Jedro

Določbe o privatizaciji stanovanj (117. čl. stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94) se ne uporabljajo za funkcijska stanovanja (3. odst. 129. čl. SZ), zato tožena stranka tožniku ni dolžna prodati spornega stanovanja. Dejstvo, da je tožnik prenehal biti član tožene stranke in da ne opravlja več obveznosti po pogodbi z dne 12.10.1972, ne spreminja opredelitve spornega stanovanja kot funkcijskega in ne ustvarja za tožnika pravice do odkupa, za toženo stranko pa obveznosti prodaje po 117. čl. SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke sklenitev prodajne pogodbe za enosobno stanovanje v hiši. Ugotovilo je, da je stanovanje dodelila tožniku tožena stranka s pogodbo z dne 12.10.1972 začasno za dobo dveh let, pri čemer se je tožnik kot aktivni gasilec zavezal izpolnjevati številne naloge v zvezi z dejavnostjo društva. Stanovanje je opredelilo kot službeno stanovanje v smislu 2. alinee drugega odst. 4. člena stanovanjskega zakona oziroma kot funkcijsko stanovanje po 40. členu zakona o stanovanjskih razmerjih. Takega stanovanja pa po določbi 3. odst. 129. čl. stanovanjskega zakona lastnik ni dolžan prodati.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stanovanje po 40. členu zakona o stanovanjskih razmerjih namenjeno le za osebo, ki opravlja službeno dolžnost v zvezi s stavbo, v kateri je stanovanje. Navaja, da je stanovanje pridobil ne glede na delovno ali podobno razmerje, da je pridobil trajno stanovanjsko pravico in ne pravice začasne uporabe stanovanja. Pogodba z dne 12.10.1972 je bila v nasprotju s tedaj veljavnim zakonom. Analogija s hišniškim stanovanjem je pravno zmotna. Stanovanje ni v nobeni zvezi z dejavnostjo tožene stranke.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijske navedbe, da je tožnik pridobil trajno stanovanjsko pravico ne glede na delovno ali podobno razmerje, je v nasprotju z ugotovitvami sodbe prve in druge stopnje. Tožena stranka je tožniku dodelila stanovanje s pogodbo z dne 12.10.1972 za dobo dveh let kot aktivnemu članu gasilskega društva, pri čemer je tožnik prevzel vrsto obveznosti v zvezi z dejavnostjo tožene stranke, in sicer, da bo skrbel za gasilski avto, da bo ob vsakem času kot šofer pripravljen opraviti vožnjo, da bo skrbel za gorivo in mazivo, da bo pomagal pri delih v gasilskem domu in izven in drugo. Upoštevajoč, da je garaža in shramba za goriva v stavbi tožene stranke, je očitno, da obstaja funkcionalna povezava med opravili, ki jih je prevzel tožnik, in med stanovanjem, ki mu ga je dodelila tožena stranka. Časovna omejitev pogodbe na dve leti, opravljanje dolžnosti za toženo stranko v zvezi z njeno dejavnostjo in tudi v zvezi s stavbo, v kateri je stanovanje, so značilnosti pravice začasne uporabe stanovanja, kot jo je opredelil 40. člen zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84), oziroma stanovanjske pravice na funkcijskem stanovanju po 16.čl. prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 18/74 in 10/76). Pri tem ni pomebno, da tožnik pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju, bistveno je, da je prevzel izpolnjevanje obveznosti v zvezi z njeno dejavnostjo in da je opravljanjenje teh obveznosti v funkcionalni zvezi z uporabo dodeljenega stanovanja.

Določbe o privatizaciji stanovanj (117. čl. stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94) se ne uporabljajo za funkcijska stanovanja (3. odst. 129. čl. SZ), zato tožena stranka tožniku ni dolžna prodati spornega stanovanja. Dejstvo, da je tožnik prenehal biti član tožene stranke in da ne opravlja več obveznosti po pogodbi z dne 12.10.1972, ne spreminja opredelitve spornega stanovanja kot funkcijskega in ne ustvarja za tožnika pravice do odkupa, za toženo stranko pa obveznosti prodaje po 117. čl. SZ. Tožnik tudi ni mogel pridobiti pravice do privatizacije zato, ker mu tožena stranka stanovanja ni odpovedala. Odločilna za tožnikovo pravico do odkupa je opredelitev spornega stanovanja kot funkcijskega po 40. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker je ugotovljeno, da je sporno stanovanje funkcijsko, po določbi 3. odst. 129. čl. SZ tožena stranka stanovanja ni dolžna prodati.

Odločitev sodišča prve in druge stopnje je pravilna. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).