Jedro

Kot pravnim strokovnjakom odvetnikom ni mogoče pripisati nevednosti, zato v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče šteti, da je bila obravnavana vloga očitno pomotoma vložena pri nepristojnem organu.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravi glavne obravnave na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo sklep tožene stranke z dne 23. 11. 2008, zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe tretjega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) odločila, da se tožniku iz razloga po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s četrto in peto alinejo 55. člena ZMZ omeji gibanje na prostore Centra za tujce v P. do pravnomočno končanega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 21. 11. 2008 do 21. 2. 2009. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je treba v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in v smislu tretjega odstavka 29. člena ZUS-1 tožnikovo vlogo z dne 29. 11. 2008, ki jo je naslovil na toženo stranko, ta pa jo je naslednji dan po prejemu poslala sodišču, kamor je prispela 5. 12. 2008, obravnavati kot pravočasno vloženo tožbo. Menilo je, da je tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavala kot tožbo. To pa zato, ker je bila vložena v tridnevnem roku za vložitev tožbe (četrti odstavek 51. člena ZMZ), čeprav pri toženi stranki, kar pa se šteje za očitno pomoto. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj za omejitev gibanja iz četrte alineje 55. člena ZMZ, pač pa je podan razlog iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s peto alinejo 55. člena ZMZ, saj tožnik v Zagrebu, kjer je bil 9 dni, ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi to lahko storil in za to opustitev ni navedel nobenih utemeljenih okoliščin. Republika Hrvaška se namreč šteje za varno tretjo državo. Prvostopno sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo, ker je ukrep omejitve gibanja izdan po prostem preudarku, ki pa ga je tožena stranka pomanjkljivo obrazložila in se zato sklepa ne da preizkusiti in preveriti. Prav tako je tožena stranka pomanjkljivo obrazložila, zakaj je tožnika namestila v prostore centra za tujce in zakaj meni, da bi lahko tožnik iz azilnega doma pobegnil v eno izmed ekonomsko bolj zaželenih držav EU zaradi dela na črno.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo kot prepozno zavrže, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek ali pa da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrne. Svoj predlog o zavrženju tožbe tožena stranka utemeljuje s tem, da tožnikova vloga z dne 29. 11. 2009 nima potrebnih elementov, da bi se jo lahko štelo kot tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja, saj tožnik v tej vlogi, ki jo je v njegovem imenu napisala pooblaščena odvetnica, v prvi vrsti prosi za priznanje mednarodne zaščite in šele podrejeno prosi za odpravo omejitve gibanja. Vloga je bila naslovljena na toženo stranko, ki jo je prejela zadnji dan izteka roka za vložitev tožbe. Ker je bila nepristojna za obravnavo vloge, jo je odstopila sodišču prve stopnje. Vlogi je priložila tudi sklep o omejitvi gibanja in pooblastilo.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da je bila njegova vloga pravočasna, saj jo je vložil pri organu, ki je izdal izpodbijano odločbo. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje in zato predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne.

5. Vrhovno sodišče je ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrglo tožbo iz naslednjih razlogov:

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče tožnikovo vlogo, ki jo je 29. 11. 2008 vložil pri toženi stranki po odvetnici, nepravilno štelo za pravočasno tožbo in pri tem svojo odločitev v izpodbijani sodbi neutemeljeno oprlo na tretji odstavek 29. člena ZUS-1. 7. Izpodbijani sklep tožene stranke o omejitvi gibanja z dne 23. 11. 2008 je bil namreč tožniku skupaj s prevodom v tožniku razumljiv turški jezik vročen v petek, 28. 11. 2008, in sicer po dotedanji tožnikovi pooblaščenki, predstavnici Pravno-informacijskega centra (PIC). Isti dan je tožnik za svoje zastopanje pooblastil svojo sedanjo pooblaščenko, odvetnico, ki je 29. 11. 2008 pri toženi stranki vložila sporno vlogo, ki jo je tožena stranka prejela 1. 12. 2008, torej zadnji dan izteka tridnevnega roka za vložitev tožbe, določenega v četrtem odstavku 51. člena ZMZ. Tožena stranka je obravnavano vlogo odstopila sodišču prve stopnje, kamor je ta prispela 5. 12. 2008, torej po poteku tridnevnega roka za vložitev tožbe. Tožnikova odvetnica pa je dne 8. 12. 2008, torej na dan glavne obravnave, neposredno pri sodišču vložila (ponovno) tožbo, do katere pa se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. To tožbo z dne 8. 12. 2008 šteje Vrhovno sodišče kot prepozno dopolnitev osnove vloge, ki jo je prvostopno sodišče obravnavalo kot tožbo.

