Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, telesne bolečine, udarec in zvin desne rame, udarec v desno ključnico, udarec v desno koleno, nateg vratnih mišic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in izreku o stroških delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici poleg prisojenega zneska še 1.700,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2007 dalje do plačila; znesek odmerjenih pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki (36,69 EUR), pa se nadomesti z zneskom 406,54 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 90,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (v zvezi s sklepom o popravi z dne 18.12.2009) razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni odškodnino v višini 1.381,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2007 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 36,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti sodbe, dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 8.273,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2007 dalje do plačila je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe, naveden v drugem odstavku izreka, in odločitev o stroških se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi tožeči stranki celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2007 dalje do plačila in celotne na prvi stopnji priglašene pravdne stroške. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

V pritožbi navaja, da določena odškodnina v znesku 6.100,00 EUR ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in je bistveno nižja od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih zadevah. Za primerjavo navaja zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 563/96 in opr. št. II Ips 419/98. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja navaja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenih utrpelih in bodočih telesnih bolečin, ki jih bo tožnica v starosti 40 let trpela do konca življenja. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožba poudarja, da je zaradi obravnavane poškodbe ugotovljena pri tožnici omejena gibljivost v desni rami, samostojna posledica pa so tudi telesne bolečine v določenih položajih in pri spremembi vremena, ki pa jih sodišče omenja predvsem v medsebojni povezavi. Te bolečine tožnico dodatno omejujejo, zaradi njih in v povezavi z omejeno gibljivostjo bo morala tožnica vlagati večje napore praktično pri večini svojih življenjskih aktivnosti, ki jih pritožba tudi povzame. Zaradi tega ima tožnica duševne bolečine. Sodišče bi moralo upoštevati starost tožnice (38 let v času poškodbe) in da jo bodo te težave pestile vse življenje. Dalje pritožba povzame ugotovitve sodišča prve stopnje o utrpelem strahu, na podlagi katerih bi moralo sodišče tožnici prisoditi celotno zahtevano odškodnino tudi iz tega naslova. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je valoriziralo znesek delnega plačila 4.600,00 EUR. Glede na sodno prakso o vprašanju zapadlosti odškodninske obveznosti, glede na odpadle razloge za valorizacijo zaradi valutnih gibanj in ker je tožena stranka izplačala delni znesek odškodnine, ko je že bila v plačilni zamudi, za valorizacijo ni več pravne osnove.

Tožena stranka ne pritožbo tožnice ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovljenim obsegom fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je utrpela tožnica, ugotovilo, da je tožnica utrpela udarec in zvin desne rame, udarec v desno ključnico in udarec v desno koleno ter nateg vratnih mišic, zaradi česar je trpela sedem dni hude trajne bolečine, občasne hude še en teden, lahke neprestane do 6.9.2007 (torej še približno 15 tednov), kasneje pa še lahke občasne bolečine, ki se ji še vedno pojavljajo in se ji bodo občasno pojavljale tudi v bodoče, a le v določenih položajih, ob fizično napornem delu, določenih športih in spremembah vremena (ko se ji bolečine tudi povečujejo). Tožnica je utrpela tudi neugodnosti, ki jih predstavljajo: 22 zdravniških pregledov (13 pri osebnem zdravniku, osem pri kirurgu in tri pri nevrologu), dodatne instrumentalne preiskave, rtg skeleta, CT glave, EEG in UZ preiskava, artrografija desnega ramena, 40 fizioterapij ter jemanje protibolečinskih tablet. Zato je bila štiri mesece v bolniškem staležu. Ugotovljen obseg tovrstne škode, ko je obseg poškodovanih delov telesa večji, kar vpliva na intenzivnost telesnih bolečin, čeprav gre za krajše bolečinsko obdobje, vendar pa tožnica trpi in bo trpela telesne bolečine tudi v bodoče (upoštevaje pri tem njeno starost 38 let ob škodnem dogodku oz. 40 let v času sojenja) ter obseg neugodnosti, je pritožbeno sodišče ocenilo kot takšen, da narekuje odmero primerne odškodnine po merilih in kriterijih iz čl. 179 OZ in 182 OZ v znesku 3.000,00 EUR, torej za 700,00 EUR več, kot je določilo sodišče prve stopnje.

