Jedro

Pojma „novo“ in „rabljeno“ vozilo sta pravna standarda, ki ju mora pristojni organ ustrezno interpretirati. Pri tem torej ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, kot zmotno meni tožeča stranka. Ali je treba šteti vozilo, ki je že bilo predhodno registrirano, za rabljeno vozilo, je torej pravno vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.4.1999. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Carinarnice Maribor z dne 17.7.1998, s katero je carinarnica ob preverjanju sprejete deklaracije (v nadaljevanju: ECL) z dne 16.7.1998, za sprostitev v prost promet, določila tarifno oznako za blago po navedeni ECL ter določila znesek carine.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka uvozila vozilo (sedlasti vlačilec), ki je bilo malo rabljeno in na videz novo, bilo pa je predhodno registrirano. Tožeča stranka je vozilo deklarirala kot novo, carinski organ pa se s tem ni strinjal in je zato izdal odločbo, s katero je opredelil vozilo kot rabljeno in odmeril carino po višji carinski stopnji za rabljena vozila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil postopek preverjanja točnosti in pravilnosti ECL, ki ga je izvedel carinski organ, v skladu z določbami Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95). Zato meni, da je bila odločba carinarnice – glede na ugotovitve pri pregledu – pravilno izdana, tožbeni očitek, da je prvostopenjska odločitev brez dejanskega temelja, pa ne drži. Prav tako ne drži, da je tožena stranka ugotovila drugačno dejansko stanje kot carinarnica, saj tudi njena odločitev temelji na istih dejanskih ugotovitvah, pri čemer ugotovitev komisije, da je vozilo (po izgledu) novo, za toženo stranko ni bila odločilna in tudi očitno ni pretehtala pri odločanju na prvi stopnji. Res je sicer nepravilna obrazložitev odločbe prve stopnje, kolikor kot pravni temelj za uvrstitev vozila med rabljena vozila navaja navodilo Republiške carinske uprave, vendar je tožena stranka to napako odpravila z navedbo pravilne pravne podlage. Tako pri sklicevanju na Konvencijo (o harmoniziranem poimenovanju in šifrskih oznakah blaga) kot pri sklicevanju na Zakon o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95), gre za uporabo materialnega prava in ne za dejanske ugotovitve, s katerimi bi morala tožena stranka seznaniti tožečo, kot ta zmotno meni. Res je šele nova nomenklatura uvedla različne tarifne postavke za rabljena in nova vozila, s tem da pojma »novo« in »rabljeno« vozilo v tarifi nista bila pojasnjena. Določitev njegove vsebine je bila torej prepuščena carinskim organom, ti pa so po presoji sodišča prve stopnje uvoženo vozilo pravilno uvrstili v postavko, ki velja za rabljena vozila, kot odločilno okoliščino za to pa so utemeljeno šteli predhodno registracijo vozila. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo tožbeni ugovor, ki se nanaša na zastopanje, saj iz obravnavane ECL izhaja, da se je tožeča stranka sama opredelila kot deklarant. Zoper obravnavano sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. V pritožbi obširneje ugovarja izvedenemu carinskemu postopku na prvi stopnji. V zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje pa navaja, da o isti zadevi (zoper stranko in njenega zastopnika v carinskem postopku) že teče upravni spor in ker gre za nujno sosporništvo, bi sodišče moralo izpeljati postopek po pravilih o sosporništvu. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju. Nasprotujoče so si trditve prvostopenjskega sodišča, ko po eni strani trdi, da se z odločbo po tretjem odstavku 52. člena CZ zgolj ugotavlja dejansko stanje, po drugi strani pa dopušča, da se te ugotovitve popravijo v odločbi drugostopenjskega upravnega organa, češ da gre za uporabo materialnega prava. Vprašanje, ali gre za novo ali staro vozilo, se tako spremeni iz dejanskega vprašanja v pravno vprašanje. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da se je tožeča stranka sklicevala na Dopolnilni komentar h Kombinirani nomenklaturi carinske tarife, ki pa je bil objavljen v uradnem listu šele po tem, ko je bila izdana izpodbijana odločba, in se zato ne bi smel uporabljati retroaktivno. Pravi, da v izpodbijani sodbi niso bila ugotovljena odločilna dejstva, glede na zatrjevanje tožeče stranke, da je bilo vozilo novo. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni izreklo, zakaj je zavrnilo zaslišanje priče F.K., ki bi lahko odgovorila na bistveno vprašanje, ali carinski organi izdajajo dvojne odločbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava – za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Glede na pojasnjeno revizijsko sodišče ni preizkušalo utemeljenosti očitkov, s katerimi tožeča stranka izpodbija pravilnost carinskega postopka do izdaje izpodbijanega akta, ki je poseben upravni postopek (2. in 3. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86; Uradni list SFRJ št. 47/86, 83/89, RS-I 17/91, 4/92, 55/92).

