Jedro

Pravočasna prijava izločitvene pravice in pravočasno začet postopek za priznanje prerekane pravice le začasno preprečujeta stečajnemu upravitelju prodajo dela premoženja, na katerem se ta pravica uveljavlja (4. odstavek 149. člena ZPPSL) in ne pomenita, da je premoženje iz stečajne mase tudi že izločeno.

Izrek

Pritožba drugo tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) v izreku pod točko 1 združilo oba postopka v skupno obravnavanje in odločanje pod opr. št. U 27/2005; v izreku pod točko 2 je sodišče prve stopnje tožbi prvo tožeče stranke ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 2.12.2004, v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe te stranke zoper odločbo Upravne enote Brežice z dne 17.3.2004, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da o njeni pritožbi ponovno odloči; v izreku pod točko 3 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo drugo tožeče stranke; v izreku pod točko 4 pa je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka tožečih strank. Z navedeno delno odločbo o denacionalizaciji premoženja je prvostopenjski upravni organ odločil: da se Kmečki zadrugi G. z.o.o., z dnem pravnomočnosti te odločbe: 1. vrnejo v last in posest nepremičnine, locirane na parc. št..., vse pripisane k vl. št. 50 k.o..., parc. št..., pripisana k vl. št. 16 k.o... ter parc. št..., pripisana k vl. št. 18 k.o... in 2. vzpostavi solastninski delež do 67/100 na nepremičninah: parc. št. ..., parc. št..., parc. št..., vse pripisane k vl. št. 60 k.o... (I.); dodelitev v last in posest in dodelitev solastninskega deleža do 67/100 se opravi z dovoljenjem zemljiškoknjižnega vpisa na ime Kmečka zadruga G. z.o.o., spremembo zemljiškoknjižnega stanja po tej odločbi izvede pristojno sodišče po uradni dolžnosti (II.); zavezanec za denacionalizacijo nepremičnin pod točko I izreka te odločbe je A. A., proizvodnja in trgovina p.o. - v stečaju,(III.); zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, lociranih na: parc. št..., parc. št. ..., parc. št..., parc..., vse pripisane k vl. št. 85 k.o..., parc. št..., pripisani k vl. št. 46 k.o. ..., parc. št..., vse pripisane k vl. št. 6 k.o..., parc. št... pripisane k vl. št. 35 k.o..., parc. št... pripisana k vl. št. 19 k.o..., parc. št... pripisani k vl. št. 36 k.o... z dne 8.3.1993, zahteva za denacionalizacijo tržnice v ..., locirane na parc. št. 436, pripisane k vl. št. 3 k.o..., trgovine K.v., locirane na parc. št. 8, parc. št. 2 in delu parc. št. 74/1, vse k.o... ter premičnine (oprema in stroji, zaloge materiala in blaga, denarna sredstva, nasadi hrušk, jabolk in breskev) z dne 14.7.1998 ter zahteva za denacionalizacijo parc. št. 121 in parc. št. 122, obe pripisani k vl. št. 9 k.o..., z dne 20.2.2004, se zavrne (IV.).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe k 2. točki izreka se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe: 65., 66. in 68. člena Zakona o zadrugah (ZZad), 67., 68. in 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), 104., 131. in 149. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), na 36. člen ZPPSL-A ter na 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS. Sodišče prve stopnje se strinja s prvo tožečo stranko, da upravna organa, potem ko je bil nad zavezano stranko za vrnitev premoženja v naravi uveden stečajni postopek in je prišlo do kolizije postopka vračanja premoženja in stečajnega postopka, nista pravilno uporabila materialnega prava, ker sta menila, da si je drugo tožeča stranka le s prijavo izločitvene pravice zavarovala svoj položaj v stečajnem postopku in da ta postopek nima vpliva na postopek vračanja. Uvedba stečajnega postopka nad zavezancem za vrnitev premoženja pred odločitvijo o vrnitvi le-tega odpre vprašanje, ali obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi. Po