Utemeljene so tudi pritožbene trditve tožnice o prenizko določeni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica duševno trpi zaradi omejitev v vsakdanjem življenju, in sicer je omejena pri delu z roko nad nivojem prsnega koša in pri hitrejših gibih, pri določenih športnih aktivnostih (kolesarjenje) in gospodinjskih delih, kar je vse posledica omejene gibljivosti v desni rami in bolečin, ki se ji pojavljajo v rami pri določenih položajih. Odločilne za presojo odškodnine iz tega naslova so torej tožničine duševne bolečine, zato pritožba neutemeljeno poudarja samostojnost oziroma nepovezanost posledic obravnavanih poškodb, ki pa jih je sicer sodišče prve stopnje tudi vse ugotovilo in pritožbeno niso izpodbijane. Za duševne bolečine, ki jih zaradi ugotovljenih večjih naporov trpi tožnica in jih bo glede na njeno starost trpela predvidoma še dolgo, je po presoji pritožbenega sodišča po sodišču prve stopnje v znesku 3.000,00 EUR odmerjena denarna odškodnina prenizka. Glede na ugotovljen obseg tovrstne škode in upoštevajoč kriterije iz členov 179 in 182 OZ ustreza tem okoliščinam pravična denarna odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in po sodišču prve stopnje odmerjeno denarno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišalo še za nadaljnjih 1.000,00 EUR.

Neutemeljeno pa se pritožba zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova strahu, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 800,00 EUR. Ugotovljen obseg strahu (tožnica se je ob samem škodnem dogodku ustrašila in doživela strašen šok, nato pa je bila zaskrbljena za izid zdravljenja še tri mesece do umirjanja popoškodbenih težav), ki pritožbeno ni izpodbijan, ne daje podlage za prisojo višje denarne odškodnine, kot jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje, ki predstavlja pravično denarno odškodnino po kriterijih iz čl. 179 OZ.

Skupna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 7.800,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo za primerljivo škodo.

Pravno zmotne so pritožbene trditve tožnice o neobstoju pravne podlage za valorizacijo plačanega zneska odškodnine. Pravna podlaga za valorizacijo odškodninske denarne obveznosti je 2. odst. 168 člen OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oz. v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr.št. II Ips 738/2007 z dne 28.02.2008, ki pritožbenega sodišča sicer ne zavezuje, ga pa to zaradi strokovne argumentacije sprejema in se nanj sklicuje. Ker je tožena stranka dne 6.12.2007 že plačala 4.600,00 EUR na račun nepremoženjske škode, ki v valoriziranem znesku na dan razsoje sodišča prve stopnje znaša 4.899,00 EUR, je dolžna tožeči stranki na račun nepremoženjske škode plačati skupaj 2.901,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako delno spremenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg prisojenega zneska plačati še 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2007 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odst. 165. člena ZPP moralo ponovno odločiti tudi o obsegu pravdnih stroškov, ki sta jih glede na spremenjeni uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje dolžni povrniti druga drugi. Po delni spremembi odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari znaša uspeh tožnika sedaj 32 %, uspeh tožene stranke pa 68 % (154. čl. in 155. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici pravdne stroške v znesku 2.914,01 EUR, toženki pa 773,44 EUR, kar pritožbeno ni izpodbijano. Glede na novi uspeh je tožnica upravičena do povrnitve 932,48 EUR, toženka pa do 525,94 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženka plačati tožeči stranki 406,54 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Tožeča stranka, ki je od zahtevanega zvišanja odškodnine za 8.273,00 EUR s pritožbo uspela za 1.700,00 EUR, kar predstavlja 20 % uspeh pritožbe, je v sorazmerju s svojim uspehom v pritožbenem postopku upravičena do povračila potrebnih stroškov v zvezi s pritožbo, ki znašajo (I. in II. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s členom 154. čl. ZPP) 454,22 EUR. Za pritožbeni postopek potrebne stroške je sodišče ocenilo: nagrado za sestavo pritožbe (500 točk – tar.št. 21 OT, vrednost točke 0,459 EUR), prejem odločbe sodišča druge stopnje in poročilo stranki (20 točk – 4. točka tar.št. 39 OT) in stroške poštnine (2,00 EUR), vse povečano za 20% DDV, ter sodno takso za pritožbo (165,40 EUR). Glede na pritožbeni uspeh mora tožena stranka tožeči povrniti znesek 90,84 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Sodišču prve stopnje se v zvezi z izpodbijano odločbo niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).