Jedro

Neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni je, če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Revizijsko sodišče poudarja, da delavec ne sme in ne more samovoljno, mimo aktov podjetja in mimo ustreznih sklepov, odklanjati dela v organizaciji, saj samovolja, ki se dejansko pokaže v odsotnosti z dela, lahko predstavlja zakonit (resen) razlog za prenehanje delovnega razmerja, kar se je zgodilo tudi v spornem primeru. V revidentovem primeru bi tožena stranka lahko uporabila tudi določbe 9. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, pa bi prav tako lahko prišlo do zakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 7.7.1995 in 27.7.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, da se ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še traja in da ga je zato dolžna poklicati na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovnim zmožnostim.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj ni verjelo njegovim navedbam v zvezi z ogroženostjo v primeru prihajanja na delo, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Glede uporabe materialnega prava je navajal, da je bila tožena stranka tista, ki je prva ravnala protipravno v zvezi s revidentovo razporeditvijo. Revident se je samo uprl takemu protipravnemu dejanju, obenem pa se je poskusil zaščititi. Zato njegovih izostankov ni mogoče šteti kot neupravičenih. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP-77) in je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Zato v delu, kjer revizija ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP-77).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi natančno obrazložilo, zakaj ne sprejema tožnikovih (revidentovih) navedb v zvezi z njegovo ogroženostjo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje svoje stališče glede tega vprašanja dovolj utemeljilo, ter da revidentu ni nihče nikoli grozil s fizičnim obračunom, in da niti sam svojemu predpostavljenemu ni omenil, da na delo ne prihaja zaradi strahu pred sporom s sodelavcem. Zaradi povedanega revizijsko sodišče ni sledilo navedbam revizije, da v izpodbijani sodbi ni obrazložitve v zvezi z revidentovo ogroženostjo v primeru prihajanja na delo.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Pomembna okoliščina za odločitev je zato neupravičena odsotnosti. O neupravičeni odstotnosti pa je mogoče govoriti, če je delavec bil odsoten z dela in za odsotnost ni imel ustreznega opravičila (zatrjevana ogroženost ni bila sprejeta kot opravičen razlog), pa čeprav je do odsotnosti prišlo zaradi odklanjanja delovnih nalog zaradi zatrjevane predhodne nezakonitosti delodajalca pri razporeditvi delavca. Tako zatrjevano nezakonitost je možno ugotoviti in odpraviti samo z uporabo predvidenih pravnih sredstev, ne pa s samovoljnim odklanjanjem delovnih nalog oziroma samovoljno odsotnostjo z dela.

Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe št. 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni). Neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni je, če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Revizijsko sodišče poudarja, da delavec ne sme in ne more samovoljno, mimo aktov podjetja in mimo ustreznih sklepov, odklanjati dela v organizaciji, saj samovolja, ki se dejansko pokaže v odsotnosti z dela, lahko predstavlja zakonit (resen) razlog za prenehanje delovnega razmerja, kar se je zgodilo tudi v spornem primeru. V revidentovem primeru bi tožena stranka lahko uporabila tudi določbe 9. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (delavcu preneha delovno razmerje, če noče delati na delovnem mestu, na katerega je razporejen - v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja), pa bi prav tako lahko prišlo do zakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).