Jedro

Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjske odločbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je po vložitvi obtožnice s sklepom I Ks 51268/2013 z dne 10. 1. 2014 zoper obdolženega E. P. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je poskusil storiti kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, in utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 51268/2013 z dne 16. 1. 2014 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahtevo utemeljujejo z navedbami, da izpodbijani sklep Višjega sodišča v Mariboru nima razlogov o odločilnih dejstvih glede neogibne potrebnosti za odreditev pripora. Pritožbeno sodišče ni primerno obrazložilo, zakaj pri obdolžencu ne pride v poštev odreditev milejšega ukrepa hišnega pripora, temveč se je le sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje o dejstvih, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost, in navedlo, da obdolženec zato ne more biti deležen zaupanja. Višje sodišče se tudi ni opredelilo do posameznih in konkretnih pritožbenih navedb v zvezi s spremenjenimi okoliščinami po izvedeni preiskavi. Zaslišane priče in izvedensko mnenje sodnega izvedenca P. namreč ne potrjujejo navedb oškodovancev in priče T., zaradi česar tudi utemeljen sum ni podan. Podana tudi ni ponovitvena nevarnost, saj je bil obdolženec žrtev napada, poleg tega pri njem v zadnjih petih letih in pol ni zaznati nobene kriminalne dejavnosti, kaznivi dejanji z elementi nasilja pa je storil pred več kot desetimi leti, kar kaže na povsem spremenjene subjektivne okoliščine. Zaradi navedenega zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca odredi hišni pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila Vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Ugotavlja, da je sodišče druge stopnje z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Obrazložitev je skladna s procesnimi standardi obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje. Pritožbeno sodišče je v zadostni meri upoštevalo tudi okoliščine, na katere v zahtevi opozarja obramba. V nadaljevanju pa zahteva podaja svojo oceno dokazov, s čimer poskuša izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki v svoji izjavi vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Vložnik uvodoma uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sklep višjega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih glede neogibne potrebnosti za odreditev (pravilno podaljšanje) pripora. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče druge stopnje sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je z dejanji, katerih je obdolženec utemeljeno osumljen, močno ogrožena varnost ljudi, in sicer njihovega življenja, ter da pripora obdolžencu ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora navedlo, katere so tiste okoliščine, ki utemeljujejo neogibnost pripora. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da je bil obdolženec že obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, da je ob storitvi obeh očitanih kaznivih dejanj uporabil strelno orožje, poudarilo pa je tudi težo očitanega kaznivega dejanja, zlasti poskusa kaznivega dejanja uboja. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje napravilo razumen sklep, da je podana velika verjetnost, da bi obdolženec kaznivo dejanje ponovil ali dokončal, če zoper njega pripor ne bi bil podaljšan. Glede na navedene okoliščine, ki ne utemeljujejo le visoke stopnje ponovitvene nevarnosti, pač pa so relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora, je sodišče razumno ocenilo, da varnosti ljudi ni mogoče na dovolj učinkovit način zagotoviti z milejšim ukrepom. Sodišče druge stopnje se je seznanilo s pritožbenimi navedbami v zvezi z neogibno potrebnostjo pripora in se je do njih opredelilo. Z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča se je v celoti strinjalo, v okviru presoje ponovitvene nevarnosti pa je tudi ponovilo ugotovitve iz sklepa o podaljšanju pripora. Na tej podlagi je utemeljeno zaključilo, da je v obravnavani zadevi pripor v skladu z določbo prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije in da obdolženec glede na ugotovljene okoliščine ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

6. Očitku vložnikov, da izpodbijani sklep sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z neogibno potrebnostjo pripora, tako ni mogoče pritrditi. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjske odločbe. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pritožbenemu sodišču ni potrebno ponavljati argumentov prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja, in da standardu obrazloženosti zadosti tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

7. Glede na navedeno tudi ni mogoče slediti očitku vložnikov, da pritožbeno sodišče ni primerno in utemeljeno obrazložilo svoje odločitve o tem, zakaj milejši ukrep hišnega pripora ne pride v poštev, oziroma da ni razmejilo kriterijev za odreditev pripora od kriterijev za odreditev hišnega pripora. Kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, tudi ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oz. potek postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

8. Nadaljnje navedbe zagovornikov, da se višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb v zvezi z spremenjenimi okoliščinami po izvedeni preiskavi, so neutemeljene. Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, se zatrjevane spremenjene okoliščine nanašajo na ugotovitev izvedenca balistične stroke G. P., da oškodovani M. Š. ni mogel zadobiti strelne poškodbe, ko je sedel v svojem vozilu, kot to izpovedujejo oba oškodovanca in priča T. Iz izpodbijanega sklepa pritožbenega sodišča je razvidno, da je sodišče v zvezi s temi okoliščinami navedlo razloge. Ugotovilo je, da se okoliščine, zaradi katerih je bil zoper obdolženca nazadnje podaljšan pripor, niso v ničemer spremenile njemu v korist, saj obdolženca še vedno obremenjujejo izpovedbe obeh oškodovancev in priče T., iz katerih izhaja, da je obdolženec tisti, ki je oškodovancema povzročil poškodbe. Po oceni pritožbenega sodišča dajejo dokazi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, zadostno podlago za zaključek o obstoju utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Iz vsega navedenega je razvidno, da se je sodišče druge stopnje v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s spremenjenimi okoliščinami.

9. Vložniki nadalje podajajo interpretacijo izpovedb zaslišanih prič in izvedenskega mnenja izvedenca balistične stroke. Izvedeni dokazi po mnenju vložnikov kažejo na neverodostojnost izpovedb obeh oškodovancev in priče M. T. S temi trditvami vlagatelji kažejo na nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč v zvezi z obstojem utemeljenega suma oziroma podajajo lastno oceno izvedenih dokazov. Tudi navedbe, da je bil obdolženec žrtev napada in je ravnal v silobranu, zaradi česar ni podana ponovitvena nevarnost, po vsebini pomeni izpodbijanje v pravnomočnem sklepu ugotovljenega dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti s trditvijo, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost, saj pri njem v zadnjih petih letih in pol ni zaznati nobene kriminalne dejavnosti, kaznivi dejanji z elementi nasilja pa storil pred več kot desetimi leti, kar kaže na povsem spremenjene subjektivne okoliščine. Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči upoštevali in pravilno ovrednotili vse konkretne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, in sicer specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (teža očitanih kaznivih dejanj, predvsem kaznivega dejanja poskusa uboja, dejstvo, da je obdolženec pri obeh dejanjih uporabil pištolo) ter upoštevali tudi subjektivne okoliščine na strani obdolženca (že dvakrat obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja). Iz ugotovljenih okoliščin je mogoče potegniti na splošnih življenjskih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženi ponovil ali dokončal kaznivo dejanje, če pripor ob vložitvi obtožnice zoper njega ne bi bil podaljšan.

C.

11. Ker kršitve, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.