Jedro

Po določbi 267. člena ZUP (1986) se za nično lahko izreče le odločba, ne pa tudi sklep. Klavzula o pravnomočnosti ni konkretni upravni akt. Zato zoper takšno potrdilo niso možna pravna sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 414/99-11 z dne 15.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka sodbe in sklepa) je upravno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.2.1999 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka zavrgla pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote R. z dne 15.7.1997, v 2. točki je po uradni dolžnosti izrekla navedeni sklep za ničen, v 3. točki pa izrekla za ničen tudi postopek po izdaji navedenega sklepa. S prvostopnim sklepom je prvostopni organ odpravil klavzulo pravnomočnosti na delni denacionalizacijski odločbi Upravne enote R. z dne 17.5.1995. V obrazložitvi izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da je Upravna enota R. z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 17.5.1995, izdano na zahtevo tožnikov in na podlagi poravnave z dne 27.3.1995, pravnemu predniku tožnikov, pokojnemu A.L. (umrlem 8.6.1986), vrnila podržavljeno premoženje. Vlagatelji in zavezanec so se sporazumeli, da zavezanec izplača upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom odškodnino v višini 180.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Na podlagi delne odločbe je Okrajno sodišče v Radovljici 17.7.1995 izdalo sklep o dedovanju, s katerim je odškodnino razdelilo med zakonite dediče opravičenca. Dne 24.5.1995 sta se v postopek denacionalizacije priglasila O. in T.S. kot dediča M. in M.A., ki sta bila v podjetju upravičenca A.L. tiha družbenika. Na podlagi te vloge je prvostopni organ 15.7.1997 izdal sklep, s katerim je odpravil klavzulo pravnomočnosti na navedeni denacionalizacijski odločbi. Z odločbo z dne 2.2.1999 je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnikov in izrekla za ničen sklep o odpravi klavzule pravnomočnosti ter vsa dejanja po izdaji tega sklepa.

Sodišče meni, da je odločba tožene stranke z dne 2.2.1999 nezakonita. V 267. členu ZUP/86 je določeno, da se za nično izreče odločba. Torej ZUP/86 ni predvideval, da bi upravni organ lahko izrekel za ničen sklep. Klavzula pravnomočnosti na odločbi je v smislu ZUP/86 potrdilo iz uradne evidence, torej je potrdilo po 171. členu ZUP. Takšno potrdilo ni konkreten upravni akt. Zato zoper njega niso možna redna ali izredna pravna sredstva in ga tudi ni mogoče odpraviti s posebnim sklepom. Zato je prvostopni organ ravnal napačno, ko je v zvezi s pritožbo O. in T.S. zoper denacionalizacijsko odločbo izdal navedeni sklep. Pravilno bi ravnal, če bi to pritožbo štel za predlog za obnovo postopka in o njem odločil po 256. oziroma 257. členu ZUP/86. Tudi tožena stranka je ravnala napak, ko je zavrgla pritožbo tožnikov.

V pritožbi T.S. navaja, da je stranka z interesom. Opisuje vlogo svojih pravnih prednikov pri poslovanju podržavljenega podjetja in zahteva, "da se celotna zadeva vrne v ponovni postopek." Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora ni delna odločba o denacionalizaciji, ampak odločitev, ki se nanaša na klavzulo pravnomočnosti na tej odločbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločba tožene stranke z dne 2.2.1999 nezakonita. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo naravo in pomen klavzule pravnomočnosti na delni denacionalizacijski odločbi. Pri tem in pri razlogih, ki jih je navedlo za svojo odločitev je pravilno izhajalo iz določb ZUP/86 in ZUS, na katere se sklicuje v izpodbijani sodbi. Glede na podatke predloženih spisov se zato pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča in z razlogi, ki jih je navedlo kot podlago za svojo odločitev. V izogib ponavljanju jih na tem mestu ne navaja ponovno. Tudi vsebina pritožbe ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V njej pritožnik namreč niti ne navaja, niti ne uveljavlja konkretnega pritožbenega razloga. Pritoženo sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere bi moralo paziti že po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.