Jedro

Ni sporno, da je bila tožnikova prošnja registrirana 10. 6. 2026. Toženka glede na to okoliščino v izpodbijanem sklepu sicer zapiše, da se za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, uporabijo merila iz Uredbe Dublin III. Toda v nadaljevanju ne pojasni, kako je uporabila ta merila in določila Republiko Hrvaško za odgovorno državo članico. Razlogi o tem so v celoti izostali. Če odločba nima obrazložitve, je kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in gre za bistveno kršitev pravil postopka. Brez obrazložitve namreč ni mogoče preizkusiti, ali je odločitev zakonita in pravilna.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo 2142-4348/2025/37 (1221-13) z dne 9. 7. 2026 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo 2142-4348/2025/37 (1221-13) z dne 9. 7. 2026 odloži do pravnomočne odločitve o tožbi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi določil Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka sklepa). Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Republika Hrvaška (tč. 2 izreka). Tožnik bo predan Republiki Hrvaški 27. 8. 2026 na mejnem prehodu Obrežje (tč. 3 izreka sklepa), tega dne pa se mora zglasiti v recepciji Azilnega doma (tč. 4 izreka sklepa). Odločila je še, da stroški postopka bremenijo toženko (tč. 5 izreka sklepa).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 10. 6. 2026 v Republiki Sloveniji vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je naslednjega dne iz evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik 1. 12. 2025 v Republiki Hrvaški že registriran kot prosilec za mednarodno zaščito pod kategorijo 1. Zato je 17. 6. 2026 v skladu z 41. členom Uredbe (EU) št. 2024/1351 Evropskega parlamenta in sveta z dne 14. 5. 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba 2024/1351) tej državi poslala obvestilo o ponovnem sprejemu. Republika Hrvaška je v dvotedenskem roku iz tretjega odstavka 41. člena Uredbe 2024/1351 potrdila prejem obvestila o ponovnem sprejemu tožnika.

3.Toženka nato navede, da se je 12. 6. 2026 začela uporabljati Uredba 2024/1351, ki v drugem odstavku 84. člena določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Glede na to, da je bila prošnja za mednarodno zaščito v konkretnem postopku vložena 10. 6. 2026, torej pred 12. 6. 2026, se za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, uporabijo merila iz Uredbe Dublin III. Toženka nadaljuje, da ZMZ-1 v osmem odstavku 49. člena določa, da pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže, če so za to podani razlogi iz 51. člena tega zakona. V četrti alineji prvega odstavka 51. člena določa, da lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrže, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi Dublin III. V devetem odstavku 49. člena istega zakona je določeno, da če pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena tega zakona, v sklepu določi, katera druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi Dublin III je odgovorna za obravnavo prošnje.

4.Navede še, da bo tožnika predala Republiki Hrvaški 27. 8. 2026, kar je znotraj šestmesečnega roka. Na dan predaje, 27. 8. 2026 ob 6:00 uri, se mora tožnik zglasiti na recepciji Azilnega doma, ...,  kjer ga bodo pričakale uradne osebe toženke. Če pobegne in predaje zato ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, se rok za predajo v skladu z drugim odstavkom 46. člena Uredbe 2024/1351 lahko podaljša na največ tri leta od dneva, ko pristojni organ odgovorno državo članico obvesti, da je pobegnil. Če tožnik ponovno postane dosegljiv toženki in je preostali čas do izteka podaljšanega roka za izvedbo predaje krajši od treh mesecev, ima toženka v skladu z drugim pododstavkom drugega odstavka 46. člena Uredbe 2024/1351 za izvedbo predaje na voljo rok treh mesecev od dneva, ko tožnik ponovno postane dosegljiv. Toženka se je v skladu s prvim odstavkom 46. člena Uredbe 2024/1351 s pristojnim organom Republike Hrvaške že dogovorila o predaji prosilca, ki bo potekala 27. 8. 2026 na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

5.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in ugodi zahtevi za začasno odredbo tako, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži.

