Jedro

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da toženi stranki naloži plačilo na podlagi izpodbijane odločbe plačanega zneska prispevka, saj se v skladu s 65. členom ZZRZI preveč plačan znesek vrne skladno z določbami zakona, ki ureja davčni postopek. Navedeno torej pomeni, da bo že plačani znesek prispevka tožeča stranka lahko terjala od tožene stranke na podlagi Zakona o davčnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS, št. 4932-2-1301975-6 z dne 19. 3. 2014 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 203,80 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) odločil, da mora tožeča stranka kot zavezanec za zaposlovanje invalidov zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) plačati prispevek za mesec oktober 2013 v višini 682,50 EUR. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe ZZRZI, v skladu s katerimi so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža celotnega števila zaposlenih delavcev. Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS. Navedeni predpis je Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju: Uredba). Kvota je glede na dejavnost lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih pri delodajalcu. V kvoto se vštevajo vsi invalidi, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec pa lahko svojo obveznost glede kvote izpolni tako, da ima zaposleno predpisano število invalidov, s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem ali pa s plačilom prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Na podlagi uradnih evidenc je Sklad ugotovil, da ima tožeča stranka skupno zaposlenih 86 delavcev, od tega enega invalida. Kvota invalidov za tožečo stranko po Uredbi znaša 6 %, kar pomeni 5 zaposlenih invalidov. Ker tožeča stranka zaposluje le enega invalida, je za manjkajoče 4 invalide do predpisane kvote dolžna za mesec oktober 2013 plačati prispevek v višini 682,50 EUR.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke, saj je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-36/06-18 z dne 20. 2. 2009 ugotovilo, da je merilo za določite višine kvote vrsta dejavnosti. S tem, ko je zakonodajalec določi, da mora vlada pri določitvi višine kvote upoštevati dejavnost zavezanca, ni kršil splošnega načela enakosti iz 14. člena ustave RS, iz katerega tudi izhaja, da mora zakonodajalec bistveno različne položaje urediti različno. Pritožbeni očitki glede višine kvote, so zato neutemeljeni. Delodajalci so glede na dejavnost, ki jo opravljajo, razvrščeni v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti. Pri tem Uredba kvote določa na prvem nivoju področja dejavnosti navedene standardne klasifikacije. Do sedaj se način določanja kvote ni spremenil, saj socialni partnerji o tem niso dosegli soglasja. V zadevi II U 21/2013, na katero se sklicuje tožeča stranka, sodišče ni meritorno odločilo o stvari, temveč je zadevo vrnilo organu v ponovno odločanje. Je pa v zadevi s podobnim dejanskim stanjem ( I U 1204/2013-8) bilo navedeno, da določbe Uredbe niso v neskladju z zakonom, saj se kvota določa po dejavnostih različno. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je tožeča stranka prispevek v višini 548,56 EUR za mesec oktober plačala dne 8. 11. 2013, glede na to, da zatrjuje, da zanjo velja 2 % kvota, ter da je s tem plačilom v celoti izpolnila svojo obveznost. Navedeno plačilo je Sklad upošteval kot plačila dela obveznosti za mesec oktober 2013. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da drugostopni organ ni vsebinsko odgovoril na pritožbene očitke glede napačne uporabe materialnega prava, da se neutemeljeno zahteva plačilo zamudnih obresti od že nateklih obresti, prav tako tožena stranka ni odločila o stroških pritožbenega postopka. Ustavno sodišče se v odločbi, na katero se sklicuje tožena stranka, sploh ni ukvarjalo z vprašanjem zakonitosti in ustavnosti Uredbe. Da je Uredba v nasprotju z 62. členom ZZRZI, pa se je že izreklo upravno sodišče v zadevi II U 21/2013. Pri določanju kvotnega sistema je treba izhajati iz dejstva, da različne poslovne dejavnosti glede na njihovo različno naravo omogočajo različne možnosti za zaposlovanje invalidov, zato je v tretjem odstavku 62. člena ZZRZI izrecno določeno, da se kvote določajo glede na dejavnost delodajalca. V tožbi nato obširno pojasnjuje statistične podatke za različne dejavnosti, ki za dejavnost potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti, pokažejo, da je v tej dejavnosti zaposlenih okoli 1 % invalidov. Že to kaže, da določanje kvote za to dejavnost ni mogoče na nivoju področja dejavnosti N, kamor je uvrščena dejavnost potovalnih agencij, saj gre za izjemno večkratno odstopanje od povprečja tega področja. Podatki za september 2011 kažejo velika odstopanja med posameznimi oddelki dejavnosti razreda N. Razlika znotraj razreda N je kar 30-kratna, med tem ko je v ostalih dejavnostih bistveno manjša. Tudi v letu 2013 podatki niso drugačni, saj je v okviru dejavnosti potovalnih agencij in s potovanji povezanih dejavnosti od skupno 1784 zaposlenih le 28 invalidov, kar predstavlja 1,57 %. Ureditev po Uredbi, na podlagi katere odloča prvostopni organ, nevzdržno posega v položaj tožeče stranke, saj ves čas presega povprečno število zaposlenih invalidov v njeni dejavnosti in je svojo obveznost, v primeru, ko bi bila predpisana kvota 2 %, za mesec oktober 2013 s plačilom 548,56 EUR v celoti izpolnila. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi, odločbo Sklada pa spremeni tako, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje invalidov. Prav tako zahteva, da ji tožena stranka plača 685,39 EUR, kakor tudi stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Poudarja, da je že ustavno sodišče ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. O načinu določitve kvote je bil dosežen dogovor socialnih partnerjev v okviru ekonomsko socialnega sveta leta 2005 ob pripravi prve uredbe. Do sedaj se način določitve kvot ni spremenil, saj o tem ni bilo doseženo soglasje. Vlada torej ne more določiti brez predloga ekonomsko socialnega sveta drugačnih kriterijev za določanje kvot za zaposlovanje invalidov. Delodajalec je dolžan svojo obveznost izpolniti mesečno do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, zato je v primeru zamude dolžan plačati zamudne obresti. Sklad v odločbi obračuna zamudne obresti do dne navedenega v odločbi, zavezanec pa je poleg navedenih obresti dolžan poravnati tudi zamudne obresti od glavnice od datuma v odločbi do dejanskega plačila. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni bila upravičena do povrnitve stroškov postopka, saj se je ta zanjo končal neugodno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da obravnava oz. je obravnavalo večje število tožb tožeče stranke zaradi plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov na podlagi določb ZZRZI in Uredbe. V vseh zadevah tožeča stranka ugovarja nezakonitost 3. člena Uredbe, ker se kvotni sistem določa na podlagi prvega nivoja dejavnosti Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti. Zatrjuje in dokazuje s statističnimi podatki, da razlikovanje po prvem nivoju dejavnosti pomeni nesprejemljivo neenakost v obravnavanju posameznih zavezancev po sporni Uredbi. V področje dejavnosti N – druge raznovrstne poslovne dejavnosti, kamor sodi tudi dejavnost tožeče stranke, so uvrščene dejavnosti, ki med seboj niso sorodne po nobenem kriteriju. Pri določanju kvot pa je treba združevati dejavnosti, ki ustvarjajo podobne zaposlitvene možnosti invalidov.

