jasno izhaja, da je tožnik upravičen do dodatka za stalnost in dodatka za delovno dobo, enako pa izhaja tudi iz KPJS, KPND in ZDR-1. Prvi odstavek 129. člena ZObr ne določa, da je treba dodatke izplačevati le v času opravljanja vojaške službe v RS ali v tujini, kar pomeni, da gre za generalno določbo, ki je nad določbami Uredbe in bi tožena stranka na tej podlagi tožniku morala izplačevati vtoževane dodatke. ZObr tudi ne vsebuje nobene specialne določbe, da se med opravljanjem nalog v tujini ne obračuna dopust v skladu z nacionalnimi predpisi in mednarodnim pravom ali da se ne obračunajo dodatki, ki jih določa ZObr. Tožniku je bil dodatek za delovno dobo na MOM dejansko izplačevan (kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), torej je podlaga za njegovo izplačevanje dejansko obstajala. Navedbe sodišča prve stopnje so v tem delu tudi v medsebojnem nasprotju, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da podlage ni in da zato do izplačila ni prišlo, po drugi strani pa, da se je dodatek izplačeval. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da Uredba ne zmanjšuje obsega zakonsko podeljenih pravic, poseglo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da Uredba ni skladna z ZObr in ZDR, saj vsebinsko oži pridobitev pravice, ki je zakonsko predpisano. Posega v zakonsko in ustavno zagotovljene pravice ne odtehta niti primerjava med plačo, ki jo tožnik dobiva v času služenja v tujini in tisto doma. Iz izpodbijane sodbe prav tako ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso SEU. Navaja le zadevo SES Williams in drugi proti British Airways, izpusti pa sodno prakso, na katero se je tožnik skliceval v pripravljalni vlogi dne 22. 12. 2014. Obrazložitev je pomanjkljiva tudi v delu, ki se nanaša na primerjavo rednega letnega in posebnega dopusta. Ker oboje pomeni obdobje počitka, bi moral delavec v obeh primerih prejeti enako plačilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, prav tako izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki z razlogi sodbe ni v nasprotju. Tožnik neutemeljeno navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje najprej navede, da ni podlage za izplačilo dodatkov in da zato do izplačila ni prišlo, nato pa ugotavlja, da se je dodatek izplačeval. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja ugotovitev, da je bil tožniku izplačevan kakršenkoli dodatek, čeprav do njega ni bil upravičen. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve navedlo le, da je irelevanten ugovor tožnika, da so pripadniki Slovenske vojske (v nadaljevanju: SV) v preteklosti prejemali dodatek za delovno dobo, čeprav ga Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.; v nadaljevanju: Uredba), ni določala. Ni pa sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik (oziroma tudi drug pripadnik SV) na misiji dodatek tudi dejansko prejemal. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da čeprav bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik (ali drug pripadnik SV) dodatke v preteklosti prejemal, to še ne bi pomenilo, da je do njih tudi upravičen, zato nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe v nobenem primeru ne bi bilo podano.

7. Podana ni niti absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik smiselno očita sodišču prve stopnje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh primerov sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU), na katere je tožnik opozoril v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do relevantnih navedb tožnika v zvezi z izpostavljeno sodno prakso SEU opredelilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Ker pa se sodišču ni treba opredeliti do vseh navedb, temveč le do tistih, ki so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene oziroma pravno odločilne(1) , očitana kršitev ni podana.

8. Tožnik je bil kot pripadnik SV za čas od 4. 4. 2013 do 30. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven Republike Slovenije. Z odločbo z dne 18. 4. 2013 mu je bila za ta čas določena plača v nominalnem znesku 2.690,71 EUR in dodatki: za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge, za posebne pogoje bivanja in delovanja ter za poveljevanje, odločeno pa je bilo tudi, da se mu med koriščenjem posebnega dopusta plača obračunava le v višini nominalne osnove brez dodatkov. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti navedene odločbe in njeno spremembo tako, da se mu priznajo tudi dodatki za stalnost, za delovno dobo in za magisterij ter da se mu med koriščenjem posebnega dopusta plača obračunava v višini nominalne plače z vsemi dodatki. Zahteva tudi obračun in izplačilo navedenih dodatkov ter obračun in izplačilo razlike v plači za čas koriščenja posebnega dopusta, ki je nastala zaradi nepriznavanja dodatkov. Sodišče prve stopnje je njegove tožbene zahtevke v celoti zavrnilo.

9. Obrambno področje kot specialna zakona urejata Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) in Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.). Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev, to je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZSPJS in prvega odstavka 98.c člena ZObr (kot specialnega zakona v razmerju do ZSPJS) se pripadnikom SV plača v času opravljanja vojaške službe izven Republike Slovenije določi s predpisom (uredbo) vlade.