6.V tožbi navaja, da je toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, saj je odločitev sprejela brez izvedbe osebnega razgovora s tožnikom. V izreku in pravnem pouku se eksplicitno opira na določbe nove uredbe. Če toženka meni, da se novi procesni instituti (kot je tri tedenski rok za tožbo) že uporabljajo za ta postopek, potem bi morala dosledno uporabiti tudi 22. člen Uredbe 2024/1351. Ta določa, da mora organ z namenom pravilne določitve odgovorne države s prosilcem opraviti obvezen osebni razgovor. Opustitev razgovora pomeni kršitev pravice do izjave in pravice do dobrega upravljanja (41. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Tudi če bi sodišče sledilo tezi, da se za postopek uporablja izključno stari režim, je osebni razgovor obvezen po 5. členu Uredbe Dublin III. Ker ni bil opravljen, to pomeni kršitev obveznih procesnih jamstev obeh uredb in kršitev 22. člena Ustave.

7.Toženka v izpodbijanem sklepu sploh ni pojasnila, na kateri materialnopravni osnovi mu je to pravico odvzela. Če je menila, da obstajajo zakonski razlogi za izključitev te pravice, bi morala v obrazložitvi podati rigorozno, ustavno in evropskopravno skladno utemeljitev, zakaj v konkretnem primeru ne velja niti slovenska ustava, niti stara niti nova dublinska uredba. Popolna odsotnost te obrazložitve pomeni ne le kršitev pravice do izjave, temveč tudi kršitev pravice do obrazložitve odločbe (25. člen Ustave) ter vodi v golo ustavno in mednarodnopravno arbitrarnost.

8.Dalje tožnik trdi, da je bil v Republiki Hrvaški deležen slabega in ponižujočega ravnanja, ki je prestopilo prag mučenja, nezakonitega odvzema osebne svobode in popolne ignorance njegove namere za vložitev mednarodne zaščite. To nakazuje na neposredno nevarnost verižnega vračanja. Zaradi strahu za lastno varnost, zdravje in življenje je bil prisiljen nemudoma zapustiti ozemlje Republike Hrvaške in že naslednji dan ponovno poiskati zaščito v Republiki Sloveniji. Toženka bi morala v skladu z uveljavljeno judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) pred izdajo sklepa o predaji raziskati te okoliščine. Domneva, da je Republika Hrvaška kot država članica EU varna, je v konkretnem primeru izrecno izpodbita z njegovo neposredno osebno izkušnjo. Ponovna prisilna predaja državi, v kateri so mu državni organi že kršili temeljne pravice do osebne svobode in prepovedi nehumanega ravnanja, za Republiko Slovenijo pomeni neposredno in zavestno kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

9.Toženka je pri določitvi pravne podlage in procesnih rokov zašla v popolno ustavno in mednarodnopravno zmedo. Izpodbijani sklep se v pravnem pouku in obrazložitvi sklicuje na določbe in roke Uredbe (EU) 2024/1351, pri čemer operira z datumom začetka uporabe 12. 6. 2026. Tožnik poudarja, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito vložena in registrirana 10. 6. 2026. Ker je ta datum nastopil tako pred 12. junijem 2026 (ko je stopil v veljavo splošni Pakt o azilu) kot tudi pred 1. julijem 2026 (ki ga 84. in 85. člen Uredbe 2024/1351 izrecno določata kot datum začetka uporabe in razveljavitve prejšnjega režima), je uporaba katerekoli določbe nove uredbe v škodo tožnika pravno izključena. Za tožnika je ob vložitvi prošnje obstajal izključno en pravni režim, to je Uredba Dublin III v povezavi z nacionalnim ZMZ-1. Zakoniti prehodni režimi ne dopuščajo t. i. "cherry-pickinga" oziroma poljubnega izbiranja določb iz dveh različnih aktov. Če prehodna določba 84. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se odgovorna država določi po Uredbi Dublin III, to pomeni, da je treba celoten sklop pravic, obveznosti, pa tudi procesnih rekov in pravnih sredstev, črpati iz takrat veljavnega pravnega okvira.