V zadevi II U 21/2013, ki se tudi nanaša na tožečo stranko, je sodišče zavzelo stališče, da je Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov v 3. členu v nasprotju z namenom zakonskega določila, na podlagi katerega je bila izdana. Pri tem je navedlo, da je na podlagi tretjega odstavka 62. člena ZZRZI dejavnost tisti razlikovalni znak, glede na katerega se določi kvota znotraj danega razpona. Uredba v 3. členu določa, da se kvota določi po dejavnostih različno glede na področja v skladu z Uredbo s standardni klasifikaciji dejavnosti. Ta uredba v 5. členu določa ravni dejavnosti, ki so: področje, oddelek, skupina, razred in podrazred. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov je kot podlago za različno določitev kvot določila zgolj področje dejavnosti, to je prvi nivo dejavnosti. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-36/06 navedlo, da je vrsta dejavnosti primerno merilo za določitev višine kvote, pri čemer je tudi zapisalo, da je vrsta dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, okoliščina, ki bistveno vpliva na dejanski položaj subjekta in s tem na različnost položajev subjektov, ki opravljajo različne dejavnosti. Očitno je torej, da je bil namen zakonodajalca, da se kvota določi ob upoštevanju razmerja med številom zaposlenih delavcev in zaposlenih invalidov glede na dejavnost. Znotraj posameznega področja dejavnosti, torej na ravni dejavnosti, pa očitno (tudi) po podatkih, ki jih je predložila tožeča stranka, prihaja lahko do velikih odstopanj, kar pa je po mnenju sodišča v nasprotju s tretjim odstavkom 62. člena ZZRZI. Zaključilo je, da je Uredba v 3. členu v nasprotju z namenom zakonskega določila, zato je toženi stranki naložilo, da je dolžna v nadaljnjih postopkih, ki se nanašajo na tožečo stranko, upoštevati 2 % kvoto.

