Jedro

Ker se tožnik po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, je toženka utemeljeno odločila, da se mu ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 5. 1. 2010 in št. ... z dne 13. 5. 2009 ter da se toženi stranki naloži izdaja odločbe o znižanju delne invalidske pokojnine ter v skladu z njo obračun in plačilo vseh zneskov delne invalidske pokojnine za čas po 20. 1. 2009, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska pokojnine do plačila. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V pritožbi navaja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 93. členu določa pogoje za pridobitev pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in odmero delne invalidske pokojnine. Tožniku je bila z dokončno odločbo v času delovnega razmerja pri delodajalcu S. d.o.o. priznana III. kategorija invalidnosti in na podlagi 1. odstavka 93. člena ZPIZ-1 tudi pravica do delne invalidske pokojnine, ki je bila odmerjena po 2. odstavku 93. člena ZPIZ-1. V 5. odstavku 93. člena ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. odstavku tega člena, zmanjša za 30 %, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje. ZPIZ-1 torej v 5. odstavku 93. člena daje pravno podlago za zmanjšanje že priznane in odmerjene invalidske pokojnine v primeru, da upravičencu do delne invalidske pokojnine preneha delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi. Toženi stranki ni potrebno ponovno ugotavljati obstoj pogojev za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Prenehanje delovnega razmerja upravičenca do delne invalidske pokojnine po njegovi volji ali krivdi ne vpliva na njegovo pravico do delne invalidske pokojnine, temveč zgolj na njeno odmero. Glede 97. člena ZPIZ-1, ki ga navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa tožnik poudarja, da je zavarovancem, ki ob nastanku invalidnosti niso bili obvezno zavarovani in zavarovancem, ki so izgubili delo ali po lastni krivdi prekinili delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti skupno, da jim pravica do delne invalidske pokojnine še ni bila priznana. Za take zavarovance ZPIZ-1 kot pogoj za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine določa prijavo pri Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja. 93. člen ZPIZ-1 in 97. člen ZPIZ-1 tako obravnavata popolnoma različna primera in sta medsebojno neodvisna. ZPIZ-1 nikjer ne določa, da se morajo zavarovanci, ki jim je bila pravica do delne invalidske pokojnine priznana že pred prenehanjem delovnega razmerja, po prenehanju delovnega razmerja prijaviti na Zavodu za zaposlovanje, v kolikor še želijo biti upravičeni do prejemanja delne invalidske pokojnine. Glede bistvenih kršitev določb postopka pa tožnik navaja, da se je pred prenehanjem delovnega razmerja posvetoval pri referentki, zaposleni pri toženi stranki. Tožnik s strani tožene stranke ni bil opozorjen, da bi se moral prijaviti na Zavodu za zaposlovanje. Tožnik očita sodišču, da ni zaslišalo delavke, zaposlene pri toženi stranki, kar bi lahko storilo po uradni dolžnosti. Z zaslišanjem bi se lahko prepričalo o resničnosti navedb tožnika, da je zaradi nepoznavanja predpisov, ostal (nezakonito) brez pravice do delne invalidske pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnik opozarja v pritožbi. Tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni predlagal zaslišanje referentke, zaposlene pri toženi stranki, tega pa skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP ne more uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku (eventualna maksima). Razen tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da vprašanje, kaj je bilo tožniku svetovano pri toženi stranki za rešitev sporne zadeve tudi ni pravno relevantno. Za presojo je odločilno, ali je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 5. 2009, s katero je bilo odločeno, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine z 20. 1. 2009. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 5. 4. 2005 priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 1. 2005 dalje. V 2. odstavku navedene odločbe, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa je določeno, da se delna invalidska pokojnina zavarovancu v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela v mesečnem znesku za nazaj. Tožniku se je delna invalidska pokojnina izplačevala v času, ko je bil v delovnem razmerju. 20. 1. 2009 je tožniku po njegovi volji (na podlagi sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja) prenehalo delovno razmerje. Zaslišan na glavni obravnavi dne 17. 9. 2010 je tožnik izpovedal, da se je na Zavodu za zaposlovanje prijavil šele v mesecu januarju 2010. ZPIZ-1 v 1. odstavku 159. člena določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Tožnik se po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba (omenjeno je storil šele v mesecu januarju 2010). Razen tega tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bil po prenehanju delovnega razmerja vključen v obvezno zavarovanje. V takem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni bil upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Glede izplačevanja je potrebno uporabiti določbo 3. odstavka 159. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina, odmerjena med drugim tudi po 5. odstavku 93. člena, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Na navedeno določbo se navezuje 162. člen ZPIZ-1, kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina in nadomestilo za invalidnost v primeru iz 3. odstavka 159. člena, 160. člena in 161. člena tega zakona izplačujeta za čas, ko je zavarovanec prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine je torej glede na navedene določbe prijava pri zavodu za zaposlovanje. Ker tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke ni bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, je tožena stranka z izpodbijano odločbo utemeljeno odločila, da se tožniku izplačevanje delne invalidske pokojnine ustavi z 20. 1. 2009. Odločitev je tudi skladna z 2. odstavkom izreka že citirane odločbe o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine z dne 5. 4. 2005, ki se nanaša na izplačevanje delne invalidske pokojnine. Ker je bila predmet presoje odločitev tožene stranke o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine, za rešitev predmetne zadeve ni odločilen 97. člen ZPIZ-1, ki ureja vprašanje pridobitve pravice do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila. Tudi tožena stranka svoje odločitve ni sprejela ob sklicevanju na 97. člen ZPIZ-1, temveč na podlagi 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.