10.Izpodbijani sklep je materialnopravno nevzdržen, saj toženka poljubno in selektivno prepleta določbe dveh različnih pravnih aktov. Iz obrazložitve izhaja, da glede meril odgovornosti velja Uredba Dublin III, medtem ko izrek, roki in izvršljivost temeljijo na Uredbi 2024/1351. Zakoniti prehodni režimi morajo delovati po načelu pravne varnosti in predvidljivosti. Državni organ ne more izbrati "strožjih" procesnih določb iz nove uredbe (npr. določitev krajših oziroma specifičnih rokov ali avtomatičnih podaljšanj rokov za predajo v primeru nedosegljivosti) in hkrati ignorirati materialna in procesna jamstva, ki jih ista nova uredba prinaša za zaščito pravic prosilca. Takšno postopanje pomeni arbitrarno uporabo prava, ki tožnika postavlja v neenakopraven položaj.

11.Toženka je s tem, ko je za tožnika uporabila procesne institute in roke iz uredbe, ki v času vložitve njegove prošnje sploh še ni bila v uporabi (uporablja se šele od 1. 7. 2026), grobo kršila načelo prepovedi retroaktivne uporabe prava ter načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena Ustave). Izpodbijani akt je zaradi napačne časovne umestitve pravne podlage materialnopravno popolnoma zgrešen in kot tak nezakonit.

12.V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnika navaja, da v skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se ga lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (glede tega se sklicuje na tožbeno argumentacijo). S tem bi mu nastala težko popravljiva škoda. Poleg tega je obravnavani zadevi izvršitev predaje določena za 27. 8. 2026. Če bi bila predaja izvršena pred odločitvijo sodišča, bi bilo sodno varstvo, ki ga uveljavlja s to tožbo, v bistvenem delu izničeno. Tudi če bi sodišče naknadno ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa, bi bile posledice izvršene predaje zelo težko popravljive, saj bi moral svoje pravice uveljavljati iz druge države članice, kar bi bistveno otežilo učinkovito izvrševanje sodnega varstva.

13.Tožnik tudi predlaga, da če bo Upravno sodišče Republike Slovenije presodilo, da razlaga drugega odstavka 84. člena Uredbe (EU) 2024/1351 glede uporabe procesnih pravil v prehodnem obdobju ni jasna ali enotna, na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) prekine postopek in SEU v predhodno odločanje predloži naslednja vprašanja glede razlage drugega odstavka 84. člena Uredbe (EU) 2024/1351:

(a)1. Ali je treba prehodno določbo drugega odstavka 84. člena Uredbe (EU) 2024/1351 razlagati tako, da v primeru prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila vložena pred 12. junijem 2026, celoten postopek določitve odgovorne države članice (vključno s procesnimi roki, pravnimi sredstvi in obveznostjo osebnega razgovora) v celoti ureja Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublin III), ali pa se procesne določbe in roki Uredbe (EU) 2024/1351 začnejo uporabljati takoj od 12. junija 2026 dalje?

(b)2. V primeru, da se prehodne določbe razlagajo tako, da je dopustna sočasna uporaba procesnih rokov iz Uredbe (EU) 2024/1351 in vsebinskih meril iz Uredbe (EU) št. 604/2013: Ali določbe prava EU (zlasti načelo pravne varnosti in pravica do dobrega upravljanja iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah) dopuščajo, da pristojni organ države članice uporabi procesne določbe nove Uredbe (EU) 2024/1351 v škodo prosilca (npr. glede rokov za predajo), ne da bi hkrati uporabil procesna jamstva iz 22. člena iste uredbe, ki določa obvezen osebni razgovor s prosilcem?