Upravna organa navedenemu pravnemu stališču in napotku sodišča v nadaljnjih upravnih postopkih nista sledila ter sta odločala na podlagi 3. člena Uredbe, torej upoštevajoč kvoto v višini 6 %. V zvezi z navedenimi odločitvami v ponovljenih postopkih je sodišče tudi že odločalo (zadeva II U 269/2013), kjer je tožbam ugodilo in odpravilo odločitve Sklada. Pri tem se je oprlo na svoje stališče o nezakonitosti 3. člena Uredbe, zavzeto v sodbi II U 21/2013, ter posledično uporabilo institut exceptio illegalis, kakor tudi na nesporno okoliščino, da je tožeča stranka z izvršenim plačilom izpolnila obveznost upoštevajoč 2 % kvoto.

Tudi v obravnavani zadevi sodišče ostaja pri svojem pravnem stališču, torej da je obveznost tožeče stranke, glede na ugotovljeno neskladnost 3. člena Uredbe, enaka minimalni obveznosti, kot je določena v 62. členu ZZRZI, to je v višini 2 %. Ker v zadevi ni sporno, da tožeča stranka obveznost v navedeni višini izpolnjuje, oz. da je razliko do višine navedene kvote za mesec oktober 2013 poravnala, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ker je tožbi ugodilo že iz navedenega razloga, ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo, ker niso več relevantni.

Sodišče pa ni sledilo predlogu tožeče stranke, da toženi stranki naloži plačilo na podlagi izpodbijane odločbe plačanega zneska v višini 685,38 €, saj se v skladu s 65. členom ZZRZI preveč plačan znesek vrne skladno z določbami zakona, ki ureja davčni postopek. Navedeno torej pomeni, da bo že plačani znesek prispevka tožeča stranka lahko terjala od tožene stranke na podlagi Zakona o davčnem postopku. Tekom sodnega postopka je tožeča stranka sicer predložila odločbo Sklada z dne 27. 11. 2013, s katero je bila njena vloga za vračilo v identični zadevi zavrnjena, vendar to ne vpliva na to, da mora tudi v obravnavanem primeru postopati po postopku, kot je predviden za vračilo sredstev.

Tožeča stranka je tudi zahtevala povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka. Pri tem je uveljavljala za zastopanje v upravnem postopku po tarifni št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi znesek 107,50 €, za končno poročilo stranki po tarifi št. 2202 12,90 €, za zastopanje v upravnem sporu po tarifni št. 3100 55,90 € ter stroške za fotokopiranje in poštnino. Za navedene stroške je sodišče tožeči stranki priznalo po tarifi št. 6000 7,50 € ter po tarifi št. 6002 20,00 €. Skupaj je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v znesku 203,80 € z DDV. Sodna taksa pa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti v breme proračuna.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). O stroških postopka pa je odločilo na podlagi 25. člena istega zakona, pri čemer je upoštevalo, da je postopek v tej zadevi končan, zato je tudi odločilo o priglašenih stroških pritožbenega upravnega postopka.