presoji sodišča prve stopnje določba 36. člena ZPPSL-A zavezuje tako upravni organ kot sodišče, sodišče jo uporabi, ko odloča o izločitveni pravici, upravni organ pa, ko odloča o obliki vrnitve podržavljenega premoženja. Pravočasna prijava izločitvene pravice in pravočasno začet postopek za priznanje prerekane pravice pa le začasno preprečujeta stečajnemu upravitelju prodajo dela premoženja, na katerem se ta pravica uveljavlja (4. odstavek 149. člena ZPPSL), in ne pomenita, da je premoženje iz stečajne mase tudi že izločeno. Zmotno je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 99/2001-6 z dne 13.11.2002, saj se stališče sodišča v tej sodbi nanaša na vrnitev parc. št. 8/5, vl. št. 20 k.o..., v kateri pa je prvostopenjski organ odločil že z odločbo z dne 17.12.1996 pred uvedbo stečaja nad zavezanko dne 12.3.1997 in zato nepremičnina ni postala del stečajne mase, kar je sodišče tudi razložilo. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka presoditi posledice uvedbe stečajnega postopka nad zavezancem na postopek vračanja premoženja glede na uveljavljanje zavarovanja zahtevka drugo tožeče stranke in njen uspeh pri tem. V obrazložitvi k 3. točki izreka izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe sklicevala na razloge iz prvostopenjske odločbe, kar ji omogoča 2. odstavek 245. člena ZUP (1986), s tem pa ni bistveno kršila pravil postopka, ker je že prvostopenjski organ v svoji odločbi obširno odgovoril na navedbe, ki jih je drugo tožeča stranka podala v postopku, v pritožbi pa uveljavljala kot pritožbene ugovore. Drugo tožeča stranka ima podlago za uveljavljanje zahtevka za vrnitev zadružnega premoženja svoje pravne prednice Kmetijske zadruge V. v določbi 1. odstavka 65. člena ZZad. Neutemeljeno pa drugo tožeča stranka išče podlago tudi v 2. odstavku te zakonske določbe. Navedena določba je kolerat 47. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), s katerim se je razmejilo premoženje, ki so ga druge pravne osebe po Zakonu o združenem delu vlagale v podjetja v družbeni lastnini, katera so se lastninsko preoblikovala in je bilo izločeno iz lastninjenja. Določba 2. odstavka 65. člena ZZad je torej podlaga za razdružitev premoženja, ki so ga zadružni subjekti s pogodbami ali samoupravnimi sporazumi združili, vlagali ali prinesli v podjetja ali druge pravne osebe. Iz ugovora drugo tožeče stranke pa niti ne izhaja, da bi šlo za takšna vlaganja njene pravne prednice v objekte Kmetijske prodajalne G. Takšna vlaganja je mogoče obravnavati kot terjatev, upravičenje do vrnitve premoženja pa je po ZZad in po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) stvarnopravno upravičenje, in ne obligacijsko (tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah npr. št. U-I-22/95, št. U-I-107/96 razlagalo, da je podlaga pravice do denacionalizacije v lastninski, to je stvarni pravici). Zato je zmotno mnenje drugo tožeče stranke, da vrnitev premoženja lahko zahteva tudi iz naslova vlaganj svoje pravne prednice. Brez pravne podlage je tožničino mnenje, da je bila časovno neomejena pri razširjanju svojega zahtevka. Razširitev zahtevka je po 130. členu ZUP (1986) sprememba zahtevka. Če pa so zahtevki po materialnem pravu časovno vezani, po poteku roka za vložitev, kljub izpolnjenim formalnim pogojem, razširitev zahtevka ni dopustna. Glede na to je odločitev prvostopenjskega organa, ki je zavrnil zahtevek za vrnitev premoženja, naštetega v dopolnitvi - razširitvi zahteve za denacionalizacijo z dne 13.7.1998 in v pripombah na poročilo ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 18.2.2004, pravilna in jo je tožena stranka utemeljeno potrdila. Drugo tožeča stranka torej ne more uspešno uveljavljati vrnitve parc. št. 121 in 122 v zvezi, s katerima se tudi ne more sklicevati, da ju je zahtevala