Jedro

Ara je premoženjska korist, ki jo ob sklenitvi pogodbe ena stranka izroči drugi stranki zaradi utrditve svoje obveznosti. Za veljavnost are je značilno, da je odvisna od temeljne pogodbe. Če temeljna obveznost ni veljavna, tudi ara ni veljavna.

Ker sta sodišči ugotovili, da osnutek kupoprodajne predpogodbe med prvotoženo stranko in tožnikom (brez številke in brez datuma) pogodbeni stranki nista podpisali, sta pravilno uporabili določilo prvega odstavka 70. člena ZOR, po katerem pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, s tem pa tudi akcesorni dogovor o ari ne.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora drugotožena stranka plačati tožniku 140.306,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti Republike Slovenije, ki tečejo od 15.7.1993 dalje do plačila, in mu povrniti pravdne stroške v znesku 41.462,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.2.1995 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da mora tožnik povrniti prvotoženi stranki 58.174,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnik pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Tožnik še vedno meni, da je ara realen kontrakt in je z njenim plačilom posel realiziran. Najmanj kar je, je realizirana predpogodba, zatorej pomanjkanje podpisa ne more pomeniti neobstoja pravnega posla. Ker toženi stranki tožniku nista ponudili prvotno dogovorjenih prostorov, temveč druge, sta solidarno odgovorni za vrnitev are.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka, ki uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, le-teh v svoji vlogi ni navedla ali obrazložila. Ker revizijsko sodišče tudi samo ni našlo nobene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po določilu 386. člena ZPP po uradni dolžnosti, revizijski razlog po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP ni podan.

Tudi materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili. Ara je premoženjska korist, ki jo ob sklenitvi pogodbe ena stranka izroči drugi stranki zaradi utrditve svoje obveznosti (prvi odstavek 79. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Za veljavnost are je značilno, da je odvisna od temeljne pogodbe. Če temeljna obveznost ni veljavna, tudi ara ni veljavna.

V danem primeru naj bi tožnik s prvo toženo stranko sklenil predpogodbo za nakup nepremičnine. Po določilu 45. člena ZOR je predpogodba takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo kasneje sklenjena druga, glavna pogodba. Ker predpisi o obliki glavne pogodbe veljajo tudi za predpogodbo, bi morala biti slednja po določilu 455. člena ZOR sklenjena v pisni obliki. Kadar pa je za temeljni posel določena oblika, se ara ne more dogovoriti, dokler ni veljaven temeljni posel, sklenjen v predpisani obliki.

Čeprav sodna praksa ni enotno štela, da je ara mogoča tudi pri predpogodbi, sta sodišči pravilno dopustili tako možnost (primerjaj pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16. decembra 1997), toda le v primeru sklenitve pisne predpogodbe. Ker pa sta ugotovili, da osnutka kupoprodajne predpogodbe med prvotoženo stranko in tožnikom (brez številke in brez datuma) pogodbeni stranki nista podpisali, sta pravilno uporabili določilo prvega odstavka 70. člena ZOR, po katerem pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, s tem pa tudi akcesorni dogovor o ari ne. Ara je realen kontrakt (kot navaja revizija), kar pomeni, da ne velja tedaj, ko se stranki dogovorita o njej, temveč šele, ko je ara dana. Toda ara kot akcesorni posel ne more nadomestiti napake v obličnosti glavnega posla - v danem primeru nepodpisane predpogodbe.

Tako se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili določb splošnega dela ZOR o ari in o predpogodbi, ko sta odločili, da tožniku ne gre nerazdelno vračilo dvojne are od obeh toženih strank. Od prvotožene stranke še posebej ne, saj z njo tožnik ni v nobenem pogodbenem razmerju. Toda sodišči sta ugotovili, da je tožnik plačal 140.306,00 tolarjev drugotoženi stranki, ter pravilno sklepali, da tožnik drugotoženi stranki ni bil ničesar dolžan, tako da je bila nepoštena drugotoženka s tožnikovim plačilom neupravičeno obogatena. Zato sta po določilu 214. člena ZOR razsodili, da mora tožniku vrniti tisto, kar je neupravičeno pridobila, z zamudnimi obrestmi vred.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba po določilu 393. člena ZPP zavrniti revizijo kot neutemeljeno.