Jedro

Med pravdnimi strankami je nastalo in obstajalo pravno razmerje glede osebnega avtomobila, ki je predmet verodostojne listine, na kateri je temeljil izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in ki ga je pravna prednica tožnice pridobila na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, toženka je dokazala tako izročitev svojega avtomobila, kot tudi plačilo zneska 2.038.605,00 SIT ter tudi obstoj ustnega dogovora o sponzoriranju H... s strani pravne prednice tožnice, povezanega s predmetnim avtomobilom, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala kljub računu kot verodostojni listini (ki sicer dokazuje višino in podlago terjatve) izkazati podlago in višino obveznosti, pravilen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi t a sodba in (dopolnilni) sklep sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2004/12161 z dne 27.10.2004 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 890,90 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je nesporno med pravnim prednikom tožnice in toženko obstajalo pravno razmerje v zvezi z nakupom oziroma najemom osebnega vozila Citroen Xantia 1,8i BK, leto proizvodnje 1996, kot je naveden na računu št. 03/2002 z dne 4.9.2002 (priloga A3), sporno pa je bilo, ali je toženka obveznost v zvezi z navedenim osebnim vozilom tožnici poravnala v celoti, ali ji je morebiti dolžna plačati znesek 1.255.000,00 SIT, ki je naveden na računu. Tožnica razen predloženega računa ni predložila nobene listine, iz katere bi bila razvidna obveznost toženke v višini, kot jo navaja na računu, toženka pa je v dokaz, da navedenega zneska ne dolguje, predložila pogodbo o najemu vozila št. 1103 z dne 1.7.1997, ki je sicer ni podpisala, je pa iz nje razvidno, da je bila njena udeležba v zvezi z najemom vozila v vrednosti 3.261.061,00 SIT 1.198.439,61 SIT (kar predstavlja vrednost njenega vozila znamke Mazda - nesporno), potrdila o plačilu zneska 2.038.605,00 SIT, prodajno pogodbo št. 1086/97 z dne 3.6.2002, sklenjeno med družbo T. d.o.o., Ljubljana in pravno prednico tožnice (iz katere izhaja, da je bila med pogodbenima strankama 1.7.1997 sklenjena pogodba po sistemu finančnega leasinga za navedeno vozilo ter da so vse medsebojne obveznosti poravnane) in blagajniški prejemek z dne 4.9.2002 (priloga B4), da je bil za navedeni avtomobil plačan 5 % davek na motorna vozila v višini 62.665,64 SIT. Sodišče je ugotovilo, da dogovor glede plačila obveznosti za sporno vozilo ni izhajal iz pogodbe o najemu vozila št. 1103 z dne 1.7.1997, temveč je bil dogovor usten, upošteval pa je tudi sponzoriranje H... s strani pravnega prednika tožnice. Ob dokazanem obstoju drugačnega dogovora glede plačila obveznosti za sporni avtomobil, je bilo dokazno breme o obstoju neplačanih obveznosti na strani tožnice, ta pa s predloženimi dokazi ni izkazala niti temelja, niti višine vtoževane terjatve. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom pa je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da je dolžna toženki povrniti še pravdne stroške v znesku 224,72 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sklepa izhaja, da sodišče s sodbo z dne 9.9.2008 ni odločilo o priglašenih pravdnih stroških toženke, ki jih je priglasila v ugovoru zoper sklep o izvršbi, na kar je pravočasno opozorila, zato je o temu odločilo z izpodbijanim dopolnilnim sklepom.

Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se zoper sodbo pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP (pravilo o dokaznem bremenu), saj je bila podlaga tožbenemu zahtevku faktura (račun št. 03/2002 z dne 4.9.2002). Faktura namreč kot verodostojna listina v zadostni meri izkazuje podlago zahtevka; le-ta ni le dokaz o višini terjatve, temveč tudi o obstoju temeljnega pravnega razmerja. Zato dokazno breme ne more biti na strani tožeče stranke. Meni tudi, da toženka ni izkazala, da bi imel pravni prednik tožnice s H... sklenjeno sponzorsko pogodbo, kot tudi ni izkazano, da bi med družbo S. d.o.o. in pravno prednico tožnice obstajal dogovor o odplačnem prevzemu dolga tožnice iz naslova sponzorske pogodbe do H... Niti ni izkazana pravna podlaga, da naj bi se plačila navedene družbe štela kot njena plačila za nakup njenega lastnega avtomobila. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo materialno pravo. Zaslišane priče niso bile niti zakoniti zastopniki niti pooblaščenci pravne prednice tožnice, v tem smislu pa sodišče tudi ni presodilo verodostojnosti njihovih izpovedb, pri čemer sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, iz katerih razlogov naj bi bili pogoji ustno sklenjene pogodbe med pravno prednico tožnice in toženko pričam sploh lahko znani. Če so se nepooblaščene osebe s toženko dogovarjale o vsebini posla, ki naj bi zavezoval tožnico, to ne more biti pravno relevantno. Opozarja tudi, da predložena dokazila o plačilu kupnine dokazujejo, da toženka ni izpolnila niti dogovorov, za katere trdi, da so bili sklenjeni. Sodišče pa je neutemeljeno in brez zakonske podlage sledilo zatrjevanjem, da naj bi donacije tretje osebe toženka vštevala v kupnino kot lastna plačila.

Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena ZPP, se tožeča stranka pritožuje tudi zoper (dopolnilni) sklep s predlogom, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi meni, da je izpodbijani dopolnilni sklep neutemeljen. Res se skladno s 128. členom ZPP odločba o stroških v sodbi šteje za sklep, vendar bi sodišče moralo s sklepom dopolnjevati že izdano sodbo, ne pa izdati samostojnega sklepa pod novo opr. št.. Iz razlogov je sicer razvidno, na kaj se dopolnilni sklep nanaša, ni pa to razvidno iz izreka in opr. št. sklepa. Zato tožnica vlaga tudi pritožbo zoper dopolnilni sklep, uveljavlja pa razloge, kot jih je navedla že v pritožbi zoper sodbo.

