Jedro

Obveznost izplačila vtoževane denarne terjatve je obstajala že ob vložitvi tožbe, zato je, ob upoštevanju izpolnjene splošne predpostavke, in ker je vzrok za zamudo obstajal na strani tožene stranke, delno utemeljen tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil na zadnji glavni obravnavi. Ne za znesek 5.830,38 EUR, ampak za znesek 4.496,97 EUR. Znesek 4.496,97 EUR predstavlja izračun zakonitih zamudnih obresti od 31. 8. 2013, skladno s tretjim odstavkom 310. člena ZPIZ-2 v zvezi z 299. členom OZ (ob upoštevanju obračunskega obdobja 31. 7. 2013 in rok 30 dni, določen za izpolnitev) do plačila, ob upoštevanju, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal enkratno izplačilo sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja dne 13. 7. 2013 (prvi odstavek 299. člena OZ), od zneska 19.236,02 EUR, kolikor je znašal neto znesek, izračunan od odkupne vrednosti 25.776,91 EUR, zmanjšan za izstopne stroške (128,88 EUR) in 25 % akontacijo dohodnine (6.412,01 EUR).

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zamudne obresti v višini 4.496,97 EUR v roku 15 dni.

Kar je tožnik zahteval več, se zavrne.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek glede izplačila glavnice v višini 25.756,14 EUR ustavi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 5.830,38 EUR iz naslova zakonitih zamudnih obresti od glavnice, je zavrnilo (II. točka izreka). S III. točko izreka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnik in tožena stranka, tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava zoper II. točko izreka, tožena stranka pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zoper III. točko izreka sodbe.

3. Tožnik v celoti vztraja pri zahtevku za izplačilo zakonitih zamudnih obresti. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki bila podana pravna podlaga za izplačilo enkratnega zneska z dnem odločbe Ustavnega sodišča RS, to je na dan 10. 6. 2016. Sklicuje se na peti odstavek 206. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in meni, da je imel pravico do enkratnega izplačila sredstev že v letu 2013, ko je pri toženi stranki podal zahtevo za izplačilo. Po njegovem ne drži, da je tožena stranka zahtevo obravnavala kot popolno šele z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča RS. Zahtevo za izplačilo sredstev je pri toženi stranki podal 29. 7. 2013. Meni, da mu zamudne obresti gredo od celotnih zneskov glavnice in sicer od zneska 25.756,14 EUR od 14. 8. 2013 do 5. 7. 2016 in od zneska 29.192,45 EUR od 5. 7. 2016 do plačila.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za plačilo 5.830,38 EUR zavrnilo, zaradi česar tožnik s svojim zahtevkom ni uspel. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in se pri tem sklicevalo na določbo prvega odstavka 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Navaja, da je v drugem odstavku 7. člena ZDSS-1 jasno določeno, da je zavod državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil. Tožena stranka nikakor ne spada v to kategorijo, temveč je pravna oseba zasebnega prava in ji tudi niso bila podeljena javna pooblastila. Tožena stranka tudi ne odloča o pravicah iz socialnih zavarovanj po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek in zato tudi ne izdaja odločb o pravicah zavarovancev. Položaj tožene stranke je bolj primerljiv s položajem upravljalcev pokojninskih skladov v sistemu prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo pri odločanju o stroških postopka uporabiti prvi odstavek 154. člena ZPP in tožniku, ki v pravdi ni uspel, naložiti, da toženi stranki povrne priglašene stroške pravdnega postopka. Vztraja, da v konkretnem primeru ne gre za spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj, saj se je tožnikov tožbeni zahtevek glasil na izplačilo 25.756,14 EUR in pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz navedenega jasno izhaja, da gre v konkretnem primeru za čisti premoženjski zahtevek. V vsakem primeru pa zahtevek za izplačilo zamudnih obresti, kot sankcija za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti, nima narave pravice iz socialnega zavarovanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča o stroških postopka spremeni tako, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 1.528,05 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje. Tožena stranka nadalje sodišču predlaga, da tožniku naloži, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo tožnika tožena stranka poudarja, da takšno zviševanje tožbenega zahtevka ni dopustno. Sklicuje se na 184. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in poudarja, da tožeča stranka lahko spremeni tožbo zgolj do konca glavne obravnave. Zahtevek tožnika pred sodiščem prve stopnje je meja njegove pritožbene pravnovarstvene potrebe, povečanje, kot ga zahteva tožnik v pritožbi, pa je v vsakem primeru nedopustno in neupoštevno, saj se je glavna obravnava v tej zadevi končala 14. 11. 2016. Po mnenju tožene stranke se tožnik v pritožbi večinoma sklicuje na pravna naziranja, ki so že bila izpostavljena v postopku pred sodiščem prve stopnje in na katere je tožena stranka že odgovorila. Ne strinja se, da vzrok za domnevno zamudo izvira iz sfere tožene stranke in se sklicuje na obrazložitev v sodbi sodišča prve stopnje, da niti ZPIZ-2 in niti Pokojninski načrt ne predvidevata plačila zamudnih obresti. Posebej poudarja, da se je tožnik v postopku izrecno strinjal z izračunom izplačila, ki ga je predložila tožena stranka in ki ima za podlago odkupno vrednost na dan 5. 7. 2016, to je 21.894,34 EUR neto. Tožnik je zato svoj zahtevek za plačilo glavnice v višini 25.756,14 EUR v celoti umaknil. Že iz tega razloga je njegov zahtevek za plačilo obresti od zneska 25.756,14 EUR neutemeljen. Hkrati je nelogično, da se tožnik strinja z obračunom vrednosti premoženja na dan 5. 7. 2016, obresti pa zahteva od 27. 1. 2014 dalje. Zmotno je tudi tožnikovo zatrjevanje, da bi mu sodišče moralo priznati obresti od celotnih zneskov glavnice, to je brez odbitka akontacijo dohodnine. Tožena stranka je od izračunane odkupne vrednosti dolžna odšteti izstopne stroške ter akontacijo dohodnine, zavarovancu pa nakazati zgolj neto znesek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja glede zamudnih obresti delno zmotno uporabilo materialno pravo, pravilno pa je odločilo glede stroškov postopka. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba niti ne konkretizira.

