Jedro

Ker se po ZDen državljanski status upravičenca dokazuje s potrdilom o državljanstvu (točka b 2. odstavka 62. člena ZDen), oziroma, če upravičenec v to evidenco ni vpisan, z ugotovitveno odločbo o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen), se tožnica brez podlage sklicuje na posamična navedena dejstva v obrazložitvah ugotovitvenih odločb ter na njihovi podlagi zaključuje o jugoslovanskem državljanstvu bivše lastnice in njene pravne naslednice v času uveljavitve odloka AVNOJ, oziroma brez pravne podlage zatrjuje, da bi z ugotovitvenima odločbama o državljanstvu moral biti ugotovljen državljanski status bivše lastnice in njene pravne naslednice po 9. 5. 1945 in ne od 28. 8. 1945 dalje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 362-05-744/93-21 (7306) z dne 9. 9. 2009 zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo stanovanjske hiše v Mariboru, stoječe na parceli št. 212 s pripadajočim zemljiščem parc. št. 417/29, v času podržavljenja vl. št. 228. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno bivši lastnici A.A. z Odlokom AVNOJ-a o prehodu sovražnikova imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45), na podlagi katerega je bila izdana odločba o zaplembi premoženja Mestne zaplembene komisije v Mariboru, opr. št. 2195 z dne 17. 10. 1945. Iz pravnomočne odločbe Upravne enote Maribor, št. 201-943/1997 9303 z dne 28. 9. 2004 je razvidno, da se razlaščenka A.A. od 28. 8. 1945 dalje ni štela za jugoslovansko državljanko. Iz dokončne odločbe, št. 213-26/2006-15 (9300) z dne 2. 9. 2008 Sektorja za upravne notranje zadeve pa je razvidno, da se tudi B.B., hči razlaščenke A.A., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitvi Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko. S sodbo U 572/2008-5 z dne 24. 2. 2009 je postala navedena odločba pravnomočna. Ker razlaščenka A.A. in njena dedinja prvega dednega reda B.B. ne izpolnjujeta pogoja iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, so upravičenci do denacionalizacije osebe, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, ne prideta v poštev kot upravičenki in je bilo treba zahtevo za denacionalizacijo zavrniti. Glede predloga pooblaščenca, da zahteva od Sektorja za upravne notranje zadeve Upravne enote Maribor izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu za A.A. in B.B., upravni organ pojasnjuje, da v skladu z določilom 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006, 126/2007 in 65/2008, ZUP-UPB2) ni možno ponovno zahtevati ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen, ker je bilo isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, prav tako tudi ni sporen temelj podržavljenja premoženja, saj je bilo premoženje podržavljeno že z Odlokom AVNOJ-a z dne 22. 11. 1944, na podlagi katerega je bila kasneje izdana zaplembena odločba, ki je bila samo ugotovitvene narave. Drugostopni organ je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve odločbe drugostopnega organa izhaja, da glede na to, da sta bili izdani pravnomočni negativni ugotovitveni odločbi o državljanstvu tako za A.A., kot tudi za B.B., kot njeno nadomestno upravičenko po 12. členu ZDen, je bil prvostopni organ pri odločanju o denacionalizacijskim zahtevku nanju vezan, kar je za obravnavani postopek posledično pomenilo, da imenovani ni bilo mogoče šteti za upravičenki do denacionalizacije in zato torej podržavljenega premoženja tudi ni bilo mogoče vrniti v postopku denacionalizacije. Pritožbene ugovore, ki se smiselno nanašajo na način ugotavljanja državljanstva, pa bi morala pritožnica pravočasno uveljavljati v postopku ugotavljanja državljanstva. Drugostopni organ ne more slediti pritožbenim navedbam, da ugotovitveni odločbi o državljanstvu ne moreta predstavljati oziroma biti podlaga za zaključek, da A.A. in B.B. ne izpolnjujeta pogojev za status upravičenca po 1. odstavku 9. člena ZDen iz razloga, ker pristojni organ za notranje zadeve ni ugotavljal njunega državljanskega statusa na dan 6. 2. 1945, to naj bi bil dan podržavljenja premoženja in tudi ne v času od 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945. Za ugotovitev državljanstva v postopku denacionalizacije po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen je potrebno ugotoviti, ali je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 9. 5. 1945. Jugoslovansko državljanstvo pa je glede na splošno znano dejstvo, to je končano drugo svetovno vojno, lahko bilo priznano šele po tem, ko je po drugi svetovni vojni bil sprejet prvi zakon s tega področja. To je bil Zakon o državljanstvu Demokratske Federativne Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 46/1945 z dne 28. 8. 1945). Njemu je sledil Zakon o državljanstvu Federativne Republike Jugoslavije, ki je bil sprejet z Zakonom o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu Demokratske Federativne Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 54/46). V tem zakonu je bilo v 1. odstavku 35. člena izrecno določeno, da veljajo za državljane FLRJ za nazaj vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ. Iz navedenega torej izhaja, da je časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, uredil Zakon o državljanstvu in so predlogi oziroma pozivi tožnice po ugotavljanju državljanskega statusa izven s tem zakonom določenega časovnega okvira, za postopek denacionalizacije pravno neupoštevni.