10. ZSPJS in ZObr torej neposredno napotujeta na določila Uredbe, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se pripadniku v mednarodnih operacijah in misijah (MOM) v času opravljanja vojaške službe izven države izplačujejo samo dodatki, povračila in nadomestila, ki so določena s to uredbo. Prvi odstavek 6. člena Uredbe določa, da je plača pripadnika v MOM sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov, ki so našteti v prvem odstavku 7. člena Uredbe (dodatek za nevarnost na območju delovanja, dodatek za nevarne naloge, dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja ter dodatek za poveljevanje). Ti dodatki so bili upoštevani pri izplačevanju tožnikove plače, kot izhaja iz odločbe z dne 18. 4. 2013. Ker Uredba izrecno določa, da je tožnik v času dela v tujini upravičen le do navedenih dodatkov, v tem času ni upravičen tudi do dodatkov za stalnost, za delovno dobo in za magisterij, do katerih je sicer upravičen v času, ko opravlja vojaško službo v Republiki Sloveniji. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odločba z dne 18. 4. 2013 v tem delu ni nezakonita in da tožena stranka tožniku ni dolžna obračunati in izplačati dodatkov za stalnost, za delovno dobo in za magisterij.

11. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik v času koriščenja posebnega dopusta ni upravičen do izplačila dodatkov, ampak se mu plača obračunava le v višini nominalne osnove. Izrecno določbo o tem namreč vsebuje drugi odstavek 5. člena Uredbe, ki določa, da se pripadniku v MOM plača obračunava po tej uredbi, vendar le v višini nominalne osnove in brez dodatkov, tudi med koriščenjem posebnega dopusta, ki mu pripada v skladu z merili, ki veljajo po predpisih mednarodne organizacije, v okviru katere pripadnik opravlja vojaško službo, oziroma kadar je to predvideno z odločitvijo o napotitvi pripadnika na opravljanje vojaške službe izven države.

12. Glede na izrecno določbo 98.c člena ZObr, ki glede plačnega režima pripadnika SV v času dela v tujini, napotuje na določila Uredbe, ni utemeljena pritožbena navedba, da ureditev v Uredbi posega v zakonsko ureditev in da je z njo v nasprotju, zaradi česar bi bilo potrebno upoštevati ureditev v ZObr oziroma celo v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND; Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj.) ali Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.). Poseben plačni režim pripadnikov SV v času dela v tujini je posledica njihovega drugačnega pravnega in dejanskega položaja, ki izvira iz drugačne vsebine dolžnosti in delovnih nalog vojaške službe v tujini. Ureditev v Uredbi v nobenem smislu ne posega v plačo, ki gre pripadnikom SV v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami za čas dela v Republiki Sloveniji. Pripadniku SV je namreč tudi za čas dela v tujini določena plača v Republiki Sloveniji (z vsemi pripadajočimi dodatki), ki pa v tem času služi le kot osnova za obračun davkov in prispevkov v Republiki Sloveniji ter nadomestil in izplačil za obdobja, ko se pripadnik tudi v tem obdobju nahaja v Republiki Sloveniji (na primer zaradi bolniške odsotnosti). Poleg tega v času opravljanja vojaške službe v tujini Uredba pripadnikom SV namesto dodatkov za stalnost, delovno dobo in za magisterij priznava druge dodatke, ki so povezani z naravo dela v tujini. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije(2). Glede na navedeno ni podan v pritožbi zatrjevani poseg v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.).

13. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki naj bi pritrjevale toženčevim trditvam o nedopustnosti uporabe določbe Uredbe. Te odločbe se namreč nanašajo bodisi na drugačno dejansko situacijo (vprašanje spoštovanja človekovih pravic v primeru razveljavitve glasovanja na lokalnih volitvah) bodisi gre za situacijo, v kateri podzakonski akt bistveno spreminja določbe zakona. To pa je situacija, ki se bistveno razlikuje od situacije v konkretnem primeru, kjer je podzakonski akt izdan ravno na podlagi izrecnih določil zakona in z njim ni v nasprotju, pač pa ga le dopolnjuje.

14. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso SEU (predvsem na zadevo Williams in drugi proti British Airways - C-155/10), ki se nanaša na plačilo nadomestila plače v času rednega letnega dopusta, torej na drugo dejansko situacijo, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve). Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 186/2013 z dne 25. 11. 2013. 15. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-2113/08 z dne 13. 5. 2010. (2) Sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 186/2013 z dne 25. 11. 2013 in opr. št. VIII Ips 203/2013 z dne 11. 11. 2013.