v okviru celotnega posestva, saj je zahtevano premoženje v zahtevi za denacionalizacijo z dne 4.3.1993 opredelila s katastrskimi občinami, vložnimi številkami in posestnimi listi, v katerih ti parceli nista zajeti. Šele leta 1998 po preteku prekluzivnega roka je zahtevala tudi vrnitev tržnice ..., trgovine K.v., premičnin, denarja in sadnih nasadov. Glede dokazovanja lastništva stavb, ki sestavljajo posestvo H., se sodišče strinja z upravnim organom, da dokazovanje le-tega praviloma ni mogoče z izjavami prič, predvsem pa ne kot z edinim dokazom, saj priče lahko podajajo izjave predvsem o dejstvih, ne pa o lastninski pravici kot pravni kategoriji. Lastništva objektov pa tudi ni izkazala z upravnimi dovoljenji, na katera se je sklicevala, saj se ta kot je ugotovil upravni organ, niso nanašala na objekte na posesti H., temveč na objekte vrtnarije H. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da je upravni organ preverjal tudi druge dokaze, ki bi po presoji sodišča lahko bili relevantni za izkazovanje lastništva, pa v njih ni našel podatka, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na lastništvo pravne prednice drugo tožeče stranke na spornih objektih. S pravilnim razlogom je upravni organ zavrnil tudi zahtevek za vrnitev kompleksa kmetijske prodajalne. Niti 1. odstavek 65. člena ZZad niti 3. odstavek 74. člena ZZad varstva prvotnih lastnikov ne vežeta na izid konkretnega postopka. Zato je ugovor drugo tožeče stranke, da ovir za vračilo tega premoženja ni, neutemeljen. Pravnega naslova za prenos lastništva nepremičnin posestva V. (nepremičnine vpisane v vl. št. 35 k.o...) drugo tožeča stranka ni izkazala. V zvezi z vrnitvijo zahtevka za vrnitev poslovne zgradbe M. sodišče pritrjuje stališču upravnih organov, da v letu 1995 sklenjeni sporazum o razdelitvi te nepremičnine izključuje tožničin zahtevek za vrnitev te nepremičnine po 65. členu ZZad. Pojasnilo tožene stranke, da je parc. št. 25 vključena v parc. št. 69/4 ima podlago v posestnem listu. Po presoji sodišča prve stopnje je bilo v upravnem postopku dejansko stanje glede nepremičnin, katerih vrnitev je upravni organ zavrnil, pravilno in popolno ugotovljeno in upravni organ utemeljeno ni sledil zahtevi drugo tožeče stranke za izvajanje dodatnih dokazov. Sodišče prve stopnje je zato tožbo drugo tožeče stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Drugo tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbo prvo tožeče stranke in v celoti ugodi tožbi drugo tožeče stranke oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali toženi stranki. V obširni pritožbi med drugim navaja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije spregledalo namen ZZad, ki je bil med drugim ta, da se zadrugam vrne vse premoženje, ki je prej predstavljalo zadružno lastnino, ne glede na to, ali je bilo premoženje podržavljeno na podlagi akta upravnega organa oziroma z ukrepom državnega organa ali pa je bilo na drug način preneseno na drugo pravno osebo. O tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat zavzelo svoje stališče, med drugim tudi v sodbi opr. št. I Up 1002/2000-2 z dne 17.5.2000. Nikakor se ne more strinjati s pravnim stališčem upravnega sodišča, da je uveden stečajni postopek nad prvo tožečo stranko, ki je zavezanka za vračilo, ovira za vračilo nacionaliziranega premoženja. Poudarja, da v času, ko je bil nad zavezanko uveden stečajni postopek, ZPPSL ni imel določb, ki bi predpisovale, da je stečajni postopek nad zavezancem ovira za tek denacionalizacijskega postopka in za vrnitev premoženja v naravi. Kasnejše spremembe ZPPSL pa so stanje uredile in določile nasprotno, da ni ovire za vračilo premoženja v naravi, če je bil uveden stečajni postopek nad zavezancem. S tem pravnim vprašanjem se je upravno sodišče kot tudi vrhovno sodišče že ukvarjalo, in