Jedro

Tožnik ni invalid I. kategorije invalidnosti, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje dodatnih pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 (z dnem nastanka invalidnosti ni dopolnil 63 let), zato ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se opravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 12. 2010 in št. ... z dne 10. 5. 2010 ter se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 11. 1999 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine oz. se zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasni, da je bila sodišču pravočasno dostavljena pošiljka z zdravniškim izvidom Interne klinike A. št. ... z dne 27. 11. 2013, v katerem so potrjene diagnoze, ki bi glede na pojasnila sodnega izvedenca v postopku, odločilno spremenile njegovo mnenje. Priglaša stroške za sestavo pritožbe in stroške kopiranja in overitve.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločb toženca z dne 27. 12. 2010 ter z dne 10. 5. 2010 ter odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske pokojnine.

Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea) in v I. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea). Po tretji alineji 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Javni zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske na podlagi Sporazuma odstopil toženi stranki dne 13. 11. 2008 zahtevo za invalidski postopek in ga obvestil, da je tožnik v BIH od 17. 11. 1999 dalje invalidsko upokojen kot invalid I. kategorije invalidnosti zaradi kronične jetrne ciroze in kroničnega ulceroznega gastritisa. Zahtevi je bila priložena medicinska dokumentacija od leta 1999 do 15. 3. 2010, ne podlagi katere pa sta invalidski komisiji tožene stranke I. in II. stopnje ugotovili, da ima tožnik kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost bolezen jeter, ostale, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost pa še kronični gastritis, bolečine v križu z ishiasom in akutno ishemično bolezen srca. Menili sta, da tožnik ni več zmožen dela na svojem delovnem mestu, to je delavec, s polnim delovnim časom, je pa zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik je bil z dokončno odločbo z dne 27. 12. 2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 17. 11. 1999 dalje. Tožnik je zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca specialista internista gastroenterologa. Slednji je potrdil ugotovitve invalidskih komisij, ter ugotovil, da diagnoza jetrne ciroze ni potrjena, ima pa tožnik refluksno vnetje požiralnika in kronično vnetje želodčne sluznice. Ocenil je, da ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za njegov poklic za 50 % ali več.

Tožnik v pritožbi prilaga nove zdravniške izvide z dne 26. 11. 2013 in zatrjuje, da iz njih izhaja bistveno slabše zdravstveno stanje, kot ga je ugotovil izvedenec v postopku. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je podlaga za odločitev zgolj medicinska dokumentacija do izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke, zaradi česar se tožnik neutemeljeno sklicuje na novo pridobljeno dokumentacijo, ki datira v obdobje po izdaji izpodbijanih odločb. Medicinska dokumentacija do izdaje izpodbijanih odločb namreč ne daje podlage za drugačno odločitev, kot jo je, upoštevajoč izvedensko mnenje, sprejelo sodišče prve stopnje. Medicinska dokumentacija, izdana po izdaji izpodbijanih dokončnih odločb tožene stranke, ki bi dokazovala poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika, bi bila kvečjemu razlog za uvedbo novega postopka pri toženi stranki in bi bila torej razlog za priznanje novih pravic, kot rečeno pa ne more biti podlaga za presojo v tem postopku izpodbijanih odločb. Ker torej tožnik ni invalid I. kategorije invalidnosti, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje dodatnih pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 (z dnem nastanka invalidnosti ni dopolnil 63 let), ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine, zaradi česar je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odst. 81. čl. ZDSS-1, tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik krije svoje stroške pritožbe iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP), nadalje pa tudi iz razloga, ker stroški sestave pritožbe niso stroški, ki bi jih bilo skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami) mogoče priznati stranki, tožnik pa za materialne stroške, za katere zahteva povračilo, niti ni predložil dokazil.