Jedro

Pravilna je presoja o toženčevi izključni krivdni odgovornosti za škodo, ki jo je z udarcem s pestjo prizadejal tožnici (158. čl. ZOR). Ni namreč ugotovljeno, da bi tožnica storila karkoli, kar bi opravičevalo toženčev udarec. Prepir, ki je ostal zgolj na ravni izrečenih besed, ni opravičilo za telesno obračunavanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici odškodnino v znesku 253.000.00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje ter ji povrniti 100.497,50 SIT pravdnih stroškov. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec dne 19.3.1993 poškodoval tožnico, ko jo je udaril s pestjo v obraz. Imela je zlomljeno nosno kost in rano na nosnem hrbtu. Za pretrpljene telesne bolečine ji je prisodilo odškodnino v znesku 200.000,00 SIT, za strah 50.000,00 SIT in za stroške za zdravniško spričevalo 3.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odst. 385.čl. zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta neutemeljeno zavrnili dokaz z okulistom in psihiatrom. Na podlagi teh dokazov bi se toženec v celoti ali delno razbremenil krivde. Posebej izpodbija tudi izračun in prisojo pravdnih stroškov. Toženec sam v posebni vlogi opisuje potek dogodka in vztraja pri trditvi, da se je tožnica sama poškodovala, ko se je zaletela v dlan njegove roke.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec se sicer sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in na zmotno uporabo materialnega prava, vendar navaja razloge, ki se nanašajo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč obrazložili, zakaj nista bila izvedena dokaza z zaslišanjem zdravnikov okulista in psihiatra. Dejansko stanje sta namreč ugotovili na podlagi drugih dokazov. Upoštevali sta toženčevo slabovidnost, vendar spričo tega, da vozi kolo in prepozna človeka, nista sprejeli trditve, da zaradi tega ni mogel udariti tožnice. V zvezi s predlogom, da se zasliši zdravnik psihiater, sta ugotovili, da ima tožnik res težave z živci, vendar se ni skliceval na morebitno nerazsodnost, pač pa je zanikal udarec in podal svojo inačico poteka dogodkov. S tako obrazložitvijo sta sodišči ocenili dokaze tako, kot to nalaga 8. čl. ZPP in torej nista kršili pravil postopka. Pač pa ugotovljena dejstva ne ustrezajo toženčevemu prikazu dejanskega stanja. S tem toženec ni zadovoljen. Ko se zavzema za izvedbo nadaljnjih dokazov, uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni več mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

Revizijsko sodišče mora tudi po uradni dolžnosti presoditi, ali je bilo z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno materialno pravo (386.čl. ZPP). Zato je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, čeprav revizija ne konkretizira sicer uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z nastankom škode in v zvezi z njenim obsegom, revizijsko sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Pravilna je presoja o toženčevi izključni krivdni odgovornosti za škodo, ki jo je z udarcem s pestjo prizadejal tožnici (158. čl. ZOR). Ni namreč ugotovljeno, da bi tožnica storila karkoli, kar bi opravičevalo toženčev udarec. Prepir, ki je ostal zgolj na ravni izrečenih besed, ni opravičilo za telesno obračunavanje. Kar zadeva višino prisojene odškodnine, revizijsko sodišče ugotavlja, da ustreza ugotovljenemu obsegu nepremoženjske škode. Je skladna z merili, ki jih določa 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih, in s sodno prakso v primerljivih primerih.

Izrek o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odst. 129.čl. ZPP). To ni sklep, s katerim je postopek končan, zato samostojna revizija zoper odločitev o stroških ni mogoča (1. odst. 400.čl. ZPP).

Revizijsko sodišče odloči o stroškovnem izreku izpodbijane sodbe samo v zvezi s spremembo ali razveljavitvijo odločitve o glavni stvari. Če zavrne revizijo zoper sodbo o glavni stvari, ne more posebej odločati o stroških postopka na nižji stopnji. V tej zadevi je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, zato ni moglo presojati revizijskih navedb, ki se nanašajo na izračun stroškov na prvi in drugi stopnji.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).