sicer Vrhovno sodišče Republike Slovenije najmanj v svoji sodbi I Up 99/2001-6 z dne 13.11.2002. Drugo tožeča stranka je s pravočasno prijavo izločitvene pravice glede premoženja, ki je predmet postopka vračanja zadružnega premoženja, zagotovila svoje pravice v stečajnem postopku, s tem, ko je pri Okrožnem sodišču v Krškem dne 20.5.1997 prijavila izločitvene pravice v stečajnem postopku, ki je bil uveden nad prvo tožečo stranko. To pa je pogoj, da stečaj ni ovira za vrnitev predmetnih nepremičnin, ki so z dnem uvedbe stečajnega postopka prešle v zavezančevo stečajno maso. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kot jih ni imela tudi odločba tožene stranke, ki se izpodbija v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje mora odgovoriti na vse navedbe strank in se ne more le sklicevati na razloge, ki so navedeni le v izpodbijani odločbi. Pri reševanju denacionalizacijskih zahtevkov se ni mogoče opirati samo na podatke zemljiške knjige in katastra, saj so bili ti v času socializma in samoupravljanja zelo zapostavljeni. Na poslovni zgradbi Š. je bila in je še vedno vpisana kot imetnica pravice uporabe Kmetijska zadruga G., ki je nesporna pravna prednica upravičenke. Drži, da je bil sklenjen sporazum v letu 1995 med B.B., cvetje H., Kmečko zadrugo in Hranilno kreditno službo B., s katerim so si takrat razdelile solastništvo na tej nepremičnini, vendar ta sporazum ni izključeval in ne izključuje zahtevka iz naslova denacionalizacije drugo tožeče stranke, ampak je urejal samo takratno stanje. Vztraja pri svojem zahtevku, ki se nanaša na Tržnico ..., Trgovino K.v. ter premičnine in meni, da ni bila prekludirana z zahtevkom, saj je denacionalizacijski zahtevek vložila pravočasno. Razširitev zahtevka ne pomeni novega zahtevka, ampak samo povečanje prvotnega, kar je dopustno, zaradi česar bi morala prvostopenjski organ in tožena stranka upoštevati zahtevek kot pravočasen in o njem tudi po vsebini odločiti.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je bilo v obravnavani zadevi na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno.

Drugo tožeča stranka v svoji pritožbi zatrjuje kršitev pravil postopka, ker naj bi prvostopenjsko sodišče svojo sodbo pomanjkljivo obrazložilo in se ni opredelilo do vseh tožbenih navedb. Do pritožbenih navedb naj se ne bi opredelila tudi tožena stranka v upravnem postopku.

Sodišče se je dolžno opredeliti do takih navedb strank, ki so pravno pomembne za zadevo in ne do nerelevantnih navedb strank. V primeru nerelevantnih navedb strank prvostopenjskemu sodišču ni potrebno podrobneje obrazložiti, katere navedbe strank je štelo za nerelevantne, niti ni potrebno podrobneje navajati razlogov za tako stališče, saj je o stališču prvostopenjskega sodišča o nerelevantnosti določenih navedb mogoče sklepati že iz tega, ker v obrazložitvi prvostopenjske sodbe niso navedene kot podlaga za odločitev sodišča. Res je, da tožena stranka ni podala obsežne obrazložitve svoje odločbe, vendar pa se je v tej odločbi sklicevala na določbo 2. odstavka 245. člena ZUP (1986). Po tej zakonski določbi se v obrazložitvi odločbe druge stopnje morajo presoditi vse pritožbene navedbe. Če pa je že organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko organ druge stopnje sklicuje na razloge iz prve odločbe. Tožena stranka je ravnala v skladu s to določbo ZUP (1986), kot je to pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Zato ni podana kršitev pravil postopka v upravnem postopku, kot to zatrjuje drugo tožeča stranka v svoji pritožbi. Glede na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS pa tudi sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Zato pritožbeni ugovor o neobrazloženi izpodbijani sodbi ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo sodbo pravilno obrazložilo.

