Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženka v odgovoru na tožbo pojasni, da je pred izdajo izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti pridobila tudi kopijo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je bila izdana prejšnjima lastnikoma. Nadalje šele v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje svoje razloge glede tega, čemu šteje, da je površina pod izzidkom uporabna, tj. da gre za nadstrešek, saj je površina namenjena parkiranju, na kar je lahko tožnica odgovorila šele v pripravljalni vlogi, in sicer s tem, da bo v pritlični etaži prazen prostor, in da sta vozili narisani zgolj na delu izzidka. Po presoji sodišča je s takim vodenjem upravnega postopka prišlo do kršitve 9. člena ZUP.
I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Novo mesto, Občinske uprave, št. 35112-44/2018-6 (631) z dne 5. 3. 2018 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Z izpodbijano odločbo je toženka tožnici odmerila komunalni prispevek v znesku 8.213,32 EUR za dozidavo stanovanjske hiše v Novem mestu na zemljišču parc. št. 504/4 k.o. ... in določila rok ter način plačila tega komunalnega prispevka. Iz obrazložitve izhaja, da je od Upravne enote Novo mesto prejela obvestilo, da je tožnica vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za dozidavo stanovanjske hiše. Na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) ugotavlja, da se bo s posegom povečala obstoječa neto tlorisna površina stanovanjske hiše, in sicer iz 286,25 m2 na 449,46 m2. Gradbena parcela, ki je prav tako določena v PGD, meri 631 m2 ter predstavlja zemljišče parc. št. 504/4 k.o. .... Obstoječa gradbena parcela, ki je povzeta iz enotnega gradbenega dovoljenja št. 351-04-112/99 z dne 21. 4. 1999, pa meri 336,00 m2. Od razlike v velikosti 295 m2 se komunalni prispevek na novo odmeri. Pri izračunu je upoštevala, da se na podlagi 11. člena Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok za MONM) v primeru spremembe gradbene parcele in neto tlorisne površine objekta komunalni prispevek odmeri tako, da se izračuna višina komunalnega prispevka po spremembi in višina komunalnega prispevka pred spremembo. Komunalni prispevek, ki se odmeri zavezancu, predstavlja razliko med njima. Ta razlika znaša v konkretnem primeru 8.213,32 EUR.
2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da je nova gradbena parcela določena v PGD in meri 631,00 m2 ter predstavlja zemljišče parc. št. 504/4 k.o. .... Obstoječa gradbena parcela, povzeta iz enotnega gradbenega dovoljenja št. 351-04-112/99 z dne 21. 4. 1999, meri 336 m2. Razlika med novo gradbeno parcelo in obstoječo gradbeno parcelo je 295 m2. Vsi navedeni podatki so pravilni in so bili pravilno uporabljeni. V preteklosti pojma gradbena parcela ni bilo in se je uporabljal izraz funkcionalno zemljišče. Prvostopenjski upravni organ je zaradi poenotenja pojmov navedel, da je gradbena parcela po prejšnji odločbi znašala 336,00 m2. V zvezi z neto tlorisno površino je organ prve stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe prosil za pojasnilo projektanta A.A., ki mu je dostavil kopijo enotnega dovoljenja št. 351-04-112/99 z dne 21. 4. 1999 ter natančen tloris novega objekta. Z javno uslužbenko, ki je izdala odločbo, je projektant uskladil, da je velikost neto tlorisne površine hiše z dozidavo 449,46 m2. Po prejemu pritožbe je prvostopenjski organ zaprosil za strokovno mnenje Ministrstvo za okolje in prostor, kateremu je poslal fotografijo objekta in opis prizidka. Ministrstvo v odgovoru jasno pove, da se skladno s točko 5.1.3.2. standarda SIST ISO 9836 v neto tlorisno površino vračunajo površine navpične projekcije zunanjega roba krova. Zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je izračunal, da je neto tlorisna površina stanovanjske hiše z dozidavo 449,46 m2. 3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je drugostopenjski organ spremenil razloge za ugotovljeno dejansko stanje glede neto tlorisne površine objekta, in sicer je navedel, da naj bi projektant A.A. velikost neto tlorisne površine stanovanjske hiše z dozidavo uskladil z uslužbenko, ki je izdala odločbo. To ne drži. O tem v upravnem spisu tudi ni nobenega zapisnika o ustni obravnavi ali zaslišanju imenovane osebe. Se pa v spisu nahaja list papirja z na roke napisanimi številkami, ki ni del projektne dokumentacije, in kopija enotnega gradbenega dovoljenja št. 351-04-112/99 z dne 21. 4. 