Odgovor na tožbo

Toženka se v odgovoru na tožbo ne strinja s tožbenimi argumenti. Opozarja na tožnikovo napačno interpretacijo 22. člena Uredbe 2024/1351. Iz besedila tega izhaja, da se za olajšanje postopka za določitev odgovorne države članice opravi osebni razgovor s prosilcem le za namen uporabe 39. člena te uredbe, ki ureja področje vložitve zahteve za sprejem ("take charge request”) oziroma postopek "take charge”, pri čemer tretji odstavek narekuje, da mora biti osebni razgovor s prosilcem opravljen pred vložitvijo zahteve za sprejem. Toženka izpostavlja, da 22. člen uredbe nikjer ne narekuje osebnega razgovora za primer postopka "take back" oziroma področja predložitve obvestila o ponovnem sprejemu (take back notification), ki ureja 41. člen Uredbe 2024/1351. Iz navedenega izhaja, da država članica postopek "take back" lahko vodi brez izvedbe osebnega razgovora, če so seveda izpolnjeni pogoji za uporabo 41. člena (v konkretnem primeru je to zadetek v sistemu EURODAC). Slednje predstavlja pomembno razliko glede na prej veljavno Uredbo Dublin III, kjer je 5. člen predvideval osebni razgovor za celoten postopek določanja odgovorne države članice, ne glede na to, ali je šlo za "take charge” ali "take back".

Glede navedb tožnika o slabih izkušnjah s hrvaško policijo toženka meni, da so za navedeni postopek brezpredmetne. Tožnika bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, če bo seveda zaprosil za mednarodno zaščito.

1.Na navedbe, da je izpodbijani pravni akt pravno nevzdržen, saj poljubno in selektivno uporablja določbe dveh različnih zakonodajnih aktov, toženka odgovarja, da je zgolj sledila prehodnim določbam 84. člena Uredbe 2024/1351. Iz teh izhaja, da se ta uredba uporablja od 12. 6. 2026, država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026 pa se določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Iz tega posledično tudi izhaja, da je treba uporabiti postopkovna pravila iz Uredbe 2024/1351. Glede na to, da je bila prošnja za mednarodno zaščito v tem postopku vložena 10. 6. 2026, torej pred 12. 6. 2026, so se za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, uporabila merila Uredbe Dublin III. Za vsa nadaljnja procesna dejanja v postopku (zahtevek za ponovni sprejem, obveščanje o samovoljni zapustitvi, podaljšanje roka za predajo), ki so opravljena po 12. 6. 2026, tožena stranka uporablja določbe Uredbe 2024/1351.

2.Toženka izpostavlja še 13. člen Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2025/2055 z dne 2. oktobra 2025 o določitvi pravil za uporabo Uredbe 2024/1351 (UL L, 2025/2055, 12. 11. 2025). Iz tega izhaja, da kadar je bila odgovornost določena v skladu z Uredbo Dublin III in odgovorna država članica še ni navedena v sistemu Eurodac, uradno obvestilo vključuje pozitivni zadetek, ki ga posreduje sistem Eurodac v skladu s četrtim odstavkom 27. člena Uredbe (EU) 2024/1358, vse podatke, posredovane skupaj z zadetkom, razen biometričnih podatkov, ter izvod vseh dokazov in posrednih okoliščin, ki kažejo, da je država članica, ki prejme obvestilo, odgovorna država članica. Uradno obvestilo vključuje tudi informacije iz točk (a) in (b) drugega pododstavka drugega odstavka 12. člena, če so na voljo.

3.Toženka opozarja tudi na zmotno trditev tožnika, da se Uredba 2024/1351 začne uporabljati šele 1. 7. 2026, kar naj bi izhajalo iz 84. in 85. člena. Naknadno je bil sprejet popravek tega datuma na 12. 6. 2026 (Popravek Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uradni list Evropske unije L, 2024/1351, 22. maj 2024), v nadaljevanju Popravek Uredbe 2024/1351). Sodišče naj tožbo zavrne.

