Jedro

Carinski organ mora v okviru 10-letnega absolutnega zastaralnega roka iz 56. člena CZ 1976 izpeljati celotni postopek odmere carinske obveznosti, saj s pretekom navedenega roka ne ugasne samo pravica do izterjave carine, ampak tudi obveznost plačila carinskega dolga. Razlaga zastaranja, kot jo ima v mislih tožena stranka, pa se nanaša na zastaranje po Zakonu o davčnem postopku, po katerega določbah postane prvostopna odločba izvršljiva ne glede na dokončnost.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.8.2003 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in spremenila odločbo Carinskega urada Murska Sobota z dne 20.8.2001 tako, da skupni znesek carinskih dajatev znaša 729.578,00 SIT, posebna 7,5% uvozna taksa pa se ne obračuna. V ostalem pa je pritožbo zavrnila. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka po uvozni deklaraciji z dne 16.10.1990 uvozila blago, za katero je uveljavljala uporabo 50. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 in ostali, v nadaljevanju CZ/76), ker bi naj uvoženi repromaterial v celoti uporabila pri proizvodnji blaga za izvoz, ki bo vrednostno presegal uvoz za najmanj 50%, ker da bo izvoz izvršila v roku enega leta od dneva prehoda blaga čez carinsko črto, to je najkasneje do 14.10.1991. Ker izvoz ni bil opravljen, je carinski organ po uradni dolžnosti carinskemu zavezancu naknadno obračunal carino in ostale uvozne dajatve. Pri tem je prvostopni organ pravilno obračunal dajatve samo za razliko nerealiziranega izvoza blaga, in sicer na dan, ko je nastala obveznost plačila dajatev. Vendar pa je pri tem z naknadnim obračunom posebne uvozne takse, ki ni bila zajeta s prvotno odločbo, kršil določbe ZUP 1986, saj je zaradi navedenega tožeča stranka prišla v slabši položaj, kot ga je imela pred vložitvijo pritožbe zoper prvostopno odločbo. Ker je bila napaka storjena v škodo pritožnice, je tožena stranka glede na načelo reformatio in peius v tem delu spremenila izrek prvostopne odločbe tako, da se taksa ne obračuna. Zavrnila pa je ugovor tožeče stranke glede zastaranja carinskega dolga. CZ 1976 v 56. členu za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni rok in absolutni desetletni zastaralni rok. Tek relativnega roka pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. V obravnavanem primeru je bil navedeni rok pretrgan z izdajo prvostopne odločbe z dne 11.1.1996, po pretrganju zastaralnega roka pa je začel rok teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok. Zastaralni rok je bil ponovno pretrgan dne 11.10.1996 z vročitvijo drugostopne odločbe, nato pa še dne 3.2.1999 z vročitvijo zapisnika o naknadni kontroli uvoza blaga.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je v tej zadevi sporno vprašanje, ali je nastopilo absolutno zastaranje pravice do izterjave carine iz 56. člena CZ 1976. Ko zakon govori o zastaranju, vsebine tega pravnega pojma ne opredeljuje, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, to je, da potem ni mogoče več uveljavljati pravice do izterjave carine. Z vidika razlage absolutnega zastaralnega roka je potrebno v okviru tega roka začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatev. Carinski organ mora v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka iz 56. člena CZ 1976 izpeljati celotni postopek odmere carinske obveznosti, saj s pretekom zastaralnega roka ne ugasne samo pravica do izterjave carine, temveč tudi obveznost sama. Glede na navedeno je zato dejstvo, da v času izdaje prvostopne odločbe zastaranje ni nastopilo, nerelevantno. Prvostopna odločba, s katero je bila carina odmerjena, namreč ni postala tudi izvršljiva, saj je bilo plačilo obveznosti naloženo šele z iztekom osemdnevnega roka od dokončnosti odločbe. Odločba pa je postala dokončna z odločitvijo tožene stranke z izpodbijano odločbo, ki pa je bila izdana že po preteku desetletnega absolutnega zastaralnega roka. V situaciji, ko postane odločba izvršljiva z dokončnostjo, namreč odločanje o pritožbi ne pomeni le presojanja zakonitosti odločbe organa prve stopnje, temveč tudi odmero obveznosti. V obravnavanem primeru pa je s spremembo izreka prvostopne odločbe tožena stranka, carino tudi dejansko odmerila. Nesporno je, da je v tej zadevi carinska obveznost nastala dne 14.10.1991, izpodbijana odločba tožene stranke pa je bila izdana 29.8.2003. Glede na to, da je absolutni zastaralni rok potekel 14.10.2001, je odločba tožene stranke nezakonita, ker je bila izdana v nasprotju z določbo 56. člena CZ 1976. Tožena stranka vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dejstvo, da je bila izpodbijana odločba izdana po izteku desetletnega absolutnega zastaralnega roka na njeno zakonitost ne vpliva. Za presojo, ali so bile carinske dajatve odmerjene v okviru zastaralnih rokov iz 56. člena CZ 1976 je odločilno, da je bila izdana prvostopna odločba znotraj absolutnega oziroma relativnega roka. To potrjuje tudi dosedanja sodna praksa (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 554/2002-2 z dne 13.1.2005), tudi v primeru, kakršen je obravnavani, ko je tožena stranka spremenila prvostopno odločbo. Z izpodbijano odločbo je presojala zakonitost prvostopne odločbe in pri tem ni šlo za odmero obveznosti. Če pa bi šlo za odmero, pa ji sodišče ne bi smelo naložiti, da pravočasno izdano prvostopno odločbo odpravi, ampak kvečjemu, da mora postopek ustaviti, ker ni pogojev za vodenje postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbo tožeče stranke oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da domnevni carinski dolg v času pred potekom absolutnega zastaranja ni bil izterjan in o tem ni nikakršnega dvoma. Predlaga, da se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne, tožena stranka pa naj nosi vse stroške tega postopka.