K pritožbi tožeče stranke

8. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zavrnilno sodbo v II. točki izreka glede zamudnih obresti izdalo na podlagi določb Pokojninskega načrta in določb ZPIZ-2, ki urejajo vprašanje pravic iz poklicnega zavarovanja, iz katerih ni razvidno, da bi bil zavarovanec - član upravičen do izplačila zamudnih obresti v primeru kasnejšega izplačila sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja kot zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev - članov, pravica oziroma obveznost do izplačila zamudnih obresti pa ne izhaja niti iz Pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja.

9. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožena stranka tožniku dolžna plačati tudi zamudne obresti od plačane glavnice.

10. Ni sporno, da je tožena stranka iz naslova odkupne vrednosti kot premoženje vpisanih pri osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije tožniku izplačala dne 13. 7. 2016 na njegov račun neto znesek 21.894,34 EUR odkupne vrednosti izračunane na dan 5. 7. 2016. 11. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je pogodbeno razmerje in oblika dolgoročnega varčevanja v obliki življenjskega zavarovanja, ki se financira po kapitalskih principih in ima vse značilnosti zavarovanja tretjega. Delodajalec s pogodbo pristopi k Pokojninskemu načrtu in se zaveže plačevati premije za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Tožena stranka pa se kot izvajalec zavarovanja zaveže, da bo z zavarovanjem delavcem, ki bodo preko tega delodajalca skupinsko vključeni v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, izplačala odkupno vrednost oziroma izplačevala zavarovalno vsoto v obliki pokojnine pod pogoji, določenimi v Pokojninskemu načrtu. ZPIZ-2 kot sistemski zakon za področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja ureja tudi področje obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (poklicno zavarovanje), ki obsega obvezno vključitev v poklicno zavarovanje ter pravice in obveznosti zavarovanja za primer starosti in smrti, določene na podlagi vplačil v to obliko zavarovanja. Temeljna pravica, ki se zagotavlja s poklicnim zavarovanjem je sicer pravica do poklicne pokojnine, vendar pa zavarovancem, ki še pred uveljavitvijo pravice do poklicne pokojnine, omogoča dvig sredstev v enkratnem sredstvu.

12. Ker gre v obravnavanem primeru glede izplačila sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja za pogodbeno razmerje, sam spor pa je spor premoženjske narave, je pravna podlaga za odločitev o zamudnih obrestih podana v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju OZ), ki ureja zamudo za terjatve civilnega prava. Tako je v prvem odstavku 378. člena OZ določeno, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ).

13. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora tožena stranka izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca). Obračunsko obdobje pa se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo. Glede na ustavno odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 in stališče, ki ga je zavzelo v njej v zvezi s pridobitvijo pravice do enkratnega izplačila sredstev za zavarovanca vojaško osebo, je pravna podlaga za odločanje o pravici do enkratnega izplačila bila podana v petem odstavku 206. člena ZPIZ-2. To pravno podlago je tožena stranka za primer, kot je tožnikov, bila dolžna tudi upoštevati že vse od tožnikove popolne zahteve za izplačilo vtoževanih sredstev, oziroma obračunskega obdobja, ker o izplačilu še ni bilo pravnomočno odločeno ob izdaji citirane ustavne odločbe. To pomeni, da je bila tožena stranka določbo petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 dolžna upoštevati tudi že na dan vložene tožbe, ki je bila za ureditev pravnega razmerja potrebna.