8. V tretjem odstavku 29. člena ZUS-1 je določeno, da se v primeru, če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Odvetnice in odvetniki so pravni strokovnjaki, saj morajo za svoj poklic izpolnjevati predpisane pogoje o izobrazbi in biti strokovno usposobljeni (pravniški državni izpit, delovne izkušnje, odvetniška kandidatura in licenca Odvetniške zbornice). V okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi (2. člene Zakona o odvetništvu). Kot pravnim strokovnjakom odvetnikom ni mogoče pripisati nevednosti, zato v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče šteti, da je bila obravnavana vloga očitno pomotoma vložena pri nepristojnem organu.

9. Glede na navedeno bi moralo prvostopno sodišče tožnikovo vlogo z dne 29. 11. 2008, vloženo po odvetnici, če jo je že štelo za tožbo, zavreči kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker tega ni storilo, so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 78. člena ZUS-1, po katerem Vrhovno sodišče s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže, če je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in tožnikovo vlogo z dne 29. 11.2008, ki jo je prvostopno sodišče štelo za tožbo, skupaj z njeno dopolnitvijo z dne 8. 12. 2008, ki jo je odvetnica tega dne kot tožbo vložila neposredno pri prvostopnem sodišču, zavrglo.

10. Vrhovno sodišče še dodaja, da tožnikova vloga z dne 29. 11. 2008 nima potrebnih sestavin, določenih v 30. členu ZUS-1, saj je naslovljena na toženo stranko, ni označena kot tožba, nima navedenih strank spora, ni naveden izpodbijani akt, ni navedeno, zakaj toži, nima tožbenega predloga. Ta vloga bi bila lahko po vsebini prošnja za priznanje mednarodne zaščite, kar izhaja iz njenega prvega odstavka, ki se glasi "Prosilec vlaga to prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v R. Sloveniji, ker je bil prisiljen pobegniti iz matične države zaradi pripadnosti kurdski skupnosti, ker je bil preganjanj s strani večinskega prebivalstva, policija pa ga ni zaščitila.", in hkrati predlog, da se ga izpusti na prostost, kar izhaja iz njenega drugega odstavka, ki se glasi: "Prosilcu je omejeno gibanje na prostore COT Postojna, brez izdane odločbe, zaradi česar predlaga, naj se ga nemudoma izpusti na prostost." Vendar je tožnik predhodno že vložil vlogo za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu (dne 21. 11. 2008), odrejena mu je bila omejitev gibanja, celo izpodbijani sklep tožene stranke mu je že bil vročen. Ker je bila ta vloga vložena po odvetnici, je sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti za tožbo in bi jo moralo brez dopolnjevanja zavreči na podlagi drugega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Vendar tega ni storilo, temveč jo je nezakonito in mimo volje strank samo prekvalificiralo v tožbo. Da vloge z dne 29. 11. 2008 za tožbo očitno ni štela niti tožnikova odvetnica, je razvidno iz tega, da je dne 8. 12. 2008, torej na dan glavne obravnave, neposredno pri sodišču vložila (ponovno) tožbo, o kateri pa se prvostopno sodišče ni opredelilo, Vrhovno sodišče pa jo je štelo za dopolnitev vloge, ki jo je prvostopno sodišče obravnavalo kot pravočasno tožbo, in jo kot sestavni del te vloge zavrglo.