1999, za katerega iz spisa ni razvidno, kdaj in kako sta prišla v upravni spis, niti ni bil nobeden od njiju vročen tožnici, da bi se lahko do njiju opredelila. Drugostopenjski organ se je nadalje oprl na mnenje Ministrstva za okolje in prostor, za katerega je zaprosil po uradni dolžnosti, ki ga ni vročil tožnici, da bi se pred izdajo odločbe do njega opredelila. S tem je bila storjena bistvena kršitev postopka. Poleg tega je toženka napačno ugotovila, da bo neto tlorisna površina novega objekta 449,46 m2. Iz izpodbijane odločbe je namreč mogoče ugotoviti, da so bili v neto tlorisni površini objekta upoštevani tudi prazni prostori med zemljiščem in spodnjo stranjo stavbe, čeprav se lahko v neto tlorisno površino stavbe štejejo samo prostori, ki so lahko koristno uporabljeni. Tudi sodna praksa (I U 411/2013 z dne 6. 6. 2013) potrjuje, da se s skladno s 5. 1. 3. 2. točko ISO 9836 neto tlorisna površina ne ugotavlja za prazne prostore. Nadalje je toženka napačno ugotovila, da naj bi se spremenila gradbena parcela, saj se v naravi ne bo spremenilo nič. Zemljišče, na katerem stoji objekt, in zemljišče, ki bo služilo njegovi rabi, bo ostalo enako, kar je razvidno iz PGD. Toženka je napačno povzela stanje iz gradbenega dovoljenja št. 351-04-112/99 z dne 21. 4. 1999, saj v njem ni opredeljena velikost gradbene parcele, ampak funkcionalno zemljišče. PGD navaja, da je velikost gradbene parcele obstoječa, prav tako pa je toženka napačno ugotovila, da je obstoječa gradbena parcela 336 m2. Velikost gradbene parcele sploh še ni bila določena, saj je bil obstoječi objekt zgrajen pred sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1B), ki je stopil v veljavo dne 1. 1. 2003. Zato z odločbo z dne 21. 4. 1999 velikost gradbene parcele ni mogla biti določena. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Poleg tega zahteva povračilo stroškov postopka.
4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je javna uslužbenka zaradi nejasnosti v PGD večkrat telefonsko komunicirala s projektantom, ki ji je osebno dostavil list papirja s sliko arhitekture, na katerem so ročno napisane številke, in gradbeno dovoljenje z dne 21. 4. 1999. Kopijo odločbe o odmeri komunalnega prispevka z dne 2. 4. 1999, ki je bila izdana prejšnjima lastnikoma B.B. in C.B., pa je javna uslužbenka pridobila po uradni dolžnosti. Za strokovno mnenje je zaprosila tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Po pregledu vse dokumentacije je ocenila, da gre za izzidek, ki dejansko predstavlja nadstrešek, saj je v načrtu arhitekture jasno narisano, da bodo pod njim parkirana vozila, izzidek pa je tudi temeljen, kar pomeni, da je namenjen shranjevanju težjih stvari. V preteklosti pojem gradbena parcela ni obstajal, ampak se je uporabljal izraz funkcionalno zemljišče. Če toženka ne bi pridobila dokumenta z dne 21. 4. 1999, bi si razlagala, da gre za novo gradbeno parcelo in bi odmerila komunalni prispevek za velikost celotne gradbene parcele, kar bi bilo za tožnico manj ugodno. Iz odločbe z dne 2. 4. 1999 namreč izhaja, da sta bila prejšnja lastnika oproščena plačila komunalnega prispevka. Meni, da po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) strokovnih mnenj, ki jih pridobi od ministrstev in drugih organov, ni dolžna pošiljati strankam, da se do njih opredelijo. Odgovor, ki ga je toženka prejela, pa jasno pove, da je tudi po mnenju ministrstva izzidek v praksi nadstrešek oziroma garaža in je zato neto tlorisno površino izračunala pravilno. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in zahteva povračilo stroškov postopka.
5. Tožnica v pripravljalni vlogi opozarja, da takšen postopek dopolnjevanja vloge, kot ga opisuje toženka, ni v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pisnega poziva za dopolnitev vloge pa tožnica ni nikoli prejela. Tožnica in A.A. tudi nikoli nista bila vabljena v skladu z določbama 70. in 71. člena ZUP, niti o ustni obravnavi ni bil sestavljen noben zapisnik. Javna uslužbenka je res večkrat po telefonu komunicirala z A.A., vendar ji slednji ni dajal nobenih izjav kot pooblaščenec tožnice. A.A. in oseba, ki je vodila postopek, se namreč osebno poznata in ga je slednja neformalno poklicala in se izven upravnega postopka pogovarjala še o zadevi. Vse kar ji je povedal po telefonu, je njegovo osebno stališče izven upravnega postopka. Strokovno mnenje Ministrstva za okolje in prostor je zgolj mnenje enega od državnih organov, ki celo ni pristojen za odločanje o istovrstnih upravnih postopkih. Zato drugostopenjski organ nanj ne bi smel opreti svoje odločbe. Tožnica je vsebinsko popolnoma drugačno mnenje pridobila od Zbornice za arhitekturo in prostor. Toženka tudi napačno ugotavlja, da je izzidek namenjen parkiranju avtomobilov, ker sta na načrtih narisani dve vozili in so predvideni temelji. Jasno je, da ima objekt s površino več kot 100 m2 temelje, saj je namenjen bivanju. Temelji nimajo nobene povezave s prostorom pod objektom, ki ne predstavlja nadstreška, ampak spodnjo stran objekta.