K 1. točki izreka : Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbi tožeče stranke in zaradi kršitve materialnega predpisa, določbe 56. člena CZ 1976 o absolutnem zastaranju pravice do izterjave carine, kot nezakonito odpravilo odločbo tožene stranke.

Po določbi 3. odstavka 56. člena CZ 1976 je pravica do izterjave carine v vsakem primeru zastarana, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. V obravnavanem primeru ni dvoma, da je glede na določbo 9. točke 1. odstavka 19. člena v povezavi z 2. odstavkom 50. člena CZ 1976 nastala obveznost tožeče stranke za plačilo carine z dnem, ko je potekel enoletni rok od dneva prehoda blaga čez carinsko črto, dne 14.10.1991. Desetletni absolutni zastaralni rok iz 56. člena CZ 1976 je glede na navedeno začel teči 14.10.1991 in je potekel 14.10.2001. Odločba tožene stranke, ki je bila izdana dne 29.8.2003, je bila tako izdana po preteku navedenega roka.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da mora v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka iz 56. člena CZ 1976 carinski organ izpeljati celotni postopek odmere carinske obveznosti. S pretekom navedenega zastaralnega roka namreč ne ugasne samo pravica do izterjave carine, ampak tudi sama obveznost plačila carinskega dolga. V obravnavanem primeru prvostopna odločba carinskega organa ni postala tudi izvršljiva, saj je bilo tožeči stranki naloženo plačilo obveznosti šele z iztekom osemdnevnega roka od njene dokončnosti. Prvostopna odločba je tako postala dokončna z odločitvijo tožene stranke o pritožbi tožeče stranke z izpodbijano odločbo, ki pa je bila, kot že navedeno, izdana že po preteku desetletnega absolutnega zastaralnega roka od dneva nastanka carinske obveznosti. Ker je tožena stranka pri svoji odločitvi kršila materialni predpis, določbo 3. odstavka 56. člena CZ 1976 o absolutnem zastaranju, je prvostopno sodišče postopalo pravilno, da je izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj bi bila izpodbijana odločba zakonita, ker je bila prvostopna odločba izdana znotraj relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka. Kot je bilo že navedeno, prvostopna odločba carinskega organa ni postala tudi izvršljiva. Zato je nerelevanten pritožbeni ugovor, da v času njene izdaje zastaranje ni nastopilo. Neupoštevno je tudi sklicevanje tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 554/2002 z dne 13.1.2005, saj gre za drugačno zadevo, v kateri pa v času odločanja tožene stranke absolutni zastaralni rok za izpolnitev carinske obveznosti še ni pretekel. Kot je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se razlaga zastaranja, ki jo ima v mislih tožena stranka, nanaša na zastaranje po Zakonu o davčnem postopku, po katerega določbah postane prvostopna odločba izvršljiva ne glede na dokončnost. V obravnavanem primeru pa navedenega predpisa ni mogoče uporabiti, saj CZ 1976, ki se uporablja v tem postopku, ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, ampak je za ravnanje potrebno uporabiti Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986). Ker je v zadevi treba postopati še po določbah ZUP 1986, je zato tudi pravilen napotek sodišča prve stopnje toženi stranki, da mora v ponovnem postopku zaradi absolutnega zastaranja prvostopno odločbo odpraviti, ne pa postopka ustaviti. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo zahtevala povrnitev vseh stroškov postopka. Zahteve ni opredelila in ni navedla, povrnitev katerih stroškov sploh zahteva in v kakšni višini, ampak je zgolj pavšalno navedla, da naj tožena stranka nosi vse stroške tega postopka. Pritožbeno sodišče je zato neopredeljeno zahtevo tožeče stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 165. člena in 2. odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.