Očitki, da v izpodbijani odločbi ni naveden znesek carine, da ni naveden carinski zavezanec ter da ni naveden poziv k plačilu carine, zaradi česar je po mnenju tožeče stranke odločba nična, so po presoji vrhovnega sodišča očitki protispisni, saj iz sporne prvostopenjske carinske odločbe izhaja, da je bila določena tako tarifna postavka s carinsko stopnjo kot tudi znesek carine. Poleg tega se izrek sporne carinske odločbe izrecno sklicuje na ECL, kjer je zavezanec (deklarant) nedvoumno opredeljen, obveznost plačila pa izhaja iz same carinske deklaracije, saj ta v skladu s točko b prvega odstavka 155. člena CZ predstavlja izvršilni naslov.

Nerelevantne so navedbe v zvezi s postopkom preverjanja carinske deklaracije po 52. členu CZ. Nerelevantne in z ničemer izkazane so tudi navedbe o prisili, ki naj bi jo carinski organ izvajal nad tožečo stranko, zaradi česar je morala vložiti novo ECL. Revizijska presoja tudi ne more zajeti očitkov v zvezi kršitvami načela zaslišanja stranke iz 143. člena ZUP (1986), ker da stranki ni bilo omogočeno podati pripomb na uradni zaznamek (nepravilno: zapisnik) z dne 16.7.1998, s katerim je bilo ugotovljeno, da se vozilo šteje kot rabljeno, zaradi česar naj bi bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Prav tako revizijska presoja ne more zajeti očitkov, da so se glavna dejstva v obravnavani zadevi v upravnem postopku ugotavljala brez ustne obravnave, ki bi morala biti obvezno opravljena.

Glede ugovorov, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka v upravnem sporu pa revizijsko sodišče ugotavlja naslednje: Postopek, ki naj bi predstavljal podvajanje obravnavanega upravnega spora, ni isti postopek, saj sta tožeči stranki različni. V postopku, na katerega se sklicuje tožeča stranka (iz obravnavanega upravnega spora), je namreč tožeča stranka A.A., s.p., ki je prejemnik blaga, ki je bilo predmet carinskega postopka v obravnavanem primeru. CZ v členih 143 do 147 določa, katere osebe so lahko carinski dolžniki, v 150. členu pa določa solidarno odgovornost za primere, ko je dolžnikov več. Razmerje med prejemnikom blaga in deklarantom je tako imenovano materialno sosporništvo, kot izhaja iz 1. točke prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/07). Nepravilno je stališče tožeče stranke, da gre v tem primeru za nujno sosporništvo (ki je oblika enotnega sosporništva). Sodna praksa in pravna teorija namreč štejeta nerazdelne (solidarne) dolžnike vedno za navadne in nikoli za enotne sospornike (glej: Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 233), to pa pomeni, da se za vsakega sospornika lahko izda različna sodba. Sodišče prve stopnje zato z izvedbo obravnavanega postopka ni storilo nobene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