6. Tožba je utemeljena.
7. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki v 80. členu določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Merila za odmero komunalnega prispevka so v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZPNačrt podrobneje določena v Pravilniku o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik), ki v sedmem odstavku 6. člena določa, da se zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta ali spreminja namembnost, komunalni prispevek odmeri tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka po spremembi neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta in višina komunalnega prispevka pred spremembo neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta. Komunalni prispevek, ki se zavezancu odmeri, predstavlja pozitivno razliko med komunalnim prispevkom po spremembi in komunalnim prispevkom pred spremembo neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta. Če je razlika negativna, se komunalni prispevek ne plača. 8. Prvi odstavek 11. člena Odloka MONM določa, da se v primeru spremembe obstoječe gradbene parcele, neto tlorisne površine objekta oziroma spremembe namembnosti objekta, komunalni prispevek odmeri na način, da se izračuna razlika med komunalnim prispevkom za predvideno stanje objekta in komunalnim prispevkom za obstoječe stanje objekta. Če je razlika pozitivna, se komunalni prispevek obračuna. V primeru negativne razlike se komunalni prispevek ne obračuna in ne vrača. 9. V obravnavani zadevi sta sporna velikost neto tlorisne površine objekta in gradbene parcele oziroma razlika med površino pred in po dozidavi stanovanjske hiše. 10. Iz upravnega spisa izhaja, da je drugostopenjski organ v sodelovanju s prvostopenjskim dopolnil dokazni postopek in razloge za odločitev v delu, ki se nanaša na neto tlorisno površino objekta, saj pojasni, da je bila velikost neto tlorisne površine usklajena s projektantom, po prejemu pritožbe pa je za strokovno mnenje zaprosil Ministrstvo za okolje in prostor, na mnenje katerega drugostopenjski organ tudi opira svojo odločitev. Očitno je, da je s tem dopolnjeval razloge prvostopenjskega organa. Poleg tega toženka v odgovoru na tožbo pojasni, da je pred izdajo izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti pridobila tudi kopijo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je bila izdana prejšnjima lastnikoma. Nadalje šele v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje svoje razloge glede tega, čemu šteje, da je površina pod izzidkom uporabna, tj. da gre za nadstrešek, saj je površina namenjena parkiranju, na kar je lahko tožnica odgovorila šele v pripravljalni vlogi, in sicer s tem, da bo v pritlični etaži prazen prostor, in da sta vozili narisani zgolj na delu izzidka.
11. Po presoji sodišča je s takim vodenjem upravnega postopka prišlo do kršitve 9. člena ZUP. V postopku je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje stvari (8. člen ZUP), organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (9. člen ZUP). Resnično dejansko stanje naj bi pred izdajo odločbe praviloma ugotovil že prvostopenjski organ. Drugostopenjski organ sicer lahko v svoji odločbi navede drugačne, pravilne razloge za odločitev (tretji odstavek 248. člena ZUP) ali v primeru nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejstev postopek dopolni in te pomanjkljivosti odpravi (prvi odstavek 251. člena ZUP). V obravnavani zadevi je drugostopenjski organ dopolnil postopek tako, da je odločitev prvostopenjskega organa utemeljil z novimi razlogi, vendar pred izdajo odločbe z ugotovitvami dopolnjenega postopka ni seznanil tožnice (kar izhaja tudi iz listin upravnega spisa), da bi se ta lahko o njih izjavila. S tem pa je bila kršena njena pravica, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, mora namreč imeti stranka zagotovljene enake procesne pravice, kot ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji. Imeti mora torej možnost, da se opredeli o dejstvih, ki jih je ugotovil drugostopenjski organ. V obravnavanem primeru pa je drugostopenjski organ svojo odločitev oprl tudi na dokaze, na katere se prvostopenjska odločba ne opira in o katerih se tožeča stranka ni mogla izjaviti. Dodatne razloge za odločitev pa navaja celo v odgovoru na tožbo. Tako postopanje narekuje odpravo izpodbijane odločbe, saj je bila kršena pravica stranke do izjave, kar je bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
12. Glede na to je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Odločalo je na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
13. V zvezi s stališčem toženke, da gre pri izzidku za nadstrešek, pa sodišče v zvezi z vodenjem ponovnega postopka (ter ob tem ko na tem svoje odločitve ne temelji) opozarja na svoje stališče o tem vprašanju v sodbi I U 411/2013 z dne 6. 6. 2013. 14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.