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na določbo 36. člena ZPPSL-A (Uradni list RS, št. 39/79), ki je začela veljati 30.6.1997 in ki ureja postopek, v katerem se zagotovi izvršitev pravice denacionalizacijskega upravičenca v posebnem primeru, ko kolidirajo trije postopki: lastninsko preoblikovanje, stečaj in denacionalizacija. Glede na to, da so se roki za vložitev predlogov za izdajo začasne odredbe po členih 11 do 13 ZLPP iztekli že v letu 1993, tudi ne more biti nobenega dvoma o tem, da določba 36. člena ZPPSL-A velja za primere, ko so bile odločbe o začasnih odredbah izdane pred njegovo uveljavitvijo. Ustavno sodišče RS ni imelo nobenih pomislekov zoper takšno veljavnost navedene določbe, saj v bistvu le izrecno določa takšne pravne posledice začasne odredbe, kakršne izhajajo iz pravilne pravne razlage že prej sprejetih določb ZLPP, in ureja postopek, v katerem se zagotovi izvršitev pravice denacionalizacijskega upravičenca, ko gre za postopke lastninskega preoblikovanja, stečaja in denacionalizacije (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-278/96). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sklicevanje drugo tožeče stranke na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 99/2001-6 z dne 13.11.2002, neutemeljeno, saj iz te sodbe izhaja bistveno drugačno stanje, kot je v obravnavani zadevi. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. V navedeni zadevi je namreč šlo za odločanje o vrnitvi nepremičnine, o kateri je bilo odločeno z denacionalizacijsko odločbo že pred uvedbo stečaja nad prvo tožečo stranko - zavezanko v denacionalizacijskem postopku (ki je bil uveden dne 12.3.1997) in zato nepremičnina ni postala del stečajne mase. V obravnavani zadevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjski organ in tožena stranka nista pravilno uporabila materialnega prava s tem, ko se nista opredelila do zavarovanja zahtevka drugo tožeče stranke in sta stališče, da stečaj ni ovira za vrnitev nepremičnin v naravi, oprla le na njeno prijavo izločitvenih pravic pri Okrožnem sodišču v Krškem. Pravočasna prijava izločitvene pravice in pravočasno začet postopek za priznanje prerekane pravice pa le začasno preprečujeta stečajnemu upravitelju prodajo dela premoženja, na katerem se ta pravica uveljavlja (4. odstavek 149. člena ZPPSL), in ne pomenita, da je premoženje iz stečajne mase tudi že izločeno. Zato materialno pravo v tem delu ni bilo pravilno uporabljeno, v posledici tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podlaga za uveljavljanje zahtevka za vrnitev zadružnega premoženja drugo tožeče stranke 1. odstavek 65. člena ZZad. To izhaja iz vseh ostalih delnih odločb upravnega organa o denacionalizacijskih zahtevkih drugo tožeče stranke. Vlaganja, ki so povečala vrednost premoženja, pa je mogoče obravnavati kot terjatev, saj je upravičenje do vrnitve premoženja po ZZad in po ZDen stvarnopravno upravičenje in ne obligacijsko (odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-22/95, št. U-I-107/96). Tudi po presoji pritožbenega sodišča drugo tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati vrnitve nepremičnin, glede katerih je bil podan zahtevek za denacionalizacijo po poteku z zakonom določenega roka. Razširitev zahtevka po poteku roka za vložitev, ki je materialni in prekluzivni, kljub izpolnjenim formalnim pogojem, ni dopustna. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki mora za svoje navedbe ponuditi in predložiti dokaze. Le na podlagi ustreznih dokazov je mogoče presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo. Zato lastninske pravice kot pravne kategorije ni mogoče dokazovati le na podlagi izjav prič. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obrazložitev sodišča prve stopnje k 3. točki izreka izpodbijane sodbe tudi glede ostalih zahtev pravilna in se z njo strinja.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je bila pritožba drugo tožeče stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.