Tožeča stranka neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da so njeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma, da meša dejanska in pravna vprašanja, kar naj bi storilo prvostopenjsko sodišče v zvezi z opredelitvijo carinskega blaga. To je po presoji revizijskega sodišča ključno materialnopravno vprašanje v obravnavani zadevi. Pojma »novo« in »rabljeno« vozilo sta pravna standarda, ki ju mora pristojni organ ustrezno interpretirati. Pri tem torej ne gre za ugotavljanja dejanskega stanja, kot zmotno meni tožeča stranka. Ali je treba šteti vozilo, ki je že bilo predhodno registrirano, za rabljeno vozilo, je torej pravno vprašanje. Odgovor nanj mora vsekakor upoštevati, da Republiko Slovenijo zavezuje Mednarodna konvencija o harmoniziranem poimenovanju in šifrskih oznakah blaga (Konvenciji HS), ki je bila sprejeta v okviru Svetovne carinske organizacije (WCO), na podlagi Zakona o ratifikaciji mednarodne konvencije o harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga in protokola o spremembi in dopolnitvi mednarodne konvencije o harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga (Uradni list SFRJ-MP, št. 6/87) ter akta o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS-MP, št. 15/92). Konvencija HS v 3. členu določa, da mora država podpisnica upoštevati Temeljna pravila za razlago harmoniziranega sistema in opombe oddelkov, poglavij in podpoglavij nomenklature. Navedena temeljna pravila in opombe dopolnjujejo uradna komentarska pojasnila, ki jih pripravlja WCO in so sicer pravno nezavezujoča. Kljub temu je po presoji revizijskega stališča pravilno stališče tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da se jih pri razlagi manj določnih pojmov nomenklature lahko upošteva. Razlaga carinskega organa, da se kot rabljeno vozilo šteje predhodno registrirano vozilo, je zato treba šteti kot pravilno uporabo materialnega prava – še posebej zato, ker je skladna z uradnimi Komentarskimi pojasnili Harmoniziranega opisa in razvrščanja blaga (Harmoniziran sistem – HS) v 2. točki 87. poglavja (oddelek XVII). To pojasnilo se glasi: „Kadarkoli se kombinirani nomenklaturi navajajo »rabljena vozila« pomeni ta izraz vozila, ki so bila registrirana vsaj enkrat“. Neutemeljeno je tudi očitanje povratne veljave, saj navedena komentarska pojasnila zajemajo vse spremembe harmoniziranega sistema, ki so veljale od 1.1.1996, torej pred izdajo sporne carinske odločbe v obravnavanem primeru. Dejansko vprašanje pa je, ali je bilo vozilo predhodno registrirano. V obravnavani zadevi je to dejstvo nesporno, saj tožeča stranka temu ni oporekala – četudi je ves čas vztrajala, da je vozilo novo – niti v pritožbi v upravnem postopku niti v tožbi, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Glede na obrazloženo ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev. Sodišče je namreč v obrazložitvi izpodbijane tožbe izrecno navedlo, zakaj šteje odločitev tožene stranke za pravilno, saj je kot odločilno okoliščino, zaradi katere je bilo treba vozilo obravnavati kot rabljeno, štelo predhodno registracijo vozila.

Ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo zaslišanje priče, ki naj bi jo predlagala tožeča stranka. Takšnega dokaznega predloga namreč ni podala niti v tožbi niti na glavni obravnavi, ki je bila opravljena dne 22.3.2006. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na kršitve ustavnih pravic, saj gre le za navedbe oziroma tolikšno pavšalnost, da jih revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti. S strani tožeče stranke izrecneje izpostavljena kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva, ki naj bi bila podana zaradi kršitve 143. člena ZUP/86, ravno tako ni utemeljena, saj ji le-to ni bilo onemogočeno glede na to, da je vložila pritožbo.

Glede na to, da v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.