4.Na predlog za izdajo začasne odredbe toženka ni odgovorila.

K sodbi

5.Tožba je utemeljena.

6.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da v zadevi ni razpisalo naroka. Že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov je bilo očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

7.Po določbi drugega odstavka 84. člena Uredbe 2024/1351 (z naslovom "Prehodni ukrepi") v povezavi s Popravkom Uredbe (EU) 2024/1351 se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. junijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Po oceni sodišča je ob takem zapisu povsem jasno, da je za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, treba še vedno uporabiti Uredbo Dublin III. Prehodni ukrep iz drugega odstavka 84. člena Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma. Tudi ne določa, da za določen del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III in za določena aktualna Uredba 2024/1351. Zato je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III. Glede na jasnost določbe, sodišče ocenjuje, da predhodnih vprašanj, kot jih predlaga tožnik, SEU ni treba postavljati.

8.Sodišče še pojasnjuje, da je Uredba Dublin III izrazito postopkovna uredba, ki pa celovito ureja procesna merila, procesne roke in procesna jamstva pri iskanju odgovora na vprašanje, v kateri državi se bo obravnavala prošnja prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik ima tako prav, da je ob pravilni uporabi materialnega prava v danem primeru treba uporabiti Uredbo Dublin III (v povezavi z ZMZ-1).

9.Vendar sodišče ugotavlja, da izpodbijanega sklepa sploh ni mogoče preizkusiti, saj odločitev, kot je zapisana v izreku, v obrazložitvi nima razlogov.

10.V danem primeru ni sporno, da je bila tožnikova prošnja registrirana 10. 6. 2026. Toženka glede na to okoliščino v izpodbijanem sklepu sicer zapiše, da se za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, uporabijo merila iz Uredbe Dublin III. Toda v nadaljevanju ne pojasni, kako je uporabila ta merila in določila Republiko Hrvaško za odgovorno državo članico. Razlogi o tem so v celoti izostali. Izpodbijani sklep tudi nima obrazložitve, zakaj je (glede na datum registracije prošnje) toženka Republiki Hrvaški poslala obvestilo o ponovnem sprejemu po Uredbi 2024/1351 (in ne po uredbi Dublin III). Prav tako nima obrazložitve, na kakšni podlagi oz. kako je toženka (sploh) določila datum predaje 27. 8. 2026 in tudi ne, zakaj je za podaljšanje šest mesečnega roka, kot navede, uporabila Uredbo 2024/1351 (in ne Uredbe Dublin III). Če odločba nima obrazložitve, je kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in gre za bistveno kršitev pravil postopka. Brez obrazložitve namreč ni mogoče preizkusiti, ali je odločitev zakonita in pravilna. Tožbeni očitki tožnika o nezmožnosti preizkusa izpodbijanega sklepa so tako utemeljeni.

11.Ker sodišče že glede teh bistvenih okoliščin izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, je podana absolutno bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Že ta je sodišču narekovala ugoditev tožbi, odpravo izpodbijanega sklepa (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in vrnitev zadeve toženki v nov postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče zato na ostale tožbene navedbe ni odgovarjalo. Toženka mora v ponovljenem postopku kot materialno podlago za odločitev (v celoti) uporabiti Uredbo Dublin III, odločitev pa mora ustrezno obrazložiti.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

12.Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

13.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

14.Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda (toženka je bila izrecno pozvana, da odgovori na predlog za izdajo začasne odredbe). Sodišče jih zato na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznane. Ker po oceni sodišča niti javna korist zaradi izdane začasne odredbe ne bo nesorazmerno prizadeta, je predlogu ugodilo. Izvršitev izpodbijanega sklepa je tako odložilo do pravnomočne odločitve o tožbi.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023.

2Očitno pomotoma navedeno "tožeča" stranka.

3Ta v 1. členu določa, da so predmet njenega urejanja (izključno) merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljnjem besedilu: odgovorna država članica).