14. Ker je obveznost izplačila vtoževane denarne terjatve obstajala že ob vložitvi tožbe, ob upoštevanju izpolnjene splošne predpostavke in ker je vzrok za zamudo obstajal na strani tožene stranke, je delno utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga je postavil na zadnji glavni obravnavi. Ne za znesek 5.830,38 EUR, ampak za znesek 4.496,97 EUR. Znesek 4.496,97 EUR predstavlja izračun zakonitih zamudnih obresti od 31. 8. 2013 skladno s tretjim odstavkom 310. člena ZPIZ-2 v zvezi z 299. členom OZ (ob upoštevanju obračunskega obdobja 31. 7. 2013 in rok 30 dni, določen za izpolnitev) do plačila, ob upoštevanju, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal enkratno izplačilo sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja dne 13. 7. 2013 (prvi odstavek 299. člena OZ), od zneska 19.236,02 EUR (priloga B 8), kolikor je znašal neto znesek, izračunan od odkupne vrednosti 25.776,91 EUR, zmanjšan za izstopne stroške (128,88 EUR) in 25 % akontacijo dohodnine (6.412,01 EUR). Tožnik je uveljavljal znesek 5.830,38 EUR, ki naj bi predstavljal zamudne obresti, izračunane od zneska 25.756,14 EUR (ki predstavlja odkupno vrednost brez obračunane 25 % akontacije dohodnine in izstopnih stroškov) od 27. 1. 2014, pri čemer je bila tožba vložena 7. 2. 2014, pa do dneva zadnje obravnave 14. 11. 2016. Za priznanje zneska 5.830,38 EUR glede na opisan način izračuna ni nobene podlage. Tožniku je namreč tožena stranka vtoževani znesek (oziroma znesek odkupne vrednosti na dan 5. 7. 2016, dne 13. 7. 2016, torej pred dnevom zadnje glavne obravnave, že izplačala). Uveljavljanje višjih zamudnih obresti od zneskov, ki jih tožnik navaja v pritožbi, pa že glede na določbo 184. člena ZPP ni dopustno in upoštevno. Tudi sicer je zmotno tožnikovo zatrjevanje, da je upravičen do zakonitih zamudnih obresti od celotnih zneskov glavnice brez odbitka akontacije dohodnine in izstopnih stroškov. Tožena stranka je namreč od izračunane odkupne vrednosti dolžna odšteti izstopne stroške ter akontacijo dohodnine, zavarovancu pa nakazati neto znesek.

15. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo kot je razvidno iz izreka, torej mu je priznalo iz naslova zamudnih obresti znesek 4.496,97 EUR, kar je zahteval več, to je znesek 5.830,38 EUR, pa zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke

16. Po določbi prvega odstavka 68. člena ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške, ne glede na izid postopka.

17. V konkretnem primeru spor o glavni stvari, kakor tudi spor o zakonitih zamudnih obrestih kot sankcija za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti, nima narave pravic iz socialnega zavarovanja, ki so določene v 7. členu ZDSS-1. Gre za čisti premoženjski zahtevek. Posledično zaradi narave spora za odločanje o stroških postopka ni mogoče uporabiti določbe 68. člena ZDSS-1, kot specifično določbo, ki velja v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, pač pa določbe ZPP, ki urejajo vprašanja stroškov postopka.

18. Določbe 154. do 162. člena ZPP, ki so materialnopravne narave uzakonjajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Kot temeljno pravilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (154. člen ZPP), ki ga kot korektiv dopolnjuje načelo krivde (156. člen ZPP) in posebna pravila za določene vrste stroškov (člen 157. do 162. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje zamudnih obresti z II. točko izreka res zavrnilo tako, da je bil tožnik v tem delu spora neuspešen. Vendar pa v obravnavanem primeru ni nepomembno, da je tožnik dne 23. 8. 2016 delno umaknil tožbo za glavnico in navedel, da mu je tožena stranka izplačala glavnico po vložitvi tožbe, vztrajal pa je pri plačilu zamudnih obresti.

20. Sodišče prve stopnje je postopek glede izplačila glavnice v višini 25.756,14 EUR ustavilo s sklepom, ki je tudi pravnomočen. Odločitev o stroških postopka v primeru umika sicer ni odvisna od utemeljenosti tožbenega zahtevka, vendar je v konkretnem primeru plačilo glavnice po vloženi tožbi oziroma tekom sodnega postopka, potrebno upoštevati v korist tožeče stranke in upoštevati načelo uspeha v pravdi.

21. Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je potrebno upoštevati temeljno načelo odgovornosti za uspeh, skladno z določbo 154. člena ZPP. V drugem odstavku citirane določbe je določeno, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

22. Ob delnem umiku tožbe zaradi delne izpolnitve zahtevka, ob upoštevanju izida pravde, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ne sicer na podlagi določbe 68. člena ZDSS-1, ampak na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP.

23. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbe, iz istih razlogov pa tudi stroške odgovora na pritožbo.