Tožnica vlaga tožbo zaradi vseh, v zakonu navedenih tožbenih razlogov. Zakon o denacionalizaciji v 1. in 3. odstavku 9. člena določa pogoje za pridobitev statusa upravičenca. Gre za tri kumulativne pogoje in sicer, da gre za fizično osebo iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, da je ta fizična oseba v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, bila jugoslovanski državljan in da je bilo tej fizični osebi na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Ker je Odlok AVNOJ-a predpis, ki je naveden v 20. točki 1. odstavka 3. člena ZDen, je prvi pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen podan. Ker je Odlok AVNOJ-a na temelju svojega 12. člena stopil v veljavo z dnem objave v uradnem listu, v Uradnem listu DFJ, št. 2/45 pa je bil objavljen dne 6. 2. 1945, je potrebno kot datum podržavljenja premoženja upoštevati datum 6. 2. 1945. Iz odločb Upravne enote Maribor, št. 201-943/1997 in št. 213-26/2006 izhaja, da sta bili tako A.A. kot B.B. v času podržavljenja premoženja, to je dan 6. 2. 1945, jugoslovanski državljanki. Ker ZDen ne zahteva ugotovitve obstoja jugoslovanskega državljanstva od 28. 8. 1945 dalje ampak ugotovitev obstoja jugoslovanskega državljanstva na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945, jugoslovanskega državljanstva A.A. in tožnice na dan 9. 5. 1945 in za čas po 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945 pa Upravna enota Maribor sploh ni ugotavljala, prvostopni organ ni imel podlage za zaključek, da pogoji za pridobitev statusa upravičenca v smislu 9. oziroma 12. člena ZDen niso podani. Do 12. 9. 1945 je državljanstvo urejal in priznaval Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS. Glede na to, da sta A.A. in tožnica dne 6. 2. 1945 imeli jugoslovansko državljanstvo, je evidentno, da sta ga imeli tudi na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945. Glede na navedeno je dejansko stanje ostalo v postopku denacionalizacije nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo tudi materialno pravo uporabljeno zmotno. Napačen pa je tudi zaključek, da je ugotovitveni postopek o državljanstvu pravnomočno zaključen in da v skladu z določilom 129. člena ZUP/99 ni mogoče ponovno zahtevati ugotavljanja državljanstva. Takšen zaključek je napačen najprej iz razloga, ker se po izrecni določbi 2. odstavka 6. člena ZDen v postopkih denacionalizacije uporabljajo določbe ZUP/86 in ne določbe ZUP/99. Sklicevanje na 129. člen ZUP/99 je tako brezpredmetno. Zaključek pa je napačen tudi iz razloga, ker na temelju 12. člena ZUP/86 pravnomočna postane samo takšna odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. S citiranimi odločbami o državljanstvu pa stranka ni dobila nobenih pravic in ji tudi niso bile naložene nikakršne obveznosti, kar pomeni, da odločbe niso postale materialno pravnomočne. Predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in odločbo prvostopnega organa z dne 9. 9. 2009 odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali bivša lastnica A.A. ter njena pravna naslednica-hči B.B., ki je vstopila v predmetni postopek po določbi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I do 18/05, v nadaljevanju ZDen), izpolnjujeta pogoj jugoslovanskega državljanstva po določbi 9. člena ZDen.

Odločba prvostopnega organa, ki ji je pritrdil tudi drugostopni organ, je po presoji sodišča pravilna. Prav tako se sodišče strinja z upravnima organoma, da je s pravnomočnima odločbama št. 201-943/1997 9393 z dne 28.4.2004 ter 213-26/2006-15 (9300) z dne 2. 9. 2008, ki sta bili izdani v postopku, vodenem po 63. členu ZDen (in predvidenem za primer, kot je obravnavani, ko za bivšo lastnici in njeno pravno naslednico ni bilo predloženo potrdilo o državljanstvu), izkazano, da bivša lastnica in njena pravna naslednica nista šteli za jugoslovanski državljanki, kar je po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen pogoj za priznanje upravičenja do denacionalizacije. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen so fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov oziroma v okviru in na način, kot to izhaja iz določb 3., 4. in 5. člena tega zakona, upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvi priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V obravnavani zadevi je bilo za bivšo lastnico in njeno pravno naslednico s pravnomočnima odločbama ugotovljeno, da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I in naslednji, v nadaljevanju ZDrž) od 28. 8. 1945 nista šteli za jugoslovanski državljanki. Tožnica neutemeljeno ugovarja, da ugotovitveni odločbi o državljanstvu ne moreta predstavljati podlage za odločitev, ker naj z njima ne bi bilo odločeno o državljanskem statusu bivše lastnice in njene pravne naslednice v času podržavljenja, ki je glede na podržavljenje z Odlokom AVNOJ-a 6. 2. 1945, kar sta že upravna organa pojasnila tožnici, da določba 1. odstavka 9. člena ZDen zahteva izkazovanje jugoslovanskega državljanstva upravičencev, ugotovljenega na podlagi prvega zakona o državljanstvu nove Jugoslavije, kar za bivšo lastnico podržavljenega premoženja in njeno pravno naslednico ni izkazano, pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, v kateri je sodišče ocenilo, da določbe 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen niso v neskladju z Ustavo, ne izhaja, de se v primeru, ko se v denacionalizaciji zahteva vračilo premoženja, podržavljenega na podlagi Odloka AVNOJ, za ugotavljanje državljanskega statusa bivših lastnikov ne bi uporabljali isti predpisi in na enak način, kot velja za primere, ko je bilo premoženje podržavljeno na drugih pravnih temeljih. Ker se po ZDen državljanski status upravičenca dokazuje s potrdilom o državljanstvu (točka b 2. odstavka 62. člena ZDen), oziroma, če upravičenec v to evidenco ni vpisan, z ugotovitveno odločbo o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen), se tožnica brez podlage sklicuje na posamična navedena dejstva v obrazložitvah ugotovitvenih odločb ter na njihovi podlagi zaključuje o jugoslovanskem državljanstvu bivše lastnice in njene pravne naslednice v času uveljavitve odloka AVNOJ, oziroma brez pravne podlage zatrjuje, da bi z ugotovitvenima odločbama o državljanstvu moral biti ugotovljen državljanski status bivše lastnice in njene pravne naslednice po 9. 5. 1945 in ne od 28. 8. 1945 dalje. Ker izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na pravnomočnih ugotovitvenih odločbah o državljanstvu, navedeni tožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi, saj ta organ o državljanskem statusu bivše lastnice in njene pravne naslednice ni odločal, pač pa se je v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen oprl na dejstva, ugotovljena z ugotovitvenima odločbama o državljanstvu. Ker postanejo materialno pravnomočne vse odločbe, tudi dekleratorne, razen negativnih odločb, ki postanejo samo formalno pravnomočne, je neutemeljen tožbeni ugovor, da je zaključek upravnih organov, da sta bila predmetna postopka o državljanstvu pravnomočno zaključena, napačen.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter so tožbene navedbe neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo tožnice zavrnilo, je na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov.