Jedro

Ekonomskega rizika poslovanja ni mogoče šteti kot zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko obstajal začasno povečan obseg dela glede na običajen obseg dela in da je občasno povečan obseg dela trajal tudi, ko je tožena stranka s tožečo stranko sklenila sporne anekse. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri toženi stranki šlo za običajen, pričakovan obseg dela in je bila pogodba o zaposlitvi z aneksi nezakonito sklenjena za določen čas, saj zanjo ni obstajal dejanski razlog, torej zakonsko določen razlog po 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas je utemeljen na podlagi 56. člena ZDR-1, ki določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014, sklenjena med tožečo in toženo stranko za delovno mesto natakar, sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka) in ugotovilo, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2015 nezakonito prenehalo (II. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko je razvezalo z dnem 31. 3. 2016 (III. točka izreka) in ugotovilo, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 6. 11. 2015, temveč je trajalo do 31. 3. 2016, kar pa je zahtevala več (ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami in obveznostmi), pa zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko za obdobje od 7. 11. 2015 do 31. 3. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, kar pa je zahtevala več pa zavrnilo (V. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od 7. 11. 2015 do 31. 3. 2016 obračunati bruto zneske nadomestila plače v višini 800,93 EUR mesečno, plačati od teh zneskov ustrezne davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca do plačila, kar pa je zahtevala več, pa je zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v znesku 2.402,79 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 9. dne pravnomočnosti sodbe do plačila, kar pa je zahtevanega več (razlika do vtoževanega zneska 6.407,44 EUR bruto), pa zavrnilo (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.193,32 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka) in da se ves dolg nakaže na račun pooblaščenca tožeče stranke (IX. točka izreka), tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (X. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu tožena stranka podaja pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek in s točko II in III izreka odločilo o zahtevkih, ki jih tožeča stranka ni postavila. Zatrjuje, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek modificirala v prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2016 in je primarno postavljenemu zahtevku dodala 2. točko zahtevka, ki se glasi, da se aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2015 razveljavi. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev sklenjenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2015, za katerega je sodišče na podlagi navedb strank in izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil ta veljavno sklenjen, vendar pa je kljub temu odločilo, da naj bi na podlagi veljavno sklenjenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2015 delovno razmerje nezakonito prenehalo. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo pomena veljavno sklenjenega aneksa št. 3 k pogodbi o zaposlitvi, saj v konkretnem primeru med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu natakarice na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, nato pa med pogodbenima strankama prišlo do sporazumne sklenitve dvostranskega pravnega posla, ki sta ga poimenovali aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi in iz katerega izhaja dogovor stranke, da tožeča stranka pri toženi stranki delo opravlja do 6. 11. 2015, ko ji je delovno razmerje s sporazumom tudi prenehalo. Zatrjuje, da sodišče ni pojasnilo, zaradi katerih razlogov sklenjenega sporazuma ni štelo za podlago o ugotovitvi zakonitega prenehanja delovnega razmerja, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo nasprotujoči si zaključki o za odločitev v predmetnem postopku odločilnih dejstvih. Potek časa je posledica sklenjenega dvostranskega pravnega posla, s katerim je prišlo do dogovora med pogodbenima strankama, ki sta se z veljavno sklenitvijo sporazuma zavedali pomena podpisa le‑tega. Sklicuje se na določbo 81. člena ZDR-1, ki ureja sporazumno prenehanje delovnega razmerja in nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da naj med pogodbenima strankama ne bi prišlo do veljavne sklenitve dogovora o prenehanju delovnega razmerja. Sklicuje se tudi na določbo 82. člena OZ in sicer, da je potrebno upoštevati skupni namen pogodbenih strank, ne pa dobesednega pomena uporabljenih izrazov, na kar se v obrazložitvi izpodbijane sodbe opira sodišče. Glede denarnega povračilo namesto reintegracije je sodišče prve stopnje tožeči stranki dosodilo denarno povračilo v višini treh plač, kar je upoštevaje relevantne okoliščine po mnenju pritožbe previsok znesek. Kot izhaja iz sodbe je tožeča stranka stara 29 let in po poklicu turistični tehnik, pri čemer se je nekaj mesecev po prenehanju delovnega razmerja zaposlila za nedoločen čas, in sicer 1. 4. 2016. Ker je tožeča stranka pri toženi stranki delala zgolj 10 mesecev, nato pa se po treh mesecih prejemanja nadomestila za brezposelnost zaposlila pri drugem delodajalcu, meni, da niso podane okoliščine za določitev denarnega povračila v višini kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, saj je tožeča stranka mlada, ustrezno izobražena in lahko zaposljiva. Sicer pa meni, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhajajo odločilna dejstva, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, zaradi katerih razlogov sklenjenega sporazuma ni štelo za podlago o ugotovitvi zakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka s tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč na navedbe tožene stranke odgovorilo v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ugotovilo, da je bil aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi veljavno sklenjen (brez napak volje) in je na podlagi tega aneksa tožeči stranki prenehalo delovno razmerje dne 6. 11. 2015 s potekom časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena, in ne s sporazumom, kot je to zatrjevala tožena stranka.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je v II. točki izreka sodbe odločilo, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2015 nezakonito, čeprav je tožeča stranka postavila zahtevek, da se aneks k pogodbi o zaposlitvi št. 3 z dne 15. 10. 2015 razveljavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je smiselno oblikovalo ugotovitveni tožbeni zahtevek (da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2015). Ker je delovno razmerje tožeče stranke prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas v posledici nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014 (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), navedeno pa tudi ne vpliva na nadaljnji status tožeče stranke, saj je sodišče prve stopnje sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dnem 31. 3. 2016. 7. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe v delu odločitve o denarnem povračilu, ki je bilo prisojeno tožnici, ni mogoče preizkusiti, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Sodišče prve stopnje je v točkah 20, 21 in 22 navedlo pravno podlago in ustrezne razloge, ki jih je upoštevalo na strani tožeče stranke, ko ji je prisodilo denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej nadomestilo za izgubo zaposlitve, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti in je pritožbeni očitek neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločilo, in sicer je s sodbo opr. št. Pd 143/2015 z dne 14. 6. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki ji je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 854/2016 z dne 30. 3. 2017 ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je dokazno breme na tožeči stranki, da dokaže, da je obstajal začasno povečan obseg dela. Pritožbeno sodišče je izpostavilo, da je dokazno breme, da je obstajal začasno povečan obseg dela, na toženi stranki, in da bo ta morala dokazati, da je v pogodbi o zaposlitvi dejansko obstoječ razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal, saj je na podlagi zatrjevanj, ki jih je tožena stranka podala v okviru trditvenega bremena tekom postopka na prvi stopnji, bilo mogoče sklepati, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z negotovostjo, ali bo tožena stranka imela v lokalu dovolj prometa. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev, torej ali je tožena stranka dokazala, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal zakonit razlog (začasno povečan obseg dela) in tudi, ali je začasno povečan obseg dela trajal le začasno, je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju opravilo vsa pravna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu in izdalo izpodbijano sodbo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila tožeča stranka pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014 zaposlena za določen čas od 1. 1. 2015 do 28. 2. 2015, za polni delovni čas na delovnem mestu natakar, iz razloga začasno povečanega obsega dela; - da sta stranki dne 26. 2. 2015 podpisali aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se je obdobje dela podaljšalo, in sicer za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2015 na istem delovnem mestu iz razloga začasno povečanega obsega dela; - da sta stranki dne 28. 8. 2015 podpisali aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi, s katerim sta obdobje dela podaljšali, in sicer od 1. 1. 2015 do 30. 11. 2015 na istem delovnem mestu, prav tako iz razloga začasno povečanega obsega dela; - da sta stranki dne 2. 11. 2015 podpisali aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi z datumom 15. 10. 2015, s katerim sta skrajšali obdobje dela, in sicer, da je tožeča stranka zaposlena za določen čas od 1. 1. 2015 do 6. 11. 2015 na istem delovnem mestu zaradi začasno povečanega obsega dela; - da je tožeči stranki dne 6. 11. 2015 prenehalo delovno razmerje; - da je tožeča stranka tri mesece prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo in se je dne 1. 4. 2016 zaposlila pri drugem delodajalcu; - da je direktorica tožene stranke izpovedala, da so s tožečo stranko sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas in jo nato podaljševali, ker imata s partnerjem lokal v najemu in se še odločata o tem, ali ga bosta imela še nadalje. Pri tem je pojasnila, da sta oba s partnerjem še zaposlena drugje in da v lokal prihajata le zvečer ter da imata lokal odprt tri leta, da posluje negativno, vendar ga nista zaprla iz razloga, ker morata plačevati stroške najema. Dobila sta namreč denar za ureditev terase, ki bi ga morala vrniti, če ne bi imela najema vsaj pet let; - da je priča A.A., partner direktorice tožene stranke in prokurist tožene stranke izpovedal, da sta se zaradi težav s poslovanjem lokala s partnerko odločila, da zaposlujeta predvsem študentke, le tožeča stranka je imela pogodbo o zaposlitvi za določen čas in da je bil povečan obseg dela mišljen glede na celotno poslovanje družbe, ne samo glede poslovanja v lokalu. Pojasnil je, da je dejansko bil povečan obseg dela v tem, da so imeli sedaj gostinski lokal. 10. Na podlagi izpovedi direktorice in priče A.A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka edina zaposlena po pogodbi o zaposlitvi za določen čas in da je delo opravljala vsak dan, ostale delavke pa so delale preko študentskega servisa. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in zatrjevanj tožene stranke1 je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z aneksi sklenjena zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z negotovostjo, ali bo tožena stranka imela v lokalu dovolj prometa. Ekonomskega rizika poslovanja pa ni mogoče šteti kot zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

11. Tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko dne 29. 12. 2014 obstajal začasno povečan obseg dela glede na običajen obseg dela in da je občasno povečan obseg dela trajal tudi, ko je tožena stranka s tožečo stranko sklenila anekse št. 1, 2 in 3. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri toženi stranki šlo za običajen, pričakovan obseg dela in je bila pogodba o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014 z aneksi nezakonito sklenjena za določen čas, saj zanjo ni obstajal dejanski razlog, torej zakonsko določen razlog po 3. alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami - ZDR‑1). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen na podlagi 56. člena ZDR-1, ki določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 12. 2014 z aneksi sklenjena nezakonito, se šteje, da je tožeča stranka sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

12. Zmotno in protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma s toženo stranko, ki naj bi izhajal iz aneksa št. 3 k pogodbi o zaposlitvi. Iz navedenega aneksa namreč izhaja, da sta stranki spremenili le prvi odstavek v 1. členu pogodbe o zaposlitvi, ki se po novem glasi: "Pogodbeni stranki se s to pogodbo dogovorita o sklenitvi delovnega razmerja pri delodajalcu za določen čas za obdobje od 1. 1. 2015 do 6. 11. 2015 s polnim delovnim časom, 40 ur tedensko, delavec pa mora nastopiti delo po tej pogodbi dne 1. 1. 2015 ob 6.30 uri. Pogodba se sklepa za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela in nadalje, da vsa pogodbena določila ostanejo nespremenjena." V predmetnem sporu tako ni prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar zmotno zatrjuje pritožba, temveč je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi zadnjega aneksa št. 3 k pogodbi o zaposlitvi, in sicer s potekom časa, za katerega sta se stranki dogovorili, da je tožeča stranka zaposlena za določen čas (od 1. 1. 2015 do 6. 11. 2015) na delovnem mestu natakarice zaradi začasno povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo pogodbo o zaposlitvi z aneksi in se ukvarjalo z vprašanjem, ali je šlo za povečan obseg dela, ki ga je bila dolžna dokazati tožena stranka, torej ali so obstajali zakoniti razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Zgrešeno pritožba zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo pomena veljavnega sklenjenega aneksa št. 3 k pogodbi o zaposlitvi, ki bi ga moglo šteti kot sporazum o prenehanju delovnega razmerja, saj navedeno iz aneksa št. 3 k pogodbi o zaposlitvi ne izhaja. Tožena stranka je s tožečo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi s tremi aneksi k pogodbi o zaposlitvi, s katerimi je podaljševala delovno razmerje, sklenjeno za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Zato se pritožba materialnopravno neutemeljeno sklicuje na 81. člen ZDR-1, ki ureja sporazumno prenehanje delovnega razmerja, kakor tudi na 82. člen Obligacijskega zakonika, da je potrebno upoštevati skupni namen pogodbenih strank in ne dobesednega pomena uporabljenih izrazov. Prvi odstavek 82. člena OZ namreč določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V konkretnem primeru so določila pogodbe o zaposlitvi z aneksi jasna in ne potrebujejo dodatne razlage. V kolikor je tožena stranka želela doseči sporazumno prenehanje delovnega razmerja, bi to morala skleniti s pisnim sporazumom. Sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, je namreč neveljaven (drugi odstavek 81. člena ZDR-1).

13. Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini odmere denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče v primeru, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom istega člena sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

14. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožeča stranka s 1. 4. 2016 zaposlila pri drugem delodajalcu, je s tem datumom sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, tožeči stranki pa prisodilo denarno povračilo v višini treh mesečnih bruto plač, ki so ji bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarnega povračila ustrezno upoštevalo, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena 10 mesecev, da je stara 29 let in po poklicu turistični tehnik, pri toženi stranki pa je bila zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot natakarica, da je od 7. 11. 2015 do 6. 2. 2016 prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo v znesku 640,74 EUR bruto oziroma 501,70 EUR neto in da je njena bruto plača znašala 800,93 EUR (minimalno plačo). Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica do denarnega nadomestila ni upravičena, ker se je po treh (pravilno: petih) mesecih brezposelnosti zaposlila pri drugem delodajalcu, ker je mlada, ustrezno izobražena in lahko zaposljiva. Denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi predstavlja odmeno zaradi nereintegracije k toženi stranki, do katere bi bila tožeča stranka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičena, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bruto plača tožeče stranke dosegala le minimalno plačo. 15. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka sklenila s tožečo stranko pogodbo o zaposlitvi iz razloga ekonomskega rizika, kar ni zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (54. člen ZDR-1).

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Da je povečan obseg dela obstajal iz razloga, ker se direktorica in prokurist nista mogla odločiti o tem, ali bi še naprej imela lokal v najemu.