Na pritožbo zoper sodbo je odgovorila tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa tudi pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter so tako pritožbeni očitki v celoti neutemeljeni. Sodišče je tudi natančno in popolnoma obrazložilo vse odločilne okoliščine, tako da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nasprotujoči. Pritožbeno razlogovanje glede fakture, ki naj bi dokazovala višino terjatve in obstoj temeljnega razmerja, bi bilo sprejemljivo v gospodarski družbi, ki je svoje delo opravljala skladno z zakonom, vendar v primeru pravne prednice tožnice temu ni bilo tako. Ta družba je večkrat opravljala gospodarsko poslovanje na podlagi ustnih dogovorov in v nasprotju s predpisi izdajala fakture, čeprav je bila terjatev že poplačana ali sploh ni obstajala. Opozarja na številne konkretne primere. Vtoževani znesek ni predstavljal nikakršne končne fakturirane cene, saj vozilo dne 4.9.2002 po računu št. 3/2002 sploh ni bilo prodano toženki; toženka je vozilo do tedaj že v celoti plačala, vozilo pa navedenega dne sploh ni bilo toliko vredno. Toženka je jasno pojasnila izključni razlog za izdajo fakture, ki ni imela nikakršne osnove v kakršnemkoli kupoprodajnem dogovoru pravdnih strank, saj je faktura služila le registraciji vozila. Opozarja, da je toženka dokazala, da je s plačili že pred izdajo sporne fakture v celoti odplačala sporno vozilo. Opozarja tudi, da je toženka dokazala plačilo 3.237.044,60 SIT, medtem ko je bila vrednost vozila 3.261.061,00 SIT, kar tožnica ni nikoli prerekala. Kakršnegakoli dogovora o plačilu obresti pa med pravdnima strankama ni bilo, niti tega tožnica ne zatrjuje. Opozarja tudi, da je toženka dogovor o sklenjeni sponzorski pogodbi natančno izkazala. Vsekakor pa pritožba ne ponudi vsebine kakršnegakoli kupoprodajnega dogovora glede predmeta in cene pogodbe ter roka plačila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ob nespornem dejstvu, da je med pravdnimi strankami (pravno prednico tožnice in toženko) že leta 1997 nastalo in obstajalo pravno razmerje glede osebnega avtomobila, ki je predmet računa št. 3/2002 (verodostojne listine, na kateri je temeljil izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), in ki ga je pravna prednica tožnice pridobila na podlagi pogodbe o finančnem leasingu z dne 1.7.1997, ter da je toženka dokazala tako izročitev svojega avtomobila znamke Mazda v vrednosti 1.198.439,61 SIT, kot tudi plačilo zneska 2.038.605,00 SIT ter tudi obstoj ustnega dogovora o sponzoriranju H... s strani pravne prednice tožnice, povezanega prav s predmetnim avtomobilom, je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala kljub računu kot verodostojni listini (ki sicer dokazuje višino in podlago terjatve) izkazati podlago in višino obveznosti, povsem pravilen, temu nasprotne pritožbene trditve pa neutemeljene. To velja še posebej upoštevajoč blagajniški prejemek z dne 4.9.2002 (priloga B4), iz katerega je razvidno, da je bil za sporni avtomobil plačan 5 % davek na motorna vozila v višini 62.665,64 SIT M... d.o.o., pri čemer je življenjsko sprejemljiv in prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da ni logično, da bi bil prometni davek plačan ob neplačilu morebitnih obrokov za sporno vozilo, v posledici česar je sledilo izpovedbi toženke, da je bil razlog za izstavitev spornega računa registracija avtomobila, upoštevajoč pri tem 177. člen takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). In ker je toženka zanesljivo in prepričljivo izkazala, da račun št. 3/2002 z dne 4.9.2002 ne dokazuje sklenjene kupoprodajne pogodbe za naveden avtomobil Citroen Xantia 1,8i BK za ceno 1.255.000,00 SIT, je s tem dokazno breme (glede predmeta in cene) prešlo na tožnico. Pri tem pa ne le, da tožeča stranka ni izkazala temelja in višine obveznosti toženke glede vtoževane terjatve, temveč je obratno celo toženka izkazala (to sicer ni pravno pomembno) neobstoj vtoževane terjatve tožeče stranke.

Iz navedenega je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane, niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Res je sicer sodišče prve stopnje v izpodbijanem dopolnilnem sklepu napačno navedlo opr. št. zadeve ter napačno označilo toženko (kot toženca), vendar gre pri tem za očitne pisne pomote v imenih in številkah (ki jih sodišče lahko kadarkoli popravi glede na določbo 1. odstavka 328. člena v zvezi s 332. členom ZPP), zaradi katerih pa izpodbijani sklep ni nepravilen. Ker je tudi sami tožnici jasno, da gre za dopolnilni sklep, in ne samostojen sklep, je ob neutemeljeni pritožbi zoper odločitev o glavni stvari in neobstoj kakšnih posebnih pritožbenih razlogov glede navedenega sklepa, pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep preizkusiti zgolj v okviru uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov, navedenih v 2. odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP. In ker kakšnih procesnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava pri tem pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnice zoper dopolnilni sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. in 1. odst. 155. člena ZPP. Tožeča stranka namreč s pritožbama ni uspela, pritožbeni stroški tožene stranke pa niso bili